Pozdravljeni, sicer se o teh zadevah mislila pogovoriti s psihijatrom/psihologom, pa vendar pišem tudi tule.
Z svojim življenjem nimam posebnih težav, imam osebo, ki ji zaupam, šolam se in sem pri tem nadvse odlična, izstopam, čaka me uspešna kariera, pa vendar se prašujem in razmišljam o veliko stvareh, sedaj pa iščem vašo potrditev, mnenje, razmišljanje, dopoljnenje.

Obstaja človek, ki bi se bil zmožen 100% predati svojemu partnerju in želel samo njega? Tudi tisti, ki imajo dober zakon (recimo v poznih 30, 40) bi si zaželeli česa drugega,če bi dobili PRILOŽNOST z lepšim, privlačnejšim, zanimivejšim. Ali bi imeli afero ali bi pa ostalo samo pri želji, zaradi različnih moralnih zadržkov. Vsak 40.letnik si ob ženi in otrocih (tudi v dobrem zakonu) vsaj enkrat v življenju zaželi(ali pa samo razmišlja o tem) druge, privlačne, mlajše.. Pa naj gre samo za fantazijo, ko jo z pogledom opazi na ulici. Primer; recimo da par nima spolnih odnosov 14 dni, 3 tedne… Zaradi takšnih in drugačnih razlogov (složbeno potovanje, etc)
Koliko patnerjev se bi dejansko samozadovoljevalo ob misli na svojega partnerja?! In ja, tudi spolne fantazije o drugih osebah(ne nujno iz realnega življenja) se mi zdijo sporne, če to ni partner. Mnenje?
Pa da ne ostanemo samo pri aferah in podobnem. Ljude so naveličani en drugega, če pa že niso(izjeme), pa njihovo partnerstvo ne napreduje z leti, stagnira. So izjeme?
Po mojem mnenju je več kot 50% ljudi v zvezah grozno nezadovoljnih in bi si želeli zapustili partnerja samo če bi imeli dovolj dobro drugo ponudbo.

Moje mnenje je tudi, da so ljudje večinoma (skoraj vsi) plehki. Večina jih razmišlja samo o tem, kaj se bodo učili, kako bodo dobili dobro oceno, kam bodo šli žurat, o vsakodnevnih opravkih, skrbi za otroke, novi seksi tajnici, o dopustu, položnicah… Po moji oceni se skoraj nihče ne sprašuje o drugačnih zadevah(kot so naštete zgoraj). Če se z kom probaš pogovoriti o kakšni globji zadevi, z človekom ki je med plehkimi, končajo zadevo že pri tem da imaš ”preveč časa za razmišljat”, saj se njim zdi to španska vas…Pa kdo smo, a smo ljudje? Najbolje da potem živimo samo za nagone, kot živali?

Ljudje, ki imajo nasploh veliko možnosti v življenju, so bolj zmedeni kot sicer, drugače so po večini zadovlnejši. Punca, ki zgleda odlično, uspešna,.. kakšnega partnerja naj izbere, ob kopici ki se grebe zanjo? Punca, ki nima veliko možnosti, se bo zadovoljila z možnostjo, ki jih ima, in se vdala v usodo.

Kaj je ljubezen? Poželenje, zaupanje, prijateljstvo, da je pomembna res samo ena oseba, za katero bi naredil vse, brezpogojno, vse samo za njo? Potem ni nihče zares zaljubljen.

Najbol me zaskrbi ob pogovoru z najstniki, katerim se zdi, da če si v zvezi in je objekt poželenja druga oseba, je to nekaj čisto normalnega. Kljub partnerju si želijo stikov z striptizetami in takšnih in drugačnih izkušenj.

Sicer se o takšnih in podobnih zadevah pogovarjam že z prijateljico, vendar želim mnenja tudi bolj izkušenih.

Vprašanj je še več,
če kdo razmišlja ali ima izkušnje o podobnem, naj piše.

Nisen prepričan, da je to ljubezen. Ali se sploh zavedaš kaj pomeni narediti vse za nekoga? Kaj, če ti partner reče, da želi imeti še eno žensko poleg tebe? Mu boš to dovolila? Mislim da ne in tako hitro spoznaš, da vsega preprosto ne moreš narediti za drugega.
Pomembno je, da najdeš nekoga, ki ima podobne meje in potrebe, kot ti. Potem jih pa lahko skupaj vzdržujeta ali pa jih širita.

Vse kar je smiselno. Zakaj bi brezpogojno ljubil nekoga ki si želi drugega in mu to omogočal? Mislim da takšne stvari ne sodijo v zvezo.

Se ti zdi, da lahko moški ljubi partnerko brezpogojno, mu pomeni vse na svetu, si jo želi najbolj, in pri vsem tem še eno žensko v postelji? Je to združljivo?

Infinity, videti je, da se “neskončno” bojiš, da bi bila razočarana, zapuščena, prevarana. Da si neskončno želiš nekega zagotovila, da boš imela v življenju nekoga, ki te bo ljubil z vsem srcem, brezpogojno, iskreno za večno. Da ne bo nikoli niti razmišljal o drugi ženski, niti enkrat v življenju, tudi če bosta skupaj trideset let.

Zelo veliko se ukvarjaš s tem. Preobračaš misli in dejstva sem in tja, iščeš in od drugih ljudi hočeš dobiti odgovor, da je to vendarle mogoče, da lahko upaš, da te bo nekdo tako neskončno ljubil in da ne boš (več?) ranjena in zapuščena. Zakaj pa ti je to tako neskončno pomembno? Zakaj se ti sama nimaš rada??

Zagotovila namreč ni. Na nek način si v življenju vedno sam, to je slaba novica. In obenem tudi dobra. Ko se namreč enkrat sprijazniš s tem, da ne moreš ravno računati na drugega človeka, da bo osmislil tvoje življenje, ga začneš osmišljati sama. Zato je to spoznanje na nek način tudi veliko olajšanje. Začneš živeti bolj polno, ne čakaš na druge, začneš se imeti rada. Po nekem paradoksu postaneš šele takrat človek, s katerim je prijetno živeti, tudi mnogo desetletij let morda. Če ne toliko, pa pač ne. Nima smisla, da bi si zastrupljala današnji dan zaradi tega, kar bo ali ne bo leta 2043.

Zanimiv odgovor, možno, da se bojim tega, ne izključujem dejstva, sem sicer še v najstniških letih, nikoli nisem bila prevarana ali kaj podobnega. Nevem od kot bi izviralo takšno nezaupanje, če že gre za to? Mogoče kaj takega v otroštvu, mogoče…

Pa vendar, bi se vsak počutil ok ob misli na to, da si njegov partner želi/razmišlja o drugem?

Se mi zdi to o človeku, kot o samostoji enoti razmišljanje na mestu. Torej imaš mnenje, da ne moreš računati na drugega človeka? Pa ne govorim o smislu… Če iščem neko varnost, zaupanje, vsekakor ne zaradi smisla oz. pomanjkanje tega v mojem življenju.
Sicer zanimivo, nikoli nisem imela neke posebne potrebe po zvezi.

Zakaj bi si drugače sploh želeli nekaj, kar ni polno in vredno. Zakaj bi si želeli zakon in moža, če si ta kasneje želi druge? Kje je potem takem smisel partnerskega življenja, če so stvari takšne, kot sem jih opisala. Ni problem da ni zagotovila, ampak sam problem, da je stanje takšno.

Pretiravaš in to zelo. Bolj boš razmišljala o tem, večja možnost je da se ti to zgodi

Tega, da je več možnosti ne zanikam. Vseeno me zanima kateri del se ti zdi pretiravan najbolj in zakaj?

Koliko patnerjev se bi dejansko samozadovoljevalo ob misli na svojega partnerja?! In ja, tudi spolne fantazije o drugih osebah(ne nujno iz realnega življenja) se mi zdijo sporne, če to ni partner. Mnenje?
Pa da ne ostanemo samo pri aferah in podobnem. Ljude so naveličani en drugega, če pa že niso(izjeme), pa njihovo partnerstvo ne napreduje z leti, stagnira. So izjeme?
Po mojem mnenju je več kot 50% ljudi v zvezah grozno nezadovoljnih in bi si želeli zapustili partnerja samo če bi imeli dovolj dobro drugo ponudbo.

S telimi stvarmi močno pretiravaš. Moški smo vedno imeli in vedno bomo imeli domišljijo. ČE te moti da drka na drugo si res zaostala in ti bo vsak teži.l

ne kliči hudiča k sebi….to, o čemer razmišljamo, to tudi prikličimo, želeli, ali ne….
sicer pa, človek se mora prepustiti življenju in uživati.Ni vedno lahko, vendar pa ti res zelo pretiravaš.
Napisala si da si v najstniških letih-najstnik torej…kar se tudi občuti.

Najprej definiraj, kaj pomeni ljubiti. A ni to nekaj, kar si vsak po svoje razlaga? Jaz mislim, da je in pravim, da je možno, nekateri bi jih imeli več. Če je to ljubezen? Zame ni. Za nekoga pa je.

To da si ne bi do konca življenja “želel” druge/ga nihče, ki je z nekom v vezi je utopija, ki ne obstaja.
Bolj je vprašanje kak kdo iz te “želje” naredi, ki je mimogrede, čisto naravna.

In v čem se pa ti razlikuješ od tistih, ki jih omenjaš v podčrtanem tekstu? Nekam visoko leteča si, pri čemer te vse preveč skrbi za več deset let vnaprej. Ni garancije za nič…

Zakon je pa itak loterija, obstaja 50% verjetnost, da se boš ločila.

Zelo dober odgovor. Sam se rodiš in sam umreš, vmes te spremljajo dobri in manj dobri sopotniki. Brezpogojno zaupat nekomu je ponavadi napaka, razočara te tako sorodnik kot partner ali otrok. Za ljubezen pa dostikrat velja, da je bolj neke vrste poželenje kot resnična ljubezen, bolj na principu daj- dam, ali na želji po denarju, lepoti, izobrazbi, ugledu. Takšna ljubezen je res plitka in nestabilna, zato se pa vsak drugi že loči. Tudi drži, da večina ljudi živi površinsko, kot da bi spali in gredo robotizirano skozi življenje, brez da bi kdaj postali in se vprašali o čem bolj tehtnem, kot so pogovori o filmih, hrani, biznisu itd. Instant potrošniška družba, kjer prevladuje cenenost in reklame, v ozadju pa toliko bede in bolečine, ki je skrita in stigmatizirana, kot so revni, bolni, izločeni iz družbe…

Preveč perfekcionizma, preveč zahtev oz. previsoke zahteve imaš do sebe in posledično tudi do drugih, nadzor celo nad njihovi misli hočeš, preveč ranljiva v strahu, da nekdo ni 100% tvoj, k čemur kaže tudi težnja kot ideal neke vrste, ki je “lastniški partnerski odnos” zate. Razrahljaj ovratnik, sicer boš z lastnim strahom dušila partnerja, sprejmi se z napakami, sprejmi druge nepopolne, katere lahko ti njih ali oni tebe prizadenejo, dopusti napake sebi in drugim, ne jemlji vsega črno-belo, radikalno, ne bodi usmerjena in “naštelana” le na svoje potrebe (strahove, ki izhajajo iz dvomov, ker se ne počutiš dovolj dobre in samozavestne, prepričane v svojo ženskost, da ti bo zato partner slej ko prej ušel), poskušaj dajati tisto, kar je dobro v tebi, ker s tem nekoga “obdržimo”.

No, plitka pač ni, sicer se ne bi toliko spraševala in bi verjetno visela na najnovejšem smart phone-u, kot to v večini počnejo njeni vrstniki, toliko pošten/a pa že moraš biti.

Je pa res, da garancije v ljubezni ni. Zato je treba imeti jajca, da poskusiš, ker brez tega ti ne more niti uspeti.

Jaz sem pa uvodni post drugače prebrala. Meni pa izgleda, da se punca sprašuje o smislu partnerstva nasploh. Če upoštevamo moško in žensko naravo skupaj, je partnerstvo res še smiselno tudi sedaj ,ko imamo izbiro ali je to produkt iz krščanstva/preteklosti?

Infinity,

podoba človeka, ki “bi se bil zmožen 100% predati svojemu partnerju in želel samo njega” je definitivno idealizirana in z leti bo prišla drugačna, verjemi 🙂

Po svoje imaš seveda prav. Veliko je parov, ki so skupaj iz preprostega razloga, ker pač moraš imeti par, da ni dolgcajt, da si z nekom, si ustvariš družino… in ob tem radi pogledajo še po drugih. Ali tudi kaj več kot pogledajo. In ja, ko kot mlad človek ugotoviš, da je tako, in da varajo tudi ljudje, za katere si mislil, kako super zakon imajo, si presenečen in razočaran. Vsi smo dali to čez.

Ni pa tega treba posploševati kar na vse. Ljudje smo različni, imamo različna pojmovanja zveze, in tudi pari so različni – ja, so tudi taki, ki se imajo brezpogojno radi.

Vendar pa tudi to slednje ne pomeni, da ti bo nekdo 100% in vedno predan. Eno je pač teorija, in ti lahko, ko si še ves zaljubljen, govoriš o neki totalni predanosti in harmoniji – potem pa pridejo dooolga leta skupnega življenja, in ni hudič, da se slejkoprej ne skregata, tajnica v službi se pa naenkrat izkaže za bolj prijazno od tebe, in seveda obratno, ti se na lepem ful dobro počutiš v družbi kolega. In ravno v taki situaciji se pač pokaže, koliko ti je do partnerja. Skratka; problem ni toliko v tem, da si koga drugega poželiš, ampak kaj iz tega narediš, ali boš dal na kocko partnersko zvezo ali ne.

Če sem še malo bolj natančna, konec koncev je jasno, da vsi ves čas srečujemo ljudi, ki se nam zdijo privlačni. Pa če smo v vezi ali ne. To je pač “biologija”. Vendar to nima nobene zveze s tistim, kar ti čutiš do partnerja. Seveda; 40-letnik si bo poželel mlajše in lepše. To je človeško. Ampak bistveno je, kako daleč bo to peljal.

Odnos med dvema ni neka nespremenljiva drža. Nikoli ni neka absolutna harmonija. Je proces, v katerem so vzponi in padci. In po tem, kako “vozita” čeznje, se pokaže, koliko je vsakemu od vaju do drugega. In koliko je kdo od vaju zrel. In ne, punca, ljubezen ni to, da bi za nekoga naredil vse. Vsega pa res ne 🙂 Pomisli; bi res rada bila s copato, ki bi naredila vse, samo ker ti to hočeš?

Najstniki ljubezni pripisujejo prevelik pomen oziroma ljubezen in vse kar je povezano z njo, v veliki meri okupira njihove možgane. Seveda imajo tudi oni različne poglede nanjo, še vedno pa veliko najstnikov verjae v brezpogojno veliko romantično ljubezen. Odraščajo, se še iščejo, raziskujejo, tako svoje telo kot čustva. Iščejo tudi sebi primerno družbo in svoje mesto pod soncem.
Ko se najdejo, če se najdejo, in nekega dne vendarle odrastejo, ugotovijo tudi to, da prava ljubezen ni ne trpljenje mladega Wertherja ne romantični roman Victorie Holt, še manj novodobna erotična trilogija 50 odtenkov svegaisvašta. Ljubezen je, tako kot življenje, boj do konca. Ni samoumevna, ne moreš je kupit, lahko jo tudi hitro zapraviš. Predvsem pa ni, čeprav je zelo navezana na spolnost, pogojena z erotičnimi fantazijami. Človek je socialno bitje, potrebuje sočloveka. Je čustveno bitje, potrbeuje toplino sočloveka. Je pa tudi spolno bitje in mora zadovoljit svoje spolne nagone. Ljubezen, partnerstvo ni nagon. Je dosti več od tega. Bolj stvar razuma kot nagona. In z razumom je tako, da je včasih razumsko vztrjat in se trudit za neko zvezo, včasih pa je to skregano z zdravo pametjo. Vendar pa imaš tudi ljudi, ki nikoli ne odrastejo in se nenehno obnašajo kot najstniki, bodisi v raziskovnaju spolnih praks ali v iskanju absolutne romantične ljubezni. In večina teh nikoli ne ugotovi kaj v resnici je ljubezen.
Kar se pa samega zadovoljsta v zvezi tiče, biti z nekom te še ne naredi srečnega. In za srečo dveh sta vedno potrebna dva. In sploh ni bistveno kaj si o sreči teh deh misli kdo tretji.
Žal se danes, ko gre za partnerske odnose, vse preveč ljudi bolj ukvarja s tujimi odnosi kot pa s svojim lastnim. Prehitro dajejo ocene o sreči ali nesreči drugih parov in premalo truda vlagajo v svojo zvezo. Mogoče bi se na ta način želeli tudi skozi izkušnje drugih česa naučiti, se izogniti pastem, ki se pojavijo v vsakem malo daljšem odnosu. A žal tudi za ljubezen tako kot za marsikaj drugega velja, da enostavno ne veš, dokler sam ne izkusiš; veselje, žalost, radost, bolečino.