Naj na začetku pohvalim forum in vse, ki odgovarjate in podajate svoja mnenja. Odkrila sem ga šele pred kratkim in ga kar ne morem prenehat brat.

Še posebej sem zadovoljna z odgovori g. Izidorja, zato bi v mojem primeru želela slišati njegovo mnenje.

Stara sem 30 let in moja najdaljša zveza, ki se je začela pri 18 letih je trajala pet let. Bila sem prepričana, da je to fant mojega življenja in da nikoli ne bova šla narazen. Končalo se je tako, da me je fant prevaral. Zelo sem bila prizadeta, zdi se mi da je vse, kar doživljam posledica te prevare in nezaupanja v moške. Nato sem imela še nekaj krajših vez, za katere sem točno vedela, da ni prihodnosti ali pa sem se v to prepričala.

Pred petimi leti sem preko interneta spoznala fanta, ki mi je bil vizualno zelo všeč, moje starosti. Dobila sva se in povedal mi je, da on nikoli ne bo imel svojih otrok, meni pa otroci in družina ogromno pomenijo.
Tudi zaradi tega se mu nisem mogla ali želela predati stoprocentno. Prepričala sem se, da to ni to, ker sem se bala, da bom prizadeta. Delala sem se zelo samozavestno, še naprej sva oba obiskovala internetne strani, čeprav sem mu rekla, da v primeru, da kdo spozna koga drugega, morava biti odkrita in si to povedati. Pogosto sva se videvala, hodila skupaj na žure, skratka nič nama ni manjkalo, vsaj tako se mi je zdelo takrat. Sicer je ta fant izredno zaprt vase, zelo malo komunicira, zelo malo vem o njemu še danes. Nekoč mi je omenil, da sovraži svoje starše, a nikoli ni povedal zakaj. Službeno je bil pogosto odsoten tudi po šest mesecev. Preden je šel, mi je vedno povedal, da naj uživam, naj ne bom slabe volje, naj hodim čim več žurat. Ko je prišel domov, sem rabila nekaj časa, da sem se ga navadila, saj sem vedela, da kmalu spet gre in se ne smem preveč zagret, da ne bom prizadeta. Po štirih letih mi je bilo vsega dovolj, ko sem ga zalotila na internetu z oglasom, da si išče seks. On ni vedel, preverjala sem ga preko drugega profila in res ugotovila, da bi se takoj dobil, povedal je seveda da je samski. Ves ta čas je veselo klical tudi mene.
Kak mesec nisva komunicirala, želel je, da se še dobivama in da ostanema prijatelja. Ker očitno še vedno nisem imela razčiščenih pojmov v glavi, sva kakšno leto občasno hodila na pijačke. Komaj sem se zadrževala, da se nisva zbližala, saj je med nama res močna fizična privlačnost. Tudi v tem času sva hodila na zmenke preko interneta. Zadnje čase sem ga večkrat videla zunaj s kakšno žensko, pijanega, kako se poljublja in objema. Imela sem občutek kot da želi da ga vidim, seveda sem bila ljubosumna. Naslednji dan je klical mene in me vabil na pijačo. Spet sem se izmikala in pred dvema mesecema sem mu rekla, naj me več nikoli ne pokliče. Bil je šokiran in ni klical. V tem času sem ga zunaj videvala z eno in isto žensko in bilo mi je grozno. Spet je prav užival, ko sva se videla. Poklicala sem ga in spet sva odšla na pijačo. Tokrat je bil zelo hladen, užaljen. O punci ga nisem spraševala, povedal pa je, da gre kmalu na morje, predvidevam da z njo. Naj povem, da tudi v tem času, ko je zunaj kao srečen in objet z njo in uživa, ko se srečamo, še vedno na veliko klepeta na internetu in si išče ženske, pošilja svoje fotografije neznankam in razlaga, da je samski.

Nikoli nisva imela odkrite komunikacije, tako sem jaz čutila, saj tudi sama nisem bila odkrita do njega in mu nisem povedala, kaj vse se plete o njemu v moji glavi.

Takšnega moškega ne želim imeti, ampak zakaj se ne morem umakniti enkrat za vselej in ga pustiti, pa naj dela kar hoče. Grozno mi je, ker sva blizu doma in hodiva v iste lokale in ga vedno lahko srečam. On pa prav uživa, ko se srečamo. Očitno sem zaljubljena vanj še vedno in sem zato tudi zelo ljubosumna na to punco. In zraven prizadeta, ker vidim da meni ni na voljo.
Kako se naj umaknem iz vsega tega?

Naj povem še, da sem pred kratkim spoznala čudovitega fanta, z razčiščenimi stvarmi v glavi, pripravljenega na zvezo z mano, odkritega, a kaj naj, ko sem jaz z mislimi še vedno pri tem človeku. In si očitam, da morda bi pa on bil drugačen, če bi mu pokazala, da ga imam rada in bi mi bolj zaupal.
Kako naj grem ven iz tega začaranega kroga?

Se opravičujem, ker je vse zelo zmedeno, takšna kot je zmeda v moji glavi, saj se očitno zelo slabo poznam, predvsem pa sem jezna nase, ker se ne znam držati tega, za kar se sama odločim.

Hvala za odgovor in lep pozdrav.

zvezdica

Vsak od nas ima kakšno zmedo v glavi. Morda je pravi začetek urejanja, da si najprej priznamo, da zmedo sploh imamo. Vi ste očitno ta prvi korak naredili. Sprašujete, kako ven iz začaranega kroga in iz te zmede. Naj samo ponovim vaš stavek: »Takšnega moškega ne želim imeti.« Morda ste tega moškega potrebovali ravno zato, da ste tu stopili iz ene od zmed. S takim moškim očitno ni prihodnosti. Ob njem si jo samo zapravljate. Vaši pomisleki, da mu niste dovolj pokazali, da ga imate radi, so v bistvu samo izgovor, ki vam omogoča, da se od tega moškega dokončno ne odmaknete. Zelo podobno kot zasvojeni vedno znova najdejo izgovor, da nadaljujejo s svojo odvisnostjo. Ta moški je tak, kot je, povsem zaradi sebe. Tak bo ostal, dokler se ne bo odločil za spremembo. Vi ga ne boste spremenili, tudi vaša ljubezen (?) nima te moči.

Že v začetku vam je jasno pokazal in celo povedal, da si ne želi resne zveze. Vi ste z njim vseeno nadaljevali. Zakaj? Si morda tudi vi ne želite resne in zavezujoče zveze? Bom napisal malo drugače: se jo preveč bojite? Morda med zadnjima stavkoma izgleda veliko razlika, a je v resnici ni kaj dosti – bistvo in posledice so namreč zelo enake: strah pred odnosi in zveze z neprimernimi moškimi. O tem moškem v bistvu veste vse, kar potrebujete vedeti, a pravite, da ste še vseeno zaljubljeni vanj. Morda ste res in če to drži, potem na to res nimate direktnega vpliva. Imate pa vpliv na to, kar počnete s tem moškim v svojih mislih in dejanjih. Če niste zmožni tega nadzirati, potem potrebujete pomoč. Povsem enako kot jo potrebuje npr. zasvojeni z mamili in sam ne zmore prekiniti.

Glede na to, kakšne moške izbirate ter kaj vse pri njih prenesete (pijača, daljša odsotnost, druge ženske, …), verjetno ne bom kaj dosti tvegal, če napišem, da imate zelo slabe izkušnje s svojim očetom. Verjetno ste se tako ali drugače tudi pri očetu srečevali s podobnimi zadevami in ste se v otroštvu naučili vse to prenašati in tolerirati. Takrat ste to morali, niste imeli izbire, verjetno je bila to kar praksa cele vaše družine. Ampak zdaj pa vam tega res ni treba več prenašati. Morda je bila izkušnja s tem moškim potrebna ravno zato, da to ugotovite. Zaslužite si marsikaj več in drugače. Ne vem, če je ta nov »čudoviti fant z razčiščenimi zadevami v glavi« res povsem tak in za vas prava izbira. A glede na to, kako ga vidite in opisujete, res ne vidim pametnega razloga, zakaj tega ne bi odkrili in raziskali. Vaših težav in zmede tako ali tako ne more rešiti noben moški, ta naloga čaka samo vas. Bi bila pa ta pot lahko hitrejša in bolj prijetna ob nekom, ki vas spoštuje, vas ima rad in ima vsaj približno podobne življenske cilje. V naslednji zvezi, s tem ali kakšnim drugim fantom, boste zaradi minulih izkušenj videli, opazili in občutili več. Vse to vzemite zelo zares. Vaša glavna naloga pa je, da se spopadete in nekako premagate vaš zelo močan strah pre intimnim in zavezujočim odnosom. Bolj kot morebitna zaljubljenost vas k prejšnjemu moškemu vleče ravno ta strah pred novim in zatekanje s staremu, že poznanemu. To, kar ste in še doživljate ob vašem prejšnjem moškem, je boleče, vas prizadeva, a tega ste navajeni, to poznate. Nov »čudovit fant« pa s sabo nosi nevarnost novega: morda pa si res želi biti stalno in samo z vami. Tega si sicer močno želite, a vas je tega vsaj toliko tudi strah. »Zaljubljenost« do prejšnjega partnerja je tukaj samo izgovor, ki prikriva boleče dejstvo: da vas je strah resnične intimne zveze, da dvomite, če ste jo sploh sposobni in če si jo zaslužite in da dvomite, da bi kdo resnično želel biti z vami in vas bo slej ko prej zapustil. Z novim partnerjem se o teh strahovih odkrito pogovorite, poprosite ga za potrpljenje in pomoč. Če pa bodo strahovi prehudi, težave v odnosih prevelike, ne odlašajte in si poiščite pomoč terapevta. Sami ali s partnerjem.

Lepo vas pozdravljam

G. Izidor, hvala za iskren odgovor.

Tudi sama menim, da gre pri meni za strah pred odnosi oz. strah pred novim in zato se raje zatečem k staremu, že poznanemu.
Vsekakor bom delala na tem in če ne bo šlo drugače si bom poiskala pomoč.

Moram pa povedati, da s svojim očetom nikoli nisem imela slabih izkušenj. Nikoli se ni predajal alkoholu, nikoli ni bil dalj časa odsoten, vedno in povsod sem se nanj, prav tako na mamo,lahko zanesla. Tako je še danes.

Lep pozdrav.

Pozdravljena!

Zadeve žal ali na srečo niso tako enostavne in očitne (npr. če je oče alkoholik, potem bo tudi partner, ipd.). Verjamem, da sta vaša starša v redu in poskušata storiti za vas najboljše, kar zmoreta. Bi vam pa v razmislek ponudil nekaj vprašanj oziroma namigov. Ena od glavnih nalog staršev je, da otroka naučijo, da se v odraslosti najprej in predvsem zanese nase, šele potem na njih. Pomembna naloga staršev je, da otroku dajo občutek samospoštovanja, da si, med drugim, upa pričakovati korekten in spoštljiv odnos od drugih. Naloga staršev je tudi, da otroka “usposobijo”, da je sposoben za samostojno življenje, da se ga veseli, da so mu odnosi z ostalimi prijetni in ne da se jih bojijo. Starši so dolžni otroku dati neko temeljno trdnost, samozavest, ki mu omogoča, da se znajde v svetu. Starši z medsebojnim zgledom in samim odnosom do otrok pokažejo, kaj so odnosi in kaj se v njih lahko pričakuje. Starši bi morali otrokom dati neke trdne in zdrave temeljne vrednote, na katere se ti lahko oprejo, ko so v težavah, zmedi,… itd,itd. Seveda se lahko motim, ampak iz vašega vprašanja bi se dalo razbrati, da v vašem primeru starša pri teh temeljnih zadevah nista bila najbolj uspešna. Kako in v čem se potem lahko zanesete nanju?! Morda se nanju lahko zanesete predvsem v stvareh, kjer se nanju sploh ne bi smeli več zanašati? Kjer vam morda to zanašanje bolj škodi kot koristi. Lahko, da je to zanašanje samo navidezno in se v bistvu onadva vedno lahko zaneseta na vas. Upam, da mi ne boste zamerili naslednjega vprašanja: v stiski, zmedi in dilemah ste se obrnili na tujca -zakaj ne na starše?

Predlagam, da razmislite, če ni ravno to (navidezno) zavetje staršev tisto, ki vam omogoča, da odlašate z resno in zavezujočo intimno zvezo. Otroci vedno idealizirajo svoje starše. Težava je v tem, da je druga plat te idealizacije, da otroci sebe ne cenijo dovolj. Starši so v redu, samo jaz nisem dovolj dober. Če bi jaz naredil/a še to in to, potem bi bila drugačna. Itd. Vaše razmišljanje “če bi ga imela bolj rada, bi se morda spremenil” je tipičen primer takega razmišljanja. Sebe povsem po nepotrebnem dojemate kot odgovorno, morda celo krivo za nekaj, nad čimer nimate čisto nobene moči. Takega mišljenja ne prinesemo s sabo na svet, ampak nam ga privzgojijo oziroma se ga naučimo. Ne vem, koliko takih zmotnih prepričanj je v vas, vem pa, da če se boste želeli rešiti iz zmede, o kateri pišete, jih boste morali odpravljati drugega za drugim. Želim vam, da bi vam to čim hitreje uspevalo.

Lepo vas pozdravljam