Spoštovani g. dr.to kar se mi dogaja ni več v mejah normale!
Sem poročena ženska,ima(va)prečudovitega sina,službo,avto,stanovanje…skratka živela naj bi srečno,duševno polno življenje…toda,zgodilo se je ,da sem po naključju spoznala nekega moškega(ločenega)postala sva prijatelja,kmalu zatem tudi v intimnih odnosih.
Kakorkoli že,on je meni ideal,človek o kakršnem sem sanjala mnogo let,zaljubila sem se,vsak trenutek hočem preživeti z njim,ne jem,ne spim,iščem variante kako biti z njim…naj omenim ,da je moj mož prečudoviti oče,predan meni in družini,ampak nekako ni prave harmonije med nama,ni več prave komunikacije,nežnosti,spontanosti!
Vrtim se v začaren krogu,zato,bi vas prosila,če mi lahko podate kakšen pameten nasvet kako in kaj naprej?!
Najlepša hvala za odgovor in lepo pozdravljeni

Spoštovana Ona,
zaljubljenost je včasih podobna duševni bolezni: človek ob tem razmišlja nelogično in počne neumnosti,se jim sicer v življenju na daleč izogne, celo sebi v škodo,je pa subjektivno lepa , dokler traja.Streznitev je včasih bridka, zato poskusite trajanje čimbolj omejiti.Preostal vam bo le prijeten spomin.

Upam, da boš tako iskrena in možu povedala o svoji aferi, saj je to kar delaš zelo zahrbtno in “nefair”. Če pač drugega ljubiš, mislim da si tvoj mož zasluži vsaj odkritost , da si tudi on lahko poišče žensko, ki ga bo res ljubila in ne zenske, ki ga vara. Jaz osebno mislim, da namesto, da razmišljas o aferah, se raje posveti otrokom!!!! Pomisli nanje, in jih čimprej pripravi na kruto resnico, o ločitvi, kajti če boš še naprej varala moža, je to tudi edina rešitev! Jaz ne razumem, zakaj imajo pari ki niso prepričani v svojo vezo sploh otroke! Zato pa je tako porazno kot je..droge, …. Ubogi otroci! In ubogi prevarani možje in žene! Vseeno vam vsem želim lep dan!

Z nasveti ti tako ali tako ne more pomagati nihče. Sama se boš morala odločiti, ali boš tako živela naprej, ali se boš ločila ali pa boš prekinila s prijateljem. In ne glede na to, kako se boš odločila, ti ne bo lahko. Prav nič ti ne zavidam. Sama sem trenutno v fazi prebolevanja prijatelja. Odločila sem se za družino in približno vem, kako se počutiš.
Najlažje je nekoga obsojati in grajati. Človek pa nikoli ne ve, kaj njemu prinese življenje.

No tole ni čisto tako, kot si napisala. Vsakomur se lahko to zgodi, potem že ni med njo in možem nekaj pošlihtano. Res je, da je mož predan družini, ampak ni popolnoma predan tudi njej, ker če bi bil se tole ne bi zgodilo….glede otrok pa…..saj jih je imela pred afero ne med njo…..

Ona, razčleni odnos obeh partenerjev. Veš včasih je tudi tako, da se samo od dobrega razumevanja v postelji ne da živeti. Trenutno se ti samo zdi, da je idealen, ker je sedaj tvoje dobivanje z njim bolj sladko, saj je vse na skrivaj…..dobivaj se z njim, ampak kaj več pa z njim ne načrtuj…..

Je hudo, ja, se strinjam, vendar edino kar jaz zagovarjam je to, da če si prepričana, da tebe mož ne vara in da je ljubeč z otroki, ok..zate ne vem, kako je do tebe, POTEM, je tvoja dolžnost, da možu poveš kaj se dogaja, pomisli da bi mož za tvojim hrbtom počel take ostudne reči? Mislim da je to fair odločitev. Če boš odkrita, se bo vse samo uredilo, drugače lahko pričakuješ eksplozijo, čau

Nič se ne bo uredilo če boš povedala doma. Melanija nima prav. Samo še slabše bo. Veš kaj, sama sem v podobni situaciji. Imam dva otroka, moža in nekoga, ki ga ljubim, ki je nekaj kar sem iskala celo življenje. Ampak ker sva oba družinska človeka, svojih družin ne bova zapustila. Saj v najinih družinah “vse štima”, midva pa tudi doživljajva najina življenja. Zavedam se, da večno tako ne bo šlo. Ampak dokler lahko, pač gre..Če ne bi imela otrok (oba) potem ne bi nikoli pomišljala. Ločila bi se in bila z njim. Ker pa imava oba otroko, ne pomišljava in se nimava namena ne ločit ne nič. Kljub temu, pa sem povezana z njim bolj kot z možem.

Vidim, da ste nekateri kar zelo negativno nastrojeni proti takim, ki takole varamo svoje moške. Ne vem, če je vse res tako negativno. Res je, da nikakor ni pravilno – to drži, kot pribito – vendar to ne pomeni niti, da zanemarjamo svojo družino, moža, nikakor – naj še enkrat poudarim NIKAKOR (kar je ena od debatnic “navrgla”) pa s tem ne zanemarjamo svojih otrok !!!!!
Človekova pota so včasih pač čudna in zakaj ne bi človek po recimo 10 letih zakona, ko je (priznajmo si) življenje ustaljena, dolgočasna in v naprej določena rutina, človek spoznal nekoga, ki ga je več ali manj iskal. Ali pa je vsaj približek tistemu, kar si želiš. Saj ne da bi naredil pred 10 leti napako, ampak stvari so postale hhhhhmmmmm nekam nezanimive.
Tudi sama imam poleg družine človeka, ki mi nadvse veliko pomeni. Tudi on ima družino in vse tisto kar paše zraven. Nobeden od naju nima namena zapustiti svoje družine. Mogoče je tako življenje v marsikateri situaciji težje, ampak daje mi kar nekaj energije za moje “ustaljeno” življenje.
Nikar si ne misli, da delaš nekaj zelo narobe. Je narobe, če stvari gledaš s socialnega stališča, če pa gledaš s svojega osebnega stališča pa ti želim še veliko lepih uric, tako z družino kot s človekom, ki ga ljubiš. Glavo pokonci !!!