Meni je tako hudo, drži se me smola. Vsak nov dan je zame pekel, vse rojevajo, meni ni ostalo popolnoma nič. Moje deklice ni več, polna sem jeze in obupa, najraje bi z obličja sveta izbrisala vse dojenčke. Sliši se noro, a tako se počutim. Vse veselje, ki me obkroža, je le sol za mojo rano. Sovražim življenje, ki nas postavlja pred preizkušnje, ki so očitno preveč boleče, da bi jih lahko preživeli. Živeli … Večina od nas si meče pesek v oči, bolečina je močna, življenje ni nikoli več isto, tudi radosti imajo grenak priokus. Naj mi nekdo razloži, kaj je sploh veselje? Zgodi se nekaj lepega, izpolni se ti želja, kako se lahko človek sploh še veseli česa, če je sam. Sam s svojo “srečo” ali bolje rečeno nesrečo. Vedno znova berem o tem, da življenje gre dalje!!! To je le en velik bla, bla. Ljudje smo že po naravi strahopetci, sami sebe prepričujemo, da bo tudi za nas nekoč bolje … Ni res, sami sebe skušamo prepričati o nečem, kar je naši podzavesti popolnoma znano. Življenje gre res dalje, ubira svoje poti, le nam ni dano, da bi v njem uživali, temna senca naše izgube je tista, ki vodi naše življenje, nismo več gospodarji sebe in svojih dejanj, podzavestno smo sužnji vse nesreče, ki se je zgrnila na naša ramena. Iskanje smisla in odgovorov, tolažbe je popolnoma brez veze, smisel nima smisla. Narava je na nek način selektivna, izbrani smo, da trpimo in pika, življenje nas tepe in nas vedno bo. Že to, da nas je tako malo podpira dejstvo, da smo nekakšna marginalna skupina, ki je odrinjena na rob in obsojena na životarjenje, življenju, ki nam ni namenjeno. Ni nam namenjeno biti srečni, naše življenje kot tako ni niti podobno življenju ljudi okoli nas. Za konec še Sting: “I’m an alien I’m a legal alien I’m an Englishman in New York

Meni ni umrl otrok, se mi je pa zgodilo dosti hudih in meni nerazumljivih stvari. Tudi jaz sem sovražila vse, kar je dobrega na svetu, vso veselje, vso voljo do življenja, vse kar bi lahko bila pa so me kot otroka oropali… Počutila sem se kot maginalec, razmišljala o tem, zakaj moram jaz imeti štempelj, drugi pa ne… Sto zakajev… Vsi so mi govorili, da bo bolje, da ne smem tega, da ne smem sovražiti, da moram imeti rada vse, tudi tiste, ki so mi storili zlo… Pa niso imeli pojma, pojma niso imeli, kaj doživlja tak otrok in pojma niso imeli, zakaj sovražim tisto, kar bi morala imeti po vseh pravilih rada. Niso domneli, da mi je moralo tisto storiti nekaj zlobnega, hudobnega…
Ampak čas, kletvice, žalost, solze in jeza so me rešile. Rešile, ker sem pustila vsemu, da je vrelo iz mene. Zato tudi ti pusti, nič ni narobe. Ljudje ne razumejo tistih, ki jokajo, tulijo, moteči smo. Temne sence, ki jih opozarjajo, da se vse to skriva v njih. Iz svoje lastne izkušnje ti povem, da je prav tako kot čutiš, ampak prišel bo dan, ko te bo spomin še vedno zapekel, ko se bo čas spet zavrtel nazaj, ampak tako, da ne boš več tulila, ampak, da boš sprejela, da se je zgodilo in da nisi kriva. Meni se je in lahko rečem, da sem v tem pogledu že mirna, tudi tebi želim, da bo tako.
Do takrat pa se drži in sožalje ob izgubi

Čutim s tabo. Zelo. Tako sem tudi sama razmišljala, ko sem se soočala z žalovanjem. Ko sem se soočala z bolečino, jezo, obupom, žalostjo…niti delčka svetlobe ni bilo v meni in okoli mene. Sama tema, nikjer izhoda. Ničesar. In sto mučnih vprašanj in zaključkov, da se je zame življenje končalo, da ni smiselno ipd. In čisto sama. Nikjer nikogar. Nikogar.
In ogromno dojenčkov in veselih ljudi okoli mene, ki so me zelo motili. Motili moja razmišljanja, moje trenutne zaključke in poglede na svet.
Veš, vse to kar se ti dogaja je del življenja, del spopadanja z vsakim novim dnevom posebej in s samim s seboj.
Res pa je, da ne traja večno. In tudi res je, da gre življenje naprej. Samo zate še ni prišel ta čas, da bi to začutila. Zate se je ustavil in stoji oz. korak za korakom se premikaš naprej.

Vem, ne verjameš, vse se ti zdi brez smisla, ne vredno truda. Razočarana si. Razočarana, jezna nad življenjem, nad kruto realnostjo. Čas bo naredil svoje. Počasi, korak za korakom, dan za dnem ti bo bolj naklonjen.

Veliko, preveč nas je, ki smo se soočali in se soočamo s smrtjo otroka pa vendar pride trenutek, potem dan, potem teden, mesec…, ko se naučimo živeti z bolečino, jo sprejemo v srce in pride dan, ko posije sonček, ko nam je dana moč, da se premaknemo naprej in zopet ugledamo – morda mavrico, sonce … in prebudi v nas radost, veselje …., ki smo ga izgubili oz. ga nismo zmogli ugledati na poti žalovanja.

Vse dobro in veliko, veliko moči.

Jaz sem pa tako zmedena glede dojenčkov in otrok mojih prijateljic… Večina jih ima male otroke ali so noseče pa ne vem ali sem naj vesela za njih ali žalostna zaradi njih.. Vse so se veselile z mano ko sem pričakovala mja dva sončka, potem pa kar naenkrat ostanem brez.. Vse so sočustvovale z mano, saj so si predstavljaje, kako bi bilo če bi one doživele tako izgubo.. Eni sem dala vse moje nosečniške obleke, saj jih nisem hotla več imeti doma.. Peče me vest ko se en čas veselim za njih, da imajo tako srečo, drugič pa jokam, ker nisem ta srečnica jaz.. ;(((

Masika,

sama sem v enaki situaciji, razlika je le v tem, da se sploh ne morem veseliti za druge, ker sem še vedno zagrenjena zaradi vsega. Zame je bil porod začetek konca, moja deklica je umrla med porodom, ker so se prepozno odločili za CR. Porod ni napredoval, moja pikica se je pokakala in bilo je prepozno. Ne morem se veseliti, ker je moj porod nekako botroval temu (po govoricah sodeč), da porodničar, ki je bil “prisoten” pri mojem porodu ne čaka več toliko kot v mojem primeru. Razumem kako ti je, težko je pogledati dojenčka, vedno imaš nekako pred očmi svojega, kako bi, če bi … S tem se soočam vsak dan, zato sem se raje zaprla v svoj svet, kjer se je čas nekako ustavil. Nisi edina, verjemi. Vsak normalen človek gre skozi to fazo, sama zavidam vsem mamicam, ki imajo pri sebi otročke, preklinjam, jočem, …. Zakaj jaz, zakaj nama … Vidim starše, ki se jezijo na svoje otroke zaradi neumnosti in bi jih najraje “napizdila”. Sploh se ne zavedajo in ne znajo ceniti sreče, ki jo imajo. Težko je, zelo težko …

Ja grozno težko je.. Res moramo biti močne, da lahko tako živimo..