Zakaj nihče ne pove, da alkohol povzroča alkoholno psihozo?
Mene pa zanima, zakaj nas v osnovni in srednji šoli, kjer so tako zelo poudarjali negativne učinke alkohola na telo in socialno življenje posameznika, ki pije, niso niti z besedico omenili, da se pri osebi, ki pije alkohol, lahko razvije alkoholna psihoza? Od tega trenutka, ko sem izvedel, da obstaja ta mora in da mnogi zaradi nje pristanejo v posebnih socialnovarstvenih zavodih (tj. nekaj takega kot domovi za ostarele, v katerih pa so ljudje, mlajši od 65 let – kar zmrazi me, ko pomislim na to), kot so Hrastovec, Dutovlje, Impoljca, itd, ne popijem niti kapljice alkoholne pijače več. Kar je pa preveč, je pa preveč! Če bi ljudem predstavili to grožnjo, bi sigurno polovica vseh ljudi, ki pije, takoj prenehala piti, mnogi od tistih, ki so na tem, da bi začeli piti, pa bi se temeljito premislili. Tako pa je vinjenost za mladoletnike nekaj krasnega, navdušujočega in nepozabnega, in pri tem še mislijo, da je to zadevanje brez posledic (če takrat le ne voziš avta ali upravljaš s kakšnimi nevarnimi stroji, kot je npr. kombanj) in da v primeru, da postanejo zasvojeni z alkoholom, da se je mogoče alkohola nato povsem odvaditi in da to ne pušča posledic, pustilo pa jim bo lepe spomine na mladost, ki bi jo sicer zapravili,… Tako pa mnogi ne vedo, da alkoholizem lahko pripelje do nepopravljivih poškodb možgan, tj. alkoholnih organskih psihoz, ki jih ni mogoče pozdraviti in ljudje zaradi njih pristanejo v domovih za ostarele, še preden dopolnijo 65 let. Brrr!!!! Zakaj tega nihče ne pove? Zakaj se te informacije skrivajo? Posavje je tako blizu Impoljci, pa niso nobene ekskurzije naredili v poduk vsem nam, ko smo hodili v OŠ in SŠ! Katastrofa! Naš šolski in drugi izobraževalni sistem je povsem odpovedal na tem področju! Sama skrivancija! Ja, o jetrni cirozi so nam povedali, vendar pa so nam povedali tudi, da se jetra lahko obnovijo, če pravočasno prenehamo piti (jetra se namreč ves čas prenavljajo), če se pa že ne obnovijo, pa jih je mogoče presaditi. Možgani pa ostanejo trajno poškodovani in jih ni mogoče presaditi. Žal. Verjetno so nam skrivali informacije zato, ker je večina Posavja prepredenega z vinogradi, ki bi lahko zaradi teh informacij izginili in bi bili ob cviček in druga, zame zdaj ogabna vina. Primorce pa naj se pelje v Dutovlje – tudi refošk je zdaj meni ogaben – ga ne maram več! Pivovarna Laško lahko crkne zaradi mene (vem, da delajo na tem, ker so se pretirano zadolžili in zdaj prodajajo Mercator, ampak gre to le prepočasi) – tam blizu Laškega, v Grmovjah, je tudi en tak zavod! Ogabno! Pa Vojnik je tam blizu! Iz Slovenskih Goric pa na ekskurzijo v Hrastovec! Nihče več ne bo pil potem, ko bo to videl! Alkohol je s tega vidika nevarnejši kot trava, za katero še nisem slišal, da bi zaradi nje kdo pristal v katerem izmed teh zavodov! Res sem bral, da naj bi povzročala raznorazne težave s spominom, ipd, nisem pa še zaznal, da bi kdo od uživalcev trave trajno pristal v teh zavodih! Isto velja za heroin in druge trde droge! Zanje sem slišal, kako nevarne so in da ljudje tudi umirajo zaradi predoziranja, vendar pa še nisem slišal, da bi kdo pristal trajno v kakšnem zavodu, na plečih in v breme celotni družbi!
Verjetno premalo ljudi o tem sploh razmišlja. Alkohol je tako zasidran v naši družbi, da si nekateri ne morejo zamisliti, kako bi bilo brez njega.
Je legalna in najbolj razširjena droga, ki jo ne jemljemo tako. Tudi ko govorimo o zasvojenosti.. je tako, da smo do nje bolj tolerantni kot do zasvojenosti z drugo drogo.
Omenjate posledice na zdravju. Res je, premalo se zavedamo, na kaj vse vpliva. In pogosto mislimo, da ima kozarček zdravilen učinek, da nas alkohol pogreje, da pozitivno vpliva na spolnost… To so miti in nobene potrebe ni, da bi ga uživali. Še posebno, če nam ne odgovarja in se po popitem kozarčku ne počutimo dobro.
Ne da bi preganjali alkohol, ki sam po sebi ni škodljiv, samo odnos do njega- tu se mora vsak pri sebi vprašati.
Potem pa so tukaj še medosebni odnosi, družina, socialna varnost… O tem je malo slišati, čeprav vsaka četrta družina trpi zaradi posledic alkohola. Kako je mogoče oceniti in ovrednotili uničeno otroštvo, ker je bil oče več po gostilnah kot doma, nasilje v družini, prepire med partnerjema, ker ves denar gre za pijačo in prijatelje, strah, kakšen bo oče, ko bodo na obisk prišle sošolke…
Kako se lotiti reševanja tega problema z epidemičnimi razsežnostmi?
Ko smo prvič pozvali in na svoj način z drugimi začeli “tuliti v rog”, da smo šli predaleč in da je potrebno nekaj ukreniti, smo se veliko pogovarjali s strokovnjaki. In prof. Ramovš je rekel in dal misliti: Lepo lepo, da ste začeli. Ampak rezultatov ne bo kmalu. Če boste trdo delali, bo morda čez trideset, štirideset let kaj drugače.
Razmišljanje avtorja “I hate alcohol” je precej naivno. Dovolite mi, da pojasnim, zakaj sem tega mnenja.
Prijateljevega sina sem na vse pretege prepričevala, naj z motorjem nikar ne nori po cestah. Predstavila sem mu celo moža, ki ga je tovrstno početje spravilo ob nogo. Fant mi je sveto prisegel, da bo previden. Danes se zdravi v Rehabilitacijskem zavodu Soča. Zaradi prevelike hitrosti ga je v ovinku odneslo na nasprotni vozni pas, tam pa je naletel na kombi.
Tudi kadilcem ves čas razlagam, kako naj se ne bojijo le pljučnega raka, temveč jih je cela vrsta povezanih s kajenjem (rak črevesa, mehurja, grla, žrela…). Pojasnim jim, da jih, tudi če se raku izognejo, čaka boleče in trpeče umiranje zaradi ateroskleroze ali kronične obstruktivne pljučne bolezni, pri katerem ne bo šlo brez pesti tablet na dan in kjer bo že vzpon v 1. nadstropje pravi podvig.
Zaradi pitja mojega moža so me številni spraševali, kako da se ne gre zdravit že zaradi ljubezni do mene, če ne zaradi vseh zdravstvenih posledic, ki jih prinaša alkohol. Odgovor: odvisnik razmišlja drugače, saj mu opojna snov zamegli presojo. Vsakdo izmed njih si reče, da njega alkoholna psihoza ali jetrna ciroza že ne bosta doleteli, da je bil tudi sosed 30 let vsak dan pijan, pa se mu nič ni zgodilo in je umrl pri 80-ih letih od starosti. Prav tako se tolažita odvisnik od hitrosti in kadilec.
Avtorju “I hate alcohol”: pri tebi je grožnja z alkoholno psihozo, ki doleti zares redke alkoholike, delovala. Vendar pa ti že od vsega začetka nisi imel težav z alkoholom. Prav tako je pri meni delovalo, ko sem pri 11 letih gledala, kako za rakom korena jezika umira moja najljubša teta, sicer strastna kadilka. A tudi jaz do takrat cigarete še poskusila nisem, zato mi ni bilo težavno še naprej zdržati brez njih.
Težko si je zamisliti, a vsakemu odvisniku opojna snov, ki jo jemlje, predstavlja edini izhod iz žalosti, ki jo občuti. Brez nje si ne zna zamisliti dneva, saj mora na nek način potlačiti, “anestezirati”, vse gorje, zaradi katerega trpi. Taka oseba deluje že na ravni samomora, sovraštvo do same sebe pa ji preprečuje, da bi zase storila nekaj dobrega oziroma jo še bolj vodi v samouničevalno ravnanje.
Če se je kaka stara mama obregnila ob to, kako je nekdo šibek, ker ne more prenehati s pitjem, sem ji naročila, naj se za 1 mesec odreče svoji najljubši telenoveli ali zabavni televizijski oddaji. Vnaprej sem vedela, da ji ne bo uspelo, a ob koncu tega meseca sem dodala: “Zdaj pa se temu odreci za vse življenje.”
Da še jaz pridam nekaj besed o tej temi, čeprav je Pikica30 v bistvu povedala vse, le da lahko zapišem nekaj z drugega vidika – vidika alkoholika. I hate alcohol, ko bi le bilo tako lahko, da človek nekaj vidi in se iz tega nekaj nauči! Tako kot je rekla Pikica30, ti pač nisi nagnjen k odvisnosti, kot (smo) drugi ljudje in ti je bilo dovolj videti/slišati/prebrati o psihosi in si zasovražil alkohol. Jaz sem imela pred sabo sorodnike alkoholike, tako da sem lahko od blizu spremljala, kaj naredi alkohol. Misliš, da mi je bilo to dovolj? Žal ne; žal sem morala poskusiti na svoji koži, kako je piti, se opiti, biti opit, pijan in – postati pijanec. In ja, seveda, kako iz tega splezati. Pa sem videla, vedela, brala, vse, kar hočeš – ampak zdrvela točno tja, kamor si nisem želela priti. Tudi če bi me kot najstnico ali osnovnošolko peljali v ustanove, ki jih naštevaš, bi rekla, saj meni se to ne more zgoditi. Očitno smo ljudje taki, da moramo na svoji koži izkusiti, kej določena stvar prinese.