Zakaj ljudje, ko razmišljajo o samomoru in ga naredijo, ne pomislijo v kako bridko trpljenje bodo pahnili svojo družino, svojce? Prosim vsaj za kakšno besedo.

Spoštovana,
v spoštovanju do vaše bolečine vam odgovarjam kar takoj.
Hudo mi je, ker se zavedam vašega trpljenja in trpljenja družin in svojcev, ki ostajajo prepogosto sami in v molku. To je velika rana v Sloveniji, o kateri nas je strah in sram odkrito in s sočutjem spregovoriti (za razliko od nekaterih drugih držav v svetu). Ob kateri se še vedno čutimo zelo nemočne in žal, še vedno puščamo družine in svojce prevečkrat same. Molk pa je vir novih bolečin, stik in celo bolezni.
Najprej bi vam želela napisati, da sem trdno prepričana, da noben človek, ki je umrl zaradi samomora tega ni naredil, da bi prizadel svojce…samo zmogel ni več. Desetletje raziskovanja samomora mi je dalo novo raven razumevanja. Prepričana sem, da je človek v samomor gnan, žene ga njegova notranja stiska in hudo trpljenje (izvor tega lahko najdemo pogosto v družinski preteklosti, travmatičnih doživetjih, nepredelanih travmah…). Verjetno se je sam, v sebi, v svojem notranjem svetu, zelo boril že dolga leta, lahko tudi desetletja, da je nekako zmogel in preživel. V nekem trenutku pa ga je trpljenje preplavilo, preseglo, mu odvzelo zmožnost odločanja in nadzora nad sabo…v prekinitvi življenja je videl edini izhod iz trenutne agonije…in takrat ga tako tragično izgubimo.
Pogosto je povod za samomor duševno trpljenje oz. duševna bolezen. Tisto kar najbolj boli in ostaja pa je ravno občutek krivde in nemoči. Na eni strani nemoč človeka v tako hudi stiski, da bi spregovoril in poiskal pomoč in podporo ter na drugi strani nemoč bližnjih, okolice, skupnosti, strokovnjakov, da bi znali in zmogli slišali, videli, razumeli stisko in dovolj zgodaj ter ustrezno pomagati.
Prepričana sem, da je človek, ki stori samomor tudi sam žrtev, žrtev pa je potem tudi družina, svojci in predvsem otroci. Zato je pomembno, da dobijo sočutje in podporo, da imajo možnost, da spregovorijo kaj doživljajo ob tako hudi travmatični izgubi, da smejo začutiti vso bolečino, da zdržimo ob njih, jim damo sočutje in razumevanje.
Če ste iz Ljubljane: v decembru bo v centru Ljubljane začela z delovanjem terapevtska skupina za žalujoče po izgubi bližnjega zaradi samomora. Toplo povabljeni.
Več informacij lahko dobite na http://www.rahlocutnost.si ali me pokličite: 041 37 00 04.

Poglej po tej strani – https://recizivljenjuda.blogspot.si/2014/12/uzivaj.html . Jaz sem našla veliko lepih misli, lahko jih pa tudi pokličeš, imajo navedene številke, ti jih kopiram sem, da boš lažje našla.

“V kolikor ste v hudi stiski, se lahko obrnete na najbližje Hospic društvo: OE Ljubljana 051 419 558, 041 365 848; OE Gorenjska 051 426 578, 051 623 930 OE Celje 051 418 446; OE Murska Sobota 040 586 457 , 051 442 636; OE Koroška 041 365 731, 051 441 638 OE Dolenjska 051 454 845 OE Primorska 031 606 309, 051 415 449”

Ti bom poskusala z moje perspektive kot trenutno potencialna kandidatka v bliznji prihodnosti povedati, kako jaz trenutno razmisljam. Morda bos potem laze razumela.
Z obilico tezav poslovno in privatno se borim ze skoraj deset let. V tem casu se je nabralo toliko negativnih stvari v mojem zivljenju, da kak dan enostavno ne vidim izhoda. Imam partnerja, kateremu se ne morem zaupati, in tri cudovite otroke. In povem ti, da vsakic, ko pomislim na svoj konec, vem kaj bi s tem naredila svojim otrokom. In to me odvrne. Zaenkrat stisko se obvladujem, upam da jo tudi resim. Hocem reci, da ko enkrat pride do samomora, je stiska posameznika tako velika, da je enistavno ne prenese vec, ne glede na posledice.
Jaz bom poskusala urediti vse tako, da jim glede na nase druzinske okoliscine, “olajsam” situacijo.
Gre za nek paradoks v bistvu, zavedam se, kaj to prinese zanje, nimam pa “jajc”, da si poiscem pomoc, ker kaj bodo pa drugi rekli, da je z mano narobe.
Spomnim se se kot najstnica, ko nam je pijani oce grozil s samomorom, kako sem se vedno bala, da ga res ne bi storil.
Ker smo tudi druzinsko nagnjeni k samomorom, saj so trije moski v sorodstvu storili samomor.
Jaz ti svojih obcutkov tesnobe, napetosti znotraj sebe ne znam opisati z besedami, je pa to 24 urni boj samega s seboj.
Ne vem, kaksne so bile okoliscine pri vas, kdo je storil samomor, hotela sem napisati samo zato, da obstajamo tudi taki, ki se kako razmisljamo o bliznjih in o njihovij usodah.
Lp

Povem svoje doživetje in misli.
Sem prestala samomor v družini. Žrtev sem mrtvo že nekaj casa našla jaz.
V prvem trenutku ne razumeš nič.zrtev ni nikoli imela problemov s psihičnim stanjem. Zdi se ti nerealno, sanjaš?!, scenarij filma?!? V glavnem se ti ne zdi res kaj se je zgodilo.
Nato pričnejo različne faze… vendar osebno nikoli nisem pomislila ,če je žrtev kdaj mislila na posledice na ostale.
Vedno sem razmišljala Kako hudo je moralo biti žrtvi,da je samomor storila.
Slika,ki mi je ostala vklesana v spominu ne zgine… malo potone sčasoma, vendar se vrne.s časom vedno manj.
Vendar nikoli res nikoli nisem žrtve obsojala zakaj ni pomislila na posledice.
Druga Najhujša zadeva v tistem trenutku pa je bila dogodek povedati staršem.
Pač…v življenju pride vsega.tydi take grozote. Ali potones ali nekako se pobereš.
Lp