Pred kratkim sem končala s fantom. No, definirala bi lahko kakor najbolj trmasto bitje na planetu.
Bil je ljubosumen, posesiven, moje želje mu niso bile pomembne, vse kar sem naredila je bilo narobe…uglavnem je želel, da bi bila čisto druga oseba, da bi se JAZ popolnoma spremenila, ker je bil on sam (po njegovem mnenju) veliko boljši od mene. ON je seveda imel zmeraj “prav”!
Da se ne bi kregala sem vedno popuščala in naredila kakor je želel, saj sem sklepala, da se mu bo nekoč posvetlo, da ga resnično ljubim in da ni treba zganjat vsega tega cirkusa. Vendar to ni bilo dovolj, želel je da bi delala čudeže. Počasi se je use slabšalo, zmeraj bolj so ga motile tudi manjše stvari. Bil je zelo napet in hitro izgubil živce. Saj se je skušal obvladovati sam…(seveda fizičnega nasilja ni bilo).
Mislim, da je ZELO nesiguren vase in ZELO nesrečen sam s sabo, saj sklepam, da je to največji razlog za njegovo nejevoljo in iskanja napak na drugih. Ker je bil takooo ljubosumen sem mu tisočkrat povedala, da si želim le njega in, da me nihče drug na tem svetu ne zanima. Vedno sem mu dopovedovala, da se ne sme toliko sekirat, ker mu škodi. Moral bi biti malo bolj sproščen.

Odkar sva končala se počutim svobodno, saj mi je omejeval vse mogoče stvari (tudi pijače s prijateljicami). Bojim se le zanj, saj je zelo občutljiv in nekoč je že pil zaradi ljubezni in se bojim, da bi tudi sedaj. Ne vem, kako naj mu pomagam. Ljubim ga ševedno ampak vem, da skupaj nimava prihodnosti, ker imava različne cilje v življenju, različne poglede na svet…skratka sva preveč različna, da bi shajala(kompromisov pa se ne da sklepat z njim).
Ne vem s kom naj se pogovorim preden bi naredil kakšno napako. Bojim se da mi njegovi starši ne bi veliko pomagali (oz. pomagali njemu), saj mi verjetno ne bi verjeli (ali ne bi želeli). Njegove prijatelje ne želim obremenjevat z mojimi skrbmi. No saj če bi bilo res nujno bi tudi to storila. Sama bi ga res s teževo prepričala, saj mi ni nikoli verjel karkoli sem mu povedala ali mu skušala pomagati.
On se počuti kakor, da je najbolj ubog človek na planetu in, da ga vsi ogrožajo. Mislim, da ima dokaj resne psihične težave, saj s takim obnašanjem in mišljenjem ne bo nikoli srečen. Jaz pa si želim, da bi bil, pa čeprav ne bi bila skupaj. Mu želim vse najboljše v življenju, kar pa sedaj težko vidim, saj bi moral SAM razumeti, da ima neko VELIKO napako v SEBI in, da potrebuje pomoč psihologa ali psihiatra.

Sem resnično v skrbeh zanj in ne vem kaj narediti, kako mu oz. nekomu drugemu povedat, da potrebuje pomoč in to psihologa. Ga res pogrešam ampak vem, da je boljše tako, da sva narazen. Ne mi povedat, da bi morala iti naprej, saj to vem in tudi se skušam postavljat na noge in živeti naprej sam….hočem, da tudi on.

Bodi srečna,da se ti je še posvetilo pravi čas.
Oziraj se na sebe in uživaj življenje brez njega,ki te je do sedaj le psihično moril.

S skupnimi močmi se marsikaj naredi!!!
Tudi urediti zadevo!!!
DA JE DOBRO ZA VSE IN ZA OBA!!!ORHIDEJA napisal:

> Pred kratkim sem končala s fantom. No, definirala bi lahko
> kakor najbolj trmasto bitje na planetu.
> Bil je ljubosumen, posesiven, moje želje mu niso bile pomembne,
> vse kar sem naredila je bilo narobe…uglavnem je želel, da bi
> bila čisto druga oseba, da bi se JAZ popolnoma spremenila, ker
> je bil on sam (po njegovem mnenju) veliko boljši od mene. ON je
> seveda imel zmeraj “prav”!
> Da se ne bi kregala sem vedno popuščala in naredila kakor je
> želel, saj sem sklepala, da se mu bo nekoč posvetlo, da ga
> resnično ljubim in da ni treba zganjat vsega tega cirkusa.
> Vendar to ni bilo dovolj, želel je da bi delala čudeže. Počasi
> se je use slabšalo, zmeraj bolj so ga motile tudi manjše
> stvari. Bil je zelo napet in hitro izgubil živce. Saj se je
> skušal obvladovati sam…(seveda fizičnega nasilja ni bilo).
> Mislim, da je ZELO nesiguren vase in ZELO nesrečen sam s sabo,
> saj sklepam, da je to največji razlog za njegovo nejevoljo in
> iskanja napak na drugih. Ker je bil takooo ljubosumen sem mu
> tisočkrat povedala, da si želim le njega in, da me nihče drug
> na tem svetu ne zanima. Vedno sem mu dopovedovala, da se ne sme
> toliko sekirat, ker mu škodi. Moral bi biti malo bolj
> sproščen.
>
> Odkar sva končala se počutim svobodno, saj mi je omejeval vse
> mogoče stvari (tudi pijače s prijateljicami). Bojim se le zanj,
> saj je zelo občutljiv in nekoč je že pil zaradi ljubezni in se
> bojim, da bi tudi sedaj. Ne vem, kako naj mu pomagam. Ljubim ga
> ševedno ampak vem, da skupaj nimava prihodnosti, ker imava
> različne cilje v življenju, različne poglede na svet…skratka
> sva preveč različna, da bi shajala(kompromisov pa se ne da
> sklepat z njim).
> Ne vem s kom naj se pogovorim preden bi naredil kakšno napako.
> Bojim se da mi njegovi starši ne bi veliko pomagali (oz.
> pomagali njemu), saj mi verjetno ne bi verjeli (ali ne bi
> želeli). Njegove prijatelje ne želim obremenjevat z mojimi
> skrbmi. No saj če bi bilo res nujno bi tudi to storila. Sama bi
> ga res s teževo prepričala, saj mi ni nikoli verjel karkoli sem
> mu povedala ali mu skušala pomagati.
> On se počuti kakor, da je najbolj ubog človek na planetu in, da
> ga vsi ogrožajo. Mislim, da ima dokaj resne psihične težave,
> saj s takim obnašanjem in mišljenjem ne bo nikoli srečen. Jaz
> pa si želim, da bi bil, pa čeprav ne bi bila skupaj. Mu želim
> vse najboljše v življenju, kar pa sedaj težko vidim, saj bi
> moral SAM razumeti, da ima neko VELIKO napako v SEBI in, da
> potrebuje pomoč psihologa ali psihiatra.
>
> Sem resnično v skrbeh zanj in ne vem kaj narediti, kako mu oz.
> nekomu drugemu povedat, da potrebuje pomoč in to psihologa. Ga
> res pogrešam ampak vem, da je boljše tako, da sva narazen. Ne
> mi povedat, da bi morala iti naprej, saj to vem in tudi se
> skušam postavljat na noge in živeti naprej sam….hočem, da
> tudi on.

Živjo!
Iste težave imam jaz…..ampak še nisem zbrala toliko poguma, da pustim svojega fanta, ker se mi vedno zasmili….kako bo bogi on ko bova šla narazen.
Misliš, da bi se on spraševal isto za tebe, če bi ti trpela??….kako te je trpinčil….nisi smela nikamor, da ni vedel….vse to mi je tako znano….problem je v njem, da ne zna živeti, zna samo trpinčiti in se kregati z drugimi….če ne s partnerjem pa s kom drugim……mogoče zaradi svojega otroštva….pri mojem fantu so se starši ločili in ni imel nikogar….oče je vedno delal….sestra je odšla v avstralijo….bil je prepuščen sam sebi…..vdal se je v droge….pijačo….ni se naučil kako pomeni imeti družino, ki ti nekaj pomeni….js vem da sem mu svetovala že večkrat….ampak je bil prevelik realist….ni zaupal, da mu kakšen strokovnjak lahko pomaga……včasih se naredi, da je vredu…..potem pa spet ni vredu……ko že hočem iti….se pa prestraši in se začne zavedati……ampak s tem mu nič ne pomagam……začel je še mene odaljevati od moje družine….me vsak dan preverjati….res je naporno….ampak ves trud zaman…….verjamem da tvoj bivši ni slab človek, ker vem da tudi moj fant ni slab človek…..čisto te razumem, zakaj bi mu rada pomagala in vidim, da bo mene isto doletelo, če ga pustim, če bom pa vztrajala bom pa jaz psihični bolnik postala……v življenju je zgleda tako, da nekateri morajo biti žrtve nekateri odidejo živi…..prav je da si se odločila, da si ti tista ki hočeš živeti…..in te prav razumem, da ti je hudo, da mu hočeš pomagati…..sama ti ne morem dati odgovora na to kako mu pomagati…..če je že minilo več časa……bi lahko šla skupaj na kavo….mogoče ga to potolaži……da vidi, da si se ti pobrala…..mogoče se malo zamisli……če pa mu ni pomoči….se boš morala sprijazniti s tem….da ne moreš pomagati….čeprav hočeš…..da kar vre v tebi…..
mogoče se počutiš krivo za vse….ampak zapomni si…..vsak je svoje sreče kovač……
lahko mu napišeš pismo in mu svetuješ…..če pa tega ne bo razumel…..
res me prav zanima, če ima še kdo podobne izkušnje….ker jaz nameravam pustiti sedanjega fanta….in tudi ne vem…..kaj bo potem…..povej kako si ga pustila…..

Takemu fantu najbolj pomagaš tako, da prekineš nevzdržno razmerje in mu s tem daš realno povratno informacijo. To je največ kar lahko storiš.

Ko enkrat prekineš, prekini resno in fanta pusti pri miru.

Svojo energijo usmeri tako, da pomagaš sama sebi – razmisliti moraš, zakaj si si dopuščala biti v tako podrejeni vlogi v odnosu.

Nihče ne more nikomur pomagat, če tega ta oseba sama ne želi!

Najbolj smiselno je, da ga popolnoma pustiš pri miru, ker ne boš čisto nič dosegla, ON mora SAM priti do določenih spoznanj. Če je dovolj močan, bo to za njega nekoč ena boljših življenjskih preizkušenj, iz katere se bo veliko naučil.

Ti si mu že pomagala – s tem, ko sta šla narazen.

Ukvarjaj se s seboj!

Srečno!

hehe, nekaj takega sem imela jaz, 4 leta sva bila skupaj, neštetokrat šla narazen, vedno je grozil. Meni s samomorom, da se bo ubil, da nima več nikogar itd.
Verjemite, to so samo grožnje, gre za čustveno izsiljevanje.