Leto in pol je minilo odkar sem izgubila Maxa. V tem času sem poskušala živeti kar se da normalno, končala sem šolo, menjala zaposlitev,… Vsi okoli mene so pričakovali da sem že pozabila in nihče se ni več pogovarjal z mano o mojem malčku. Tudi moj mož ne. Za njega je mimo in o otrocih, ki si jih morda še želim se sploh ni hotel pogovarjati. Najin zakon je visel na nitki, ker sva se kljub temu da se imava zelo rada pogovarjala samo še kriče in grdo. In potem se je zgodilo.
Počilo mi je srce potem ko sem premagala svoj strah in objela prijateljičino hčerkico. Vse kar sem zadrževala v tem času v sebi je lilo v potokih iz mene.
In mož je videl kako mi je hudo in končno sva se pogovorila. Ni razumel, da nisem in nikoli ne bom pozabila. Da moram govoriti o njemu. Da ga želim pogrešati. Ne morem kar izbrisati mojega otroka iz misli in srca.
Nisem vdova, ni mi umrl mož, umrl mi je otrok in zame nihče nima besede, ki bi mi dal status v družbi. In zato naj pozabim? Če bi bila vdova bi imela pravico govoriti o tem odkrito in do konca mojega življenja in vsi bi razumeli. Če izgubiš otroka vsi pričakujejo da boš tiho in da boš pozabil. Nihče ne razume.

Draga Alex,
kako zelo te razumem. In žal to lahko razumemo le tisti, ki smo izgubili otroka. Veš, tudi mene boli, da vsi pričakujejo, da sem po enem letu prebolela, da lahko živim dalje kot prej, pričakujejo od mene, da bi se veselila življenja in dni, ki prihajajo. Mislim pa, da je velik uspeh že to, da ne razmišljam o tem, kako bi bilo fajn umreti in da se vsako jutro skobacam iz postelje. Uspeh zame je to, da ne jočem vsakih pet minut. Da ne zasovražim prav vsake nosečnice. Da mi ne gre na živce vsak dojenček, ampak vsak drugi.
Tale predpraznični čas je nasploh tako ubijajoč. Ljudje pošiljajo čestitke, v katere zapišejo lepe želje, kot so npr. ljubezen, sreča, veselje,… To še bolj boli. Le česa naj se veselim, le kaj naj si želim, le kako naj bom srečna???
Ne, ne razumejo.
Želim ti veliko moči v prihajajočih dneh in ti pošiljam en velik, topel objem.
Jerca

Tudi jaz te čisto razumem. Čeprav so šele 4 meseci od ss, vsi mislijo, da morava biti vesela in še vse druge osrečevat. In potem so bili tako razočarani, ker nisem decembra nič povabila za svoj rojstni dan. Kot da nimam pravice žalovati. Očitno se razumemo res samo tisti, ki smo to dali skozi.

En velik objem vsem

Kljub temu,da nam naša življenja v domačem krogu razveseljuje že eno leto sestrica od Vida,mi je še zmeraj hudo,ko vidim otroke njegove starosti. Predstavljam si,kakšen bi bil sedaj- po dveh letih in pol. Tudi tako navihan,kot njegova sestrica. Ne vem?
Tudi sedaj letos,za Miklavža me je stiskalo pri srcu. Takrat sem imela napovedan termin poroda za Vida. Ko gremo skupaj na pokopališče, se zmeraj zjokam,čeprav po moje tiste bolečine v srcu ne bom nikoli izjokala.
Res,hudo je to,ko izgubiš enkrat takšno drago bitje. Ta bolečina te zaznamuje za celo življenje.
Lepe in mirne praznike vam želim.
D.

Tudi jaz te zelo razumem Alex.
Najino razmerje z možem je po izgubi še drugega otroka (zanosila sem prehitro še kar v fazi nedojemanja, štiri mesece po izgubi) tudi viselo na nitki. Pelomni trenutek se je zgodil, ko se je napovedalo njegovo sorodstvo na obisk za moj rojstni dan. Pretvarajali so se ves čas in vedela sem, da se bodo tudi za moj rojstni dan. In sem “ponorela”, če me mož ne bi razumel takrat, bi verjetno še začela razbijati po stanovanju. No, na srečo ni bilo potrebe, je bil ves bled. In zavedala sva se oba, kako sva drugačna, različna,a da se morava pogovarjati in da je za mene kot mamo pač veliko huje kot za njega (to so njegove besede).
Glede sorodnikov, prijateljev – obup. Dolge muke pogovora, dopovedovanja, knjige, člankov, veliko prijateljev sva seveda izgubila – tiste, ki so se pretvarjali, jaz se nisem mogla.
A še sedaj, ko sva se morala posloviti še od Anike, je potrpljenje okolice z redkimi izjemami že mimo. Ena prijateljica mi je rekla kmalu po izgubi: joj, zdaj pa spet vsa ta žalost! Ja, kako pa naj? Ona ima tri otroke, ja, njej je to lahko reči. In izguba tretjega otroka boli ravno tako, oz, še bolj, ker sva postavljena pred dejstvo, da ne bova mogla imeti svojih otrok! In to je težko sprejeti. Zdi se ti, da je to tvoja osnovna pravica. Saj imajo vendar vsi otroke?!
Najtežje mi je v službi. delam v ženskem kolektivu, kjer so pogovori o nosečnostih in otrokih vedno prisotni. In seveda je kolegica vmes še rodila in prinese kar v službo kazati otroka. Jaz se pa trudim v službi funkcionirat. Bila sem že trikrat na tem, da dam odpoved. A službe ni tako lahko za zamenjati in vem, da bom v vsako službo nesla svojo žalost zraven.
Ti prazniki so pa prava muka, ko ljudje ne razmišljajo, ko izrekajo besede: vesele praznike! Kako boli in kako težko je prenašati celo ožje sorodstvo,ko se hecajo, zabavajo in so srečni. Edino tašča se spomni na najino stisko, bolečino. Kako sem ji vedno hvaležna.
Res je, das vdova lažje govori o možu, ali da govoriš o izgubi starša. Smrt otroka pa je tako hudo boleča, da je ljudi strah in mi smo preveč sesuti, da bi kar načeli pogovor. Zato je težje in več molka, ker je bolj boleče.
Kolikokrat si želim spregovoriti, pa ne zmorem. OBlečena v črnino, sem v mestu znancu celo rekla, da je črnina v modi. Nisem zmogla reči: umrl mi je otrok!
Težko je, a vendar so otroci bili z nami in še težje od solza je molk.

Aklex in vsem sotrpinkam želim moči, da vzdržimo te “vesele” praznike. ne pozabimo, da so velikokrat sicer veseli, a zelo površni. Morda pa smo me bogatejše in končno celo srečnejše, saj nosimo velik zaklad v sebi: ljubezen do svojega otroka.

Res je, kar pravite, ni hujšega od izgube najdražjega bitja, še posebej seveda, če gre za otroka … In res je, da okolica velikokrat ne razume žalovanja, še posebej nas boli, če so to naši najbližji – sorodniki in prijatelji. Do nas se včasih obnašajo, kot da bi nas mučil zobobol, ki bi moral že miniti. Ja, če sami niso izgubili otroka, ne vedo, kakšno je počutje mamice, ki ji umre njeno bitjece, ki ga je ljubeče nosila nekaj mesec ali ga morda izgubial ob rojstvu ali nekoliko kasneje … Ne vem, mora ne vedo, kako se obnašati in pač “zinejo” prvo stvar, ki jim padena pamet. veste, težko se je pogovarjati z žalujočim, ker včasih enostavno ni besed … Vem, kako je. Sama sicer nisem izgubila svojega otroka, sem pa kar nekaj bližnjih zaradi raka in eden izmed njih je bil otrok, sicer ne moj, ampak bližnji sorodnik. Ne, ne čutim enake bolečine, kot ve in niti ne vem, kako se je počutila mamica tega otroka (moja sorodnica), pa vendar vem, da ji niti približno ni bilo lahko. Smo trdno povezana družina in si zmeraj stojimo ob strani, tudi jaz osebno sem se ogromno pogovarjala s to sorodnico. verjemite, na začetku je bilo izredno težko, zavedala sem se, da je globoko, globoko prizadeta in nisem našla besed, nisem vedela, kaj naj ji rečem. In tako sem preprosto pustila, da je ona govorila o čemer je želela, moram reči, da ji je to veliko pomenilo in tudi pomagalo in sčasoma sem se navadila in se naučila zares prisluhniti in sčasoma me ni bilo več strah govoriti … Najprej sva se ogromno pogovarjali o bolezni njenega sinka, si poskušali odgovoriti na tisoč in en zakaj, mnogo kasneje pa sva začeli obujati bolj vesele spomine in obe spoznali, kako lepo in kako neprecenljivo darilo je bilo že samo to, da je bil Jure sploh z nami … Sicer le 5 let, a s svojo modrostjo otroka petih let nas je vse ganil do solz. Da, bolezen ga je naučila razmišljanja odraslega človeka, a ko si mu pogledal v oči, se je v njih še zmeraj lesketala iskrica otroške nagajivosti … Sedaj je nekje na nebu zvezdica, ki sveti in pazi na vse nas, ki smo z njim bili težak boj in ga na veliko žalost vseh, tudi izgubili …
Moje mnenje je, da je podpora družine in seveda tudi prijateljev, zelo, zelo pomembna, dajte jim nekako vedeti, da izgube svojega ljubljenega bitjeca ne morete tako hitro preboleti, niti ne vem, če se takšno izgubo da preboleti, pač pa se sčasoma naučiš živeti s spomini, kot se je tudi moja sorodnica. In še zmeraj seji, po vseh teh letih, pogostokrat v očeh pokažejo solze …
Ne bom vam zaželela veselih praznikov, pač pa mnogo poguma v letu 2007. Naj vam pogled v nebo pričara vašo ljubljeno zvezdico …