Zanima me, zakaj sem se v zvezi po določenem času (3 leta) zdolgočasila? Na začetku je ogromno izletov in tega, pogovorov, potem se mi zazdi, da bi morala tudi kaj več narediti. Ne vem, mogoče sem začela bežati v delo???
In pride do tega, da se mi ne da več nikamor hodit, enostavno mi je s partnerjem dolgčas!!!
In potem se seveda začne – zakaj sem slabe volje, zakaj to zakaj ono… Nenadoma se nimava kaj pogovarjat in vse kar pripoveduje, je nekam dolgočasno. Jaz pa tudi ne morem izražati tega kar bi hotela in kakor bi hotela, zato sem raje tiho…
Kaj je sploh za naredit??? Če sploh se kaj da naredit ali pa sva se dobila skupaj človeka z dveh planetov???
In kako, da sva se sploh dobila, če je tako?

A to pomeni, da ga en maram več???Da ni zame??
Ampak jaz ga imam rada, o tem ne dvomim, samo komunikacija je zanič…

——Nenadoma se nimava kaj pogovarjat in vse kar pripoveduje, je nekam dolgočasno. Jaz pa tudi ne morem izražati tega kar bi hotela in kakor bi hotela, zato sem raje tiho…

Očitno prepoznavata tiste dele vajine narave, ki sta jih prej z aktivnostmi prikrivala. To je le faza v razvoju odnosa. Malo dobronamerne medsebojne nagajivosti, ki pa nikakor ne sme preko določenih meja, lahko situacijo zelo izboljša.

Ja, upam da je res, tako

Če boš zbrala pogum in mu rekla, da te dolgočasi, si boš zanesljivo popestrila naslednjih nekaj dni, ko bosta razčiščevala problem.
Ne pravim seveda, da ti to svetujem in ne pravim, da ti tega ne svetujem :))
Jaz bi, poiskala bi nek prijazen način, da mu to razložim. Ker bi se takega razmerja bala.

Ja, saj jaz se ga tudi….zato pa sprašujem kako in kaj

Ne vem v kakšnih odnosih živite, če je za tako preprosto stvar, kot nekomu povedati, da te dolgočasi, potrebno zbirati pogum.

Tule gre za najmanj dve napačno zastavljeni zadevi:
1. Kako je z odkritostjo? >>….ne morem izražati tega kar bi hotela in kakor bi hotela, zato sem raje tiho…

Ja to prvo bo držalo. Z njim se ne morem pogovarjat o občutkih in o najini notranjosti, ker tega noče poslušat. in potem sem tiho in mi je dolgčas, ker govoriva samo o zunanjih stvareh. Zato je vse skupaj že res skrajno mučno.
Nisem pa pričakovala od njega, da me bo kratkočasil, to res ne. Dolgčas mi je najbrž zaradi površinskosti odnosa, ne zaradi česa drugega.

Kako naj si to razlagam, da noče poslušat… ?
Jaz že imam neko mnenje, ampak bi rada slišala še koga drugega prej.

To, da ne zna poslušat, je prinesel iz primarne družine. Kar se v domačem okolju naučimo, nesemo v svet kot pravilo, po katerem znamo živeti. Drugih pravil še ne obvladamo, kar pa ne pomeni, da se jih ne moremo naučiti. Ves razvoj odnosa je na vaju dveh, in če se imata dovolj rada, se splača veliko vložit. Lahko se brani kolikor hoče, toda enkrat bo moral slišat, kaj vpliva na tvojo slabo voljo…se pogovoriti, kaj je v vajinih očeh prav in kaj ni. Če se osnovnih stvari ne bo mogoče zmenit, bo šla počasi še ljubezen v franže, od koder vodi le ena zdrava pot – razhod. Koliko ljubezni je med vama, pa tako veš.

ne vem no, ampak prva misel ki mi pride je, da je pri odnosu prav komunikacija najbolj pomembna

odgovor je namenjen slabi volji, sem se zaklikala

Morda je tvoja “domača naloga” da se naučiš izražati, njegova pa da se nauči poslušati. Brez “dela” na sebi in na odnosu partnerstvo ne napreduje, ampak ostaja statično ali celo stagnira.

Namenjeno slabi volji ne *sarah*. Pardon. 🙂

od zdaj naprej ni več rožnatih očal na očeh( kot pravi naša Jovanka), zdaj se je pa treba truditi za odnos, drugače bo šlo vse adijo….

Povsod je tako, da ne misliš, da je z drugim bolj zanimivo? je 2-3 leta potem pa isti šit.

hmmmm…sorry s tem se pa ne bom strinjala…govorim iz izkušenj…

slaba volja, ko sem prebrala tvojo zgodbo, se mi je vrnil spomin na mojo vezo pred par leti…zeeeeloooooo podobno, kot opisuješ sama…pa sem se tako trudila, da mi je na koncu še sam pritdil, da sem se zelo trudila, ampak ugotovitev je bila sledeča…jaz sem takšna, on pa takšen in midva skupaj ne klapava…ja res je, da boš v vsaki vezi imela vzpone in padce, ampak vem kaj je preveč in včasih dva človeka enostavno ne gresta skupaj…edino, kar me je držalo pri njem, je bilo še to, da ga imam rada…ko pa je enkrat bilo res dovolj in sem z njim vezo prekinila, sam ugotovila, da je to nekaj najboljšega kar sem lahko naredila…pa ni bil slab človek, lepo sva se pogovorila, lepo sem mu razložila zakaj…z zdravim pogovorom sva predelala najino vezo in prišla do ugotovitve, da nisva za skupaj…danes sva en drugemu hvaležna, da nisva slepo “butala ob steno” in sva srečna vsak na svojem koncu in verjemi ali ne tudi eden za drugega…

morda pa je tvoja zgodba vseeno drugačna in bosta našla tisto, kar vaju veže in kar je vredno truda in vajine veze…no upam na tak konec, čeprav ti želim, v primeru, da si nesrečna, da začneš srečo iskati tam, kjer za tebe resnično obstaja…

Vso srečo!