Tole bo daljši zapis, upam, da ne zamerite. Bi pa res rada slišala se kakšno mnenje…morda se najde tudi kak pravnik, ki bo povedal, če lahko kaj naredimo zaradi diskriminacije.
Skratka, zadnjih dvajset let sem (na začetku s pomočjo in podporo zlatih staršev) dihala in živela za kariero. Po končani fakulteti in še dodatnem poslovnem programu, sem začela svojo poslovno pot. Kot pripravnica sem zaslužila malo nad minimalno plačo, delala pa sem tudi po 16 ur na dan. Hkrati sem se vpisala v še en izobraževalni program, s katerim sem lahko znotraj svoje stroke hitreje napredovala. Živo se spomnim trenutka, ko sem po 11 urah dela prišla domov iz službe in imela pred seboj še za 3 ure študija. Za pol ure sem skočila na sobno kolo, da bi si zbistrila glavo in v možgane pognala kri za učenje. Solze so mi tekle po licih, od utrujenosti in (skoraj) obupa. A vendar sem se zbrala, se po končani hitri telovadbi usedla za knjige in preštudirala snov, ki sem si jo zadala za tisti dan. In tako naslednji dve leti in pol.

To je bil moj stil življenja zadnjih 12ih let: Ogromno časa, energije in denarja sem vlagala v delo in izobraževanje. V službi sem hitro napredovala, na zahtevnejša in odgovornejša delovna mesta, ki so mi predstavljala izziv in zadovoljstvo, ko sem delo uspešno opravila. Dolgi delovniki, delo med vikendi in dopusti, nič ni problem. Takšna je pač narava teh delovnih mest. S takšno naravo, zahtevnostjo in odgovornostjo pride (k sreči) tudi nagrada.

V zadnjih 8 letih sem nadpovprečno plačana delavka. Ne na uro dela, v absolutnem znesku pa. V vseh letih pridno plačujem vse davke in prispevke, svojega davčnega položaja nisem nikdar optimizirala s kakšnimi potnimi stroški, izplačilom na s.p. in podobno. Zdelo se mi je prav, da prispevam, da (do)plačam tudi za tiste, ki so se odločili, da bodo delali in zaslužili manj ali pa več niti ne morejo. Čeprav je to pomenilo, da od moje bruto plače (ne bruto bruto) meni ostane manj kot 50%. Če lahko pomagam, zakaj ne.

Leta so tekla v divjem delovnem tempu in kar naenkrat sem stala pred odločitvijo, ali (poskusiti) ujeti zadnji vlak in imeti otročka ali pa živeti brez otrok. S partnerjem sva se odločila, da poskusiva in imela sva srečo – zanosila sem povsem naravno.

Nosečnost je k sreči potekala brez zapletov, otroček se je razvijal in rastel. Počasi sva se s partnerjem začela pripravljati na starševstvo in tako zacela raziskovati tudi, kaj vse je treba urediti do prihoda otročka. Priznanje očetovstva, prijava materinskega dopusta, starševskega dopusta…ok, ni problema.

Potem pa zagledava določbo o nadomestilih. Materinsko znaša 100% moje povprečne plače v zadnjih 12ih mesecih. A tega prejemam maksimalno 105 dni, kolikor traja materinski dopust. Nato nastopi starševski dopust, za katerega je nadomestilo definirano enako. Samo ena malenkost je dodana. Starševsko nadomestilo ima absolutno kapico! Ne more biti višji od dvakratnika povprečne slovenske plače! Obnemela sem. Nekdo je torej določil, da novopečenim staršem, ne glede na vse ostalo, zadostuje največ dvakratnik slovenske povprečne plače.

Kaj to pomeni zame in za nas? Po letih trdega dela in hkrati pridnega, poštenega in doslednega plačevanja vseh davkov in prispevkov, bom, zato ker sem se odločila za materinstvo, ves čas starševskega dopusta (od 130 do 260 dni) prejemala dva in pol krat nižje prihodke, kot pa je bilo v preteklih 8ih letih vsak mesec trganih prispevkov od moje plače (davke bom za ta namen zanemarila, pa so seveda prav tako zelo konkretni). Moji mesečni prihodki se bodo zmanjšali za trikrat. Samo zato, ker sem uspešna in sem se odločila za materinstvo.

Je to res socialna država? Je to res solidarnost? Da daješ in prispevaš, ko pa želiš sam samo enako nazaj, pa to ni mogoče?

Razumem in podpiram kapice, a v relativnem smislu. Torej vsem, razen najranljivejšim, vzamemo npr 10% vplačanega in zagotovimo, da imajo tudi najranljivejse skupine vsaj osnovni nivo varnosti. Ne razumem pa, da arbitrarno določimo absolutno kapico nadomestila, ki je vezana na povprečno slovensko plačo in povsem zanemarja prihodke, ki jih je posameznica ustvarila in obenem prispevala v državne blagajne. Ali pa posameznik – kapica velja namreč tudi za očeta, če se odloči koristiti starševski dopust in celo za očetovski dopust!

Takšen pristop je, si drznem trditi, diskriminatoren. Do staršev. Ampak tudi, in še bolj pomembno, do otrok.

Če želim ohraniti standard (in na primer plačevati kredit, katerega višina je seveda vezana na moje zaslužene prihodke, ne na arbitrarno določeno kapico, ki jo lahko prejmem v času starševskega dopusta), moram začeti delati 10 mesecev prej kot starši otrok, katerih prihodki ne presegajo dvakratnika slovenske povprecne plače.

Najin otrok bo torej namesto enoletne pozornosti in popolnega posvečanja, ki ju lahko uživajo slovenski otroci, deležen le dveh mesecev popolne pozornosti in starševske skrbi. Potem pa morata starša, da bosta lahko zagotavljala enak standard, nazaj v službo. Kako je to pošteno? In kako je to solidarno?

Bogi otrok, ker njegovi materi ni doovlj 2k na mesec ga bo pustila drugi ženski in šla nazaj delat raje.
Daj si prst na čelo in pošteno razmisli.
Otrok rabi MAMO in kasneje še OČETA.
Ne pa 6k mesečno.

Mogoče se nismo razumeli: jaz želim ostati doma celo leto! Moram pa poskrbeti tudi za kredit, ostale stroške in seveda prihodnost. Nič od tega se ne bo plačevalo in gradilo samo od sebe.

Mogoče se nismo razumeli: jaz želim ostati doma celo leto! Moram pa poskrbeti tudi za kredit, ostale stroške in seveda prihodnost. Nič od tega se ne bo plačevalo in gradilo samo od sebe.
[/quote]

Ja, za kredit se bomo morali nekaj zmenit – najbrž raztegnit na daljši čas…
Sicer pa ob teh dolgih delavnikih ne hodim na manikuro (si znam cisto ok sama uredit roke), na manikuro grem 1x letno (pred sezono), k frizerju grem 3 krat na leto (barvam se sama :-)). Prostega časa nimam veliko in ga raje vlagam v odnose z ljudmi, ki jih imam rada.

Poanta je sicer drugje – ce sem bila do sedaj vztrajna zagovornica doslednega in postenega placevanja vseh davkov in prispevkov, bom zdaj tudi jaz (kot najbrz večina Slovencev v resnici) iskala načine optimizacije. Zato ker se – vsaj meni – ne zdi prav, niti solidarno. Kapica mora bit, zato da razporedimo, kar imamo na voljo, med vse, ki nekaj potrebujejo. A kapica bi morala bit relativna, ne absolutna.

navadno gobezdalo si. povedal sem ti dejstva in resnica. obračaj ti besede kok češ piši kaj češ. močno ti svetujem gopoda vodeba. močno!! ker niti jaz ne znam dovolj za tvojo zablodnjo rešit. ampak to kar vem je, da če te tvoj moški ne zna v red spravit, pol bo hudo. tudi za vse ljudi okoli tebe. ti si revica ena, ki potebuje denar za potrditev da je neki vredna. to kar skrbi tebe, to bi moralo tvojega moža. tebe pa bi moralo skrbet, ker ne boš dobra mamica. že zdaj nimaš pravih prioritet. kaj šele bo. saj bo prišel test, pa bova potem videla.

….. da vsi z vecjim dohodkom najebejo trojno.
Nepravicna obdavcitev in nenazadnje tudi omejitev pri porodniski .
In avtorica jaz ti dam prav . Po vecini te jebejo tisti ,ki je dosegajo niti povprecne place.
Jaz te razumem . (Pa sem trenutno brez dohodkov ).
In kot ideja. Delita si s partnerjem starsevki dopust na 4 ure . Tako bo tvoj polovicen dohodek odvisen od sluzbe ne od csd.

Naravnost šokiran sem, da ob tako visoki plači ni na strani nobene rezerve za hude čase, kredit pa je očitno zašpanan do konca zmožnosti… mi2 sva sredi nosečnosti ostala na eni sami plači, pa sva imela dovolj rezerve, da smo preživeli ves čas do nove službe na istem standardu… in to daleč vstran od 3kratnika povprečne SLO plače…

Razumem vaše stališče in tudi argumente zanj. Veste kaj mi je naprej padlo na pamet, a v vseh teh letih pehanja za kariero, družbenim statutom, ustvarjanja solidnega materialnega okolja, niste uspeli ustvariti nekih prihrankov, ki bi vam lahko v času nastopa porodniške, to pot tudi olajšala in se zdaj ne bi počutili tako diskriminatorno. Za vsako izplačilo iz proračuna so postavljeni tako najnižji kot tudi najvišji normativi in to velja tudi za vas, kljub temu, da ste nadpovprečni glede na mesečni prihodek. Ampak veste kaj je resnično zanimivo? Vaš odnos do materialnih stvari. Res me zanima, kaj vam več pomeni, denar ali prihajajoča mala štručka, ki vam bo svet postavila na glavo, dodobra pretresla temelje vašega življenja in vam vsaj na začetku pokazala čisto brezpogojno ljubezen. Ali ste res pripravljeni zavreči to ljubezen zaradi materialnih stvari, ali boste premislili zadevo in skušali z pogovorom na banki doseči nek kompromis.

Taksna je nasa drzavica. Vsako odlocitev, ki jo sprejemas moras v naprej vse pretehtati in preracunati kaj in kako, si splanirati, preden se odlocis. Nikoli ne ves kaj te caka jutri. Mene je nosecnost spravila ob sluzbo ampak sem vajena takega zivljenja, vedno je bila borba in vedno bo in me to niti ne preseneca. Bi se ze cudila ce se to nebi zgodilo. Tudi pri kreditih nikoli ne ves kaksna bolezen te bo spravila ob delo.

Ja, za kredit se bomo morali nekaj zmenit – najbrž raztegnit na daljši čas…
Sicer pa ob teh dolgih delavnikih ne hodim na manikuro (si znam cisto ok sama uredit roke), na manikuro grem 1x letno (pred sezono), k frizerju grem 3 krat na leto (barvam se sama :-)). Prostega časa nimam veliko in ga raje vlagam v odnose z ljudmi, ki jih imam rada.

Poanta je sicer drugje – ce sem bila do sedaj vztrajna zagovornica doslednega in postenega placevanja vseh davkov in prispevkov, bom zdaj tudi jaz (kot najbrz večina Slovencev v resnici) iskala načine optimizacije. Zato ker se – vsaj meni – ne zdi prav, niti solidarno. Kapica mora bit, zato da razporedimo, kar imamo na voljo, med vse, ki nekaj potrebujejo. A kapica bi morala bit relativna, ne absolutna.
[/quote]

Imaš prometno nesrečo (poškodba izven dela) in si na bolniški 89dni (malo manj kot 3mesece) si upravičen do 70% plače (zdi se mi, da malica ni všteta), kar je pri minimalcu (613) 429€ – to je približno najemnina za garsonjero v LJ (ne centru) brez stroškov vode, elektrike, gretja, da ne omenimo hrane, telefona itd. (Konkretno na nepremičnine.net je bila zdajle najcenejše 30m2 garsonjera za 3 osebe 150 na posameznika = 450€/mesec z vključenimi stroški).

Pač to ni za živet – dobesedno je vprašljivo ali je bolj human odstrel poškodovancev.

Ali je fer, da se tebi vzame toliko več je nekaj drugega. Je pa težko reči, da je kapica 2x povprečne plače (1.176×2=2.352) pretirano krivična. Imaš mojo 200% podporo okoli težav s kreditom – sočutja okoli 2jurja + na mesec malo manj, iz preprostega razloga, da podpiram solidarno zdravstvo (ki bi moralo biti veliko bolj divje do goljufov). Tako kot pri vsaki zavarovalni polici – plačuješ brezveze dokler ne potrebuješ nazaj ali pa še več, in sem absolutno proti ameriškemu principu, da je še za življenje ogrožajoča stanja npr. Inzulin za diabetičnega otroka, rak starša, prometna nesreča “tvoj problem” (je pa res, da jim pa ne trgajo od plače tako kot pri nas).

Uredi na banki, ali pa če imaš našparanega dovolj tako pokrij – trenutno je slaba tolažba, ampak vsaj veš da, če boš v življenjsko ogrožajoči stiski “dobiš” nazaj, da če ti za en mesec zmanjka, ti otroka ne izpišejo iz šole, da če ti letalo pade na bajto ne spiš na cesti.
Slaba tolažba ampak tako pač imamo.

Ste vsi tukaj nevoščljivi uspehu avtorice?!
Ima čisto prav! Da prideš do uspeha, se pošteno namatraš, odpoveš tolikom stvarem, da se navadnim smrtnikom sploh ne sanja. Sama sem bila v podobni situaciji: delo + študij in slabo plačana dela, da sem sedaj na managerski poziciji. Dela je še vedno ogromno, dolge ure, delo za vikend, ampak vem, da je od mojega dela odvisen uspeh firme in s tem tudi plače vseh zaposlenih. Če v prodaji ne zagotovimo dela dlje časa, sledijo odpuščanja… zato menim, da je moje delo pomembno, ne samo za mene, ampak za 250 drugih družin. Služim nadpovrečno (na žalost manj od avtorice). Pa mi še vedno spodnaša neumen folk, češ kako mi je dobro, da imam “super” plačo in službeni avtomobil (za katerega plačujem polno boniteto). Nimajo pojma kaj stoji za tem…oni ob 3h domov na kavice jamrat kako jim je slabo, jaz še za mizo do večera. Doma še “hobi” kmetija za odlkop od stresa. Vikendi so namenjeni parceli (tudi nedelje) in preživljanju časa s partnerjem. Prostega časa malo, ga pa ga izkoristim.
Tudi meni se ne zdi fer, da si ne samo stigmatiziran za uspeh (za katerega si delal kot konj), plačaš bistveno več prispekov in davkov, nikjer ti nič država me doda (samo še vzame), potem pa ti omejijo še pravido do višine porodniškega dopusta. Tiste, ki služijo manj, dobijo 100%+ otroške + subvencijo vrtca (tudi brezposelne….zakaj že? Kaj pa.delajo cel dan, da ne morejo 3 leta starega otroka paziti!?). Tisti, ki pa več prispevajo v blagajno pa so tepeni!

Hvala Barbi, da je še ena, ki tako razmišlja.
Nekateri niste dojeli poante: ni problem ali bo finančno zmogla 1 leto porodniške ampak zakaj je sploh postavljena v diskriminatorno pozicijo, kjer daje, daje, daje (davki, prispevki), ko bi pa morala premosorazmerno ven dobit, pa postavijo kapico.
Da ne komentiram nadalje, da potem plačuješ vrtec 2-4x več kot ostali za ISTO storitev.
Ja, moja plača je še višja od tvoje, prigarana, in vsak mesec sem slabe volje, ko vidim, koliko osebno dam v državno blagajno, za zdravstvo, ipd. Pol bruto plače mi vzamejo. Enkrat sem šla računat, če bi imela krepko nižjo plačo, koristila vse socialne transferje, subvencije, olajšave, ki bi jih glede na nizko plačo lahko, po možnosti pa še neprofitno stanovanje….Ne vem no, če pridem na razliko, ki bi upravičevala ves moj vložek. In ja, absolutno uspeh in hkrati poštenost sta kaznovana. Ampak večina ni v tej situaciji in razumem, da si je težko predstavljat….za njih smo bogataši. In bi, glede na vložek, delovni čas in odgovornost morali biti. Ampak je država poskrbela, da nismo. Barbi, morda začneva pa šmuglat in iskat krivine, bova vsaj kaj imeli od preteklih let.

Večina res ni razumela poante… Sem pa zelo, zelo vesela, da ste nekater-i/-e jo! In se strinjam – sistem je taksen, kot je (in bolje tako kot npr Amerika).

Ampak s tem, ko pobere res ogromno in da (sorazmerno) bore malo, sili, da iščeš alternative in obvode. In jaz bom zal tocno to naredila – poiskala (sicer precej znane) obvode. Je proti temu, v kar sem leta verjela. A zdaj vidim, da sem bila v bistvu naivna.

Za vse tiste, ki ste se obesili na to, s koliko se da preživet, pa takole: seveda se da, tudi s precej manj. A jaz sem pač izbrala pot, ki sem jo. In zanjo konkretno garam ter placujem davke in prispevke. Tudi zato, da imate vsi tisti, ki imate manj (zato ker vam denar tako malo pomeni in ne želite toliko delati, ker iz tega ali drugega razloga ne zmorete ali pa ste imeli smolo v zivljenju) lahko enako storitev v zdravstvu, šoli, pokojnini, kot jaz in ostale, ki so se oglasile. Tako da mogoče še enkrat razmislite preden me (in nas) žalite in preklinjate.

Tako pač je. V nekaterih državah nimajo 1 leto materinstva, temveč zgolj 2 meseca. V Sloveniji so starši tisti, ki večinoma pazijo na otroke, tiste družine, kjer to ni mogoče, pač imajo znižan prihodek ali ne delajo, ker nimajo varstva. Verjemi, sem šla skozi to. Ni idealno, ampak tako pač je.

To je javni dnar o katerem govorimo. Ljudje pozabljate, da to je javni dnar. Tudi javni uslužbenci so plačani od javnega dnarja, dnarja, ki se ga pridobi prav s t.i. davki itn. Tu, pri opravljanju z dnarjem, je pač treba biti gospodaren in ga ne moreš kar tako razdajat vsepovprek. kako pa boš poskrbel za razvoj in investicije? A nisi sama se spraševala, kako boš to zagotovila otroku, če boš imela manj denarja? Isto velja za državo. Tako pač je in to si daj v glavo, da je pač tako. Lahko bi bilo slabše in če se še kdo sprašuje o socialni državi, an jsi pogleda, kakšne pogoje imajo druge države. Seveda, ne morete primerjat Slovenije z Italijo. Ne samo, da ima slednja več prebivalcev, ampak tudi dejansko nekam vlaga in za nekaj srkbi. V Sloveniji so samo apetiti specifičnih ljudi ne pa skrb za javno dobro države in državljanov ter razvoj države – investicije ipd. Če se v Sloveniji kaj naredi, se naredi za korsit nekomu, stranki ali peščici ljudi, ki so spet v taki ali drugačni navezo s specifično skupino, stranko ali peščico ljudi. V drugih državah je tudi to prisotno, seveda je, vendar je lažje take stvari početi, če imaš denar, ki se ti obrača. Tukaj v Sloveniji? Zmanjšat davke na igre na srečo, igralnice? Kje je bistvo?

Tako pač je. Bod zadovoljna, da imaš, kar imaš in upam, da ne boš postala brezčustna kokoš do otroka, če že sedaj tako razmišljaš. Če si hotela obdržati standard, si imela za ostati brez otrok. Če hočeš otroka, bodi tiho in to sprejmi in živi in se trudi. Večino, kot si sama napisala, so ti starši pomagali, tako da del bremena ga nisi niti nosila v primerjavi s tistimi, ki so vse sami naredili od niča.

Avtorica, zato jaz že “optimiziram” davke in prispevke, kot temu rečeš ti. Ker vidiš, kakšne ljudi bi s plačevanjem polnih davkov in prispevkov podpiral in sofinanciral. Leta jim doplacujes za njihove zdravnike, pokojnine, šole, potem ti pa naprej mečejo, da kaj si pa privoščiš otroke (na svoj račun, ko si jih oni na tvojega) in kaksna materialistka si (in zato se slaba mama), ker se za jih placujes račune. Fuj, nevoščljivi, nehvalezni slovencki! Niso vredni tega.

Tisto za slabo mamo je verjetno letelo na to, da gleda samo na denar in da gre raje nazaj v sluzbo po 2 mesecih kot da samo z dvojno povprecno placo pregura tistih 10 mesecev. Nikjer nic o detetu, kdo bo z njim, tudi potem bo nadaljevala z dolgimi delovniki, otrok bo pa odrastel ob varuskah in babicah? Materialno bo ocitno preskrbljen, mama pa bo še naprej uspešna in cenjena in to ji očitno največ šteje.

Brez zamere, ampak jaz si težko predstavljam, da neko tako razgledan človek s tako visoko plačo ne razume čisto preproste logike. Če meni očka dve leti nakazuje plačo 1 milijon €, ker je bogataš in grem na porodniški, seveda ne morem pričakovati, da mi bo država izplačala 1 milijon € na mesec. Malo morgen

In kaj ima tvoj komentar veze s tem, kar je barbi napisala?? No, tocno zaradi takih sonqrodnjakov iščem načine, kako placati cim manj davkov. Ne čudi me, da ne zaslužite veliko, ker prav pametni res niste. Ste pa zelo radi nesramni in nehvalezni. Jaz vas ne bom podpiral. Si tega pač ne zaslužite.

Se ena, ki je popolnoma zgrešila poanto. Mogoče se enkrat preberi. No, ali pa raje živi se naprej od njenega sofinanciranja. Od mojega, k sreci, ne mores.