Pride čas,ko si izmučeno telo želi zaspati,v sen večni potovati,ko življenje je zaključeno……
Življenje moje mami je bilo zaključeno pred tremi tedni,a meni se zdi,da je od takrat preteklo že toliko tednov,mesecev,let.Tako močno jo pogrešam…..njen nasmeh,objem,prijazno besedo,nasvet…Še zdaj ne dojamem,da je ni več med nami.Obutek imam,da so to le moreče sanje,da se bom zbudila in spoznala,da sem le sanjala.Nikakor ne morem dojeti,da je to resničnost.
Le zakaj me vseskozi spremljajo spomini zadnjega meseca,zanjo meseca bolečin,trpljenja.Še zdaj se mi tako smili,pa čeprav se je s smrtjo dobesedno rešila muk in bolečin.A zame to ni tolažba.Le zakaj tako boleči spomini?Zakaj se ne morem spominjati lepih trenutkov,ki sva jih skupaj doživeli?Zakaj le trpljenje?Zakaj????

Kdaj nekdo zares umre?
Ko ne mislimo več nanj.
In kdo zares odide?
Ko se ga ne spominjamo v

Draga mami,v mojih mislih boš živela večno!

Tudi moje mami ni več. Že kar dolgi dve leti. Pa še danes me mučijo zadnji dnevi njenega trpljenja. Še danes, ko pomislim nanje, se razjočem kot mali otrok. Želim si, da bi se spominjala le lepih trenutkov, pa ne gre. In še danes obiskujem forum…

roža11

Jana2, moje globoko sozalje.

Tudi moja mami je odsla v zacetku pomladi…
Rada bi ti povedala, da te razumem popolnoma, ko pravis, da je tvoj spomin nanjo le trpljenje zadnjih dni. Tudi meni se to dogaja in takrat si vcasih ze skoraj na silo poskusam priklicati njen zdravi, nasmejani obraz. Vcasih uspe, vcasih ne…Gledam slike, manj boli. Vedno pa si skusam dopovedati, da je moja mami bila 41 let zivljenja, zdrava, nasmejana, energicna zenska, polna miru in topline, ki je v zivljenju naredila toliko dobrih stvari, obcudovanja vrednih, katere mi bodo lahko vedno za vzgled in navdih…verjamem, da bi tudi sama zelela, da se je spominjam po tem, saj to je prava ona, moja mama. Nase mame so bile zivljenje, po zivljenju si zasluzijo, da se jih spominjamo in ne po tistem casu teh prekletih bolezni, ki so nam jih vzele.

Bos videla, verjamem, da bodo kmalu lepi spomini prekrili bolece, vendar pustimo casu zalovanja, da vzame svoje

Draga šatja!
Tudi tebi moje iskreno sožalje.

Pravijo,da Bog jemlje k sebi le pridne,dobre,poštene ljudi.Čeprav nisem verna,sem zdaj začela verjeti v to.Resnično upam,da bodo lepi spomini čimprej prekrili to bolečino.
Roža,tudi jaz še zmeraj obiskujem forum o raku.Morda zdaj še več,kot med mamino boleznijo.Kar ne morem se posloviti od njega,mi je nekakšna vez med mano in mamo.
Čas naj bi zacelil vse rane…..a te rane so pri meni vse globlje….in globje…..

Drage Jana in Šatja,

kot sem vama že pisala, sem tudi sama izgubila mami,v marcu lanskega leta, vendar se še zdaj ne morem otresti teh slik njenih bolečin, shujšanega obraza in telesa, tako se mi je smilila. Še zdaj ko se spominjam vsega, se kar razjočem. Zadnjič sem eni sodelavki, ki je na novo pri nas, sva se nekaj pogovarjale o starših, sem ji povedala kakšna leta so za mano, pa vse to, groza kar solze, čisto sem bila iz tira.
Težko je. V bistvu, nikoli več ni enako, kot pravijo, življenje gre naprej, ja gre, ker mora, vendar brez mami ni čisto nič več podobno kot prej. Velikokrat ko sem sama, še posebej, mi privrejo taki spomini in zapadem v žalost in solze. Čas skoraj nič ne pomeni. V bistvu ne celi ran. Jaz jo iz tedna v teden, iz meseca v mesec bolj pogrešam, in kar ne morem verjeti da je ne bom nikoli več videla in se pogovarjala z njo.

Zato točno vem, kaj doživljata. V prvih mesecih, sem vseskozi imela neke dvojnosti, mislila in upala, da so to le grde sanje, in da se bom nekega dne zbudila in bo vse tako kot je bilo. Žal ni. Naše mamice so izgubile boj za življenje. Čeprav me v sebi vemo, da tako trpljenje ni človeško, pa vendar se je težko sprijazniti in tolažiti s tem.
Jaz sem pri devetih letih starosti izgubila očeta, tudi zaradi raka, in sem bila toliko bolj navezano mami. Zlata je bila. Vedno je imela pravo besedo, pozitivna, imela je upanje za vsakega in vse probleme… Tako sem jezna na cel svet, zdi se mi krivično.

Jana in šatja, nimam besed za tolažbo. Sama sem si že večkrat pri sebi rekla, probaj se spomniti lepih dogodkov, vendar ponavadi ne gre, spominjam se najbolj zadnjega leta bolezni, hujšanja, bolečin, brezvoljnosti in me boli pri srcu. Spomnem pa se njenega smeha in nasmeha, tudi še dva dni, preden se je poslovila od nas. Groza, kako to boli.

Najhuje je pa to, ko nimaš vpliva, ne moreš pomagati. Bolezen gre svojo pot. In s tem se je zelo težko sprijazniti.

Držita se,
lahko noč

Danes je en mesec…….. sami slabi spomini,žalost,solze….neštetokrat se vprašam,le zakaj prav ona…..tisočkrat sem že preklela ta svet,miljonkrat preklela tega prekletega raka.Poiskušam se počasi spraviti k sebi,a ne gre.Le kdaj bo ta bolečina,praznina minila?
Tako jo pogrešam…..mojo zlato mami.
Zarja,tudi ti se drži.
Objemček!