Spodaj vam posredujem svoj članek, ki se nahaja tudi na mojem blogu: “Zakaj je jeza pozitivno čustvo, nasilje pa negativno?”

Partner večkrat čisto znori, nedolgo tega pa je tudi nad mene dvignil roko. Kaj naj storim? Otrok ima hude izpade besa in agresije. Večkrat nas, koga od staršev, tudi udari! Kaj naj storimo?
Na za četku naj povem, da je jeza pozitivno čustvo, čemur v naši kulturi žal ni tako. Vsaj slovenci jo jemljemo kot nekaj negativnega. Že od malega mnogo družin otroke vzgaja, da morajo potlačiti jezo, da je ni dovoljeno izraziti, ker je jeziti se negativno, nezaželjeno. A je jeza v svojem izvoru zelo pozitivno čustvo, saj je naš obrambni mehanizem, s katerim sporočamo drugim: ne vstopaj v moj osebni prostor, upoštevaj me, poslušaj kaj ti govorim, kako se počutim! Uporabimo jo takrat ko čutimo, da nekdo nad nami izvaja psihični pritisk, nasilje, skratka zlorabo v psihičnem smislu! Z nasiljem pa je seveda drugače; takrat drugi izvajajo nad nami pritiske, pa naj si bodo ti v psihičnem ali fizičnem smislu. Nasilje ima izvor v naši matični družini in v nas se lahko zakorenini na različne načine: preko zgleda in posnemanja starševskih vlog, lahko pa se po čutenjskih kanalih prenaša iz generacije v generacijo. Preko posnemanja vlog se otrok nasilnega ravnanja nauči, če spremlja nasilje med staršema in je le-to del vsakdanjega življenja. Če npr. vidi očeta, kako nasilno odreagira do mame, bodisi verbalno, ter s psihičnim maltretiranjem, ali fizičnim napadom. Takrat bo to seveda obsojal, a ker ne bo imel drugega modela za učenje, si bo zapolnil in posnemal tega, ki ga ima! Drugi možni način pa so bolj subtilni, skriti kanali, družinski terapevtje jim pravimo čutenjski. Tukaj gre za povezanost otroka z enim od staršev in prenos starševih čutenj, pa tudi čutenj njegove veje družine na otroka. Sliši se zapleteno, a če ponazorim s preprostim primerom: za otroke pogostokrat pravimo:” Ta je pa čisto po mami!” Ali pa :”Ta je pa čisto očetova”! In to dejansko drži. Zakonski in družinski terapevtje verjamemo, da en otrok v družini lahko podeduje več očetovega “materiala”, drugi pa materinega. Kar pa ne pomeni, da se bo identično obnašal! Ni namreč nujno, da če se v družini vede agresivno oče, da se bo tudi otrok! Lahko, da je oče npr. zelo prijazen in ima potlačeno agresijo, pa bo agresiven otrok in ne vemo od kod mu to!Ali pa je npr. bil agresiven dedek, oče ni, vnuk pa bo ponovno. Pogostokrat se tudi sicer ljudje s t.i. pasivno agresijo (v tem primeru oče) vedejo zelo prijazno, a v drugih ljudeh vzbujajo nekaj, da na njih odreagirajo agresivno. Drugi, bolj skrajni pojav, o katerem bom več napisala v kategoriji: duševno zdravje, je npr. pojav avtoagresije, torej agresije nad sabo, ki lahko izhaja iz npr. očetove hude depresije, pri otroku pa se pokaže tako, da se do sebe vede agresivno, v smislu samopoškodb, ter samomorilnosti. Tretje pa je pojav nasilja, kjer otroci obolevajo za npr. Aspergerjevim sindromom, avtizmom ali podobno. Tam gre tudi za posebne zapise v možganih, zato je del njihovega agresivnega vedenja pripisati tudi temu. Če zaključim; agresivno vedenje se ta spremeniti tudi v odraslem obdobju: z učenjem in treningom drugačnega, družbeno bolj sprejemljivega in manj škodljivega vedenja. A je za to po navadi potrebna strokovna pomoč in veliko samo discipline!

Ta in vse ostale članke na temo:odnosov v družini, partnerskih odnosov, nasilja v družini, odvisnosti, ter duševnega zdravja, se nahajajo na mojem blogu na povezavi: http://drustvopsih.weebly.com/blog

Uspešno razreševanje odnosov vam želim!