Ojla vsem!

Preteklo je nekaj časa, kar sem se vam nazadnje javila. Bila sem še uporabnica VHG pod vzdevkom Tici. Z dnem, ko sem zapustila VHG se je zame začela pisai nova knjiga, ne samo stran v knjigi. Upam, da to ne bo samo drobna knjižica z par stranmi, temveč bo zajetna knjiga, ki jo bom še na stara leta vzela v roke.
Prve strani so posvečene vsem, ki so mi pomagali narediti prve korake – torej vsem, ki so bile zaposlene v VHG. Predvsem gospa Vilma, pa moja Mateja in Milena, Zdenka … še zdaj mi je hudo, ko sem odšla. Se pač splete nit med nami, ki jo je teško pretgati. Rada sem imela vse po vrst.
Moram pa reči, da je bil korak velik, pa vendar tako majhen. Majhen zato, ker če ga primerjam sedaj, se ne more kosati s srečo, ki jo sedaj uživam.
Na svoji strani imam nekoga, ki me razume, ki mi pomaga, ki mi ponudi roko, ko jo najbolj potrebujem. Tega do sedaj nisem poznala.
Svet, v katerem sem živela je bil pol žaljivk, psihičnega in fizičnega nasilja, nespoštovanja, samopomilovanja ….. nebi preveč naštevala, saj vsaka trpinčena ve, kaj vse prestajamo.
Vendar, to knjigo sem zaključila.
Pišem novo.
Zato HVALA VSEM, ki ste k temu pripomogli.
Iz mojega srca rastejo vrtnice, za vsako posebej in vsaka je bolj žlahtnega vonja.
Upam, da bodo vse, ki še razmišljajo o korakih, ki so težki, ne premišljujejo preveč. Storite ta korak zase in za vse tiste, ki vam nebogljeno še sledijo. Za njihove srčke se je vredno potruditi, pa če je še tako hudo.

PUNCE, LE TAKO NAPREJ IN VELIKO USPEHOV VAM ŽELIM

Tici —– NaRa

Bravo, gospa, in vso sreco se naprej! To je pravi pogum in junastvo. Mnoge zenske razmisljajo narobe – namrec, da je resnicna ljubezen in pravi pogum resevati nekoga drugega (pogosto partnerja), ne pa sebe. Upam, da boste s svojim optimizmom prepricali se katero, da zacne na nov in pusti za seboj zivljenje, ki ga ni vredno ziveti.