Karmen, najprej naj se zahvalim za pomoč po telefonu okrog kakanja, ki ga ni in ni bilo. Skoraj 4-mesečnica R. je končno kakala 7. dan, in to obilno. Zeloooo obilno :-). Zahvaljujem se predvsem za to, ker si mi pregnala dvome okrog tega (se lahko tikava? ne ena ne druga ni tako stara, da bi se morali vikat, a ne), ker so mi vsi svetovali zdravnika, pa svečke, pa grozdje, češ da to ni normalno. Pa je z dekličem vse v redu, pač bolj poredko napolni pleničke.

Zanima pa me, ali je grozen zadah po sesirjenem mleku pri dojenih dojenčkih normalen in ali se da kako pomagati oz. ali je potrebno čistiti dlesni in kako. Veliiiiiko (še zmeraj) poliva, po vsakem hranjenju sigurno pet- do desetkrat, in to po kupčku. Mimogrede, kdaj to mine? Včasih morava po dve uri po hranjenju še podirati kupčka. Pa ne pretiravam, enostavno se ne umiri, dokler jo to muči, se poskuša dvigniti in, če je v naročju, nagniti naprej, da podre kupček. In hitro diha, dokler jo to muči. Prav smili se mi.

Še eno vprašanje, glede uspavanja. V knjigi Otrok od rojstva do šole piše, da bi naj naučili dojenčka, da sam zaspi. Da gleda mamo, kako gre iz sobe, in utone v spanec na udobnem ležišču. Ali nekaj takega. Ugotavljam, da je s tem ogromno dela, veliko lažje jo je uspavati v naročju ali sede ali v veliki postelji, pa potem prenesti v njeno, kar zvečer vedno počnem, ker se sicer jaz ne naspim. Kako drugi uspavate svoje dojenčke in kakšne so posledice, ko zrastejo?
Hvala Karmen in vsem, ki boste odgovorili na to sporočilo!
LP,
M.

Draga Matilda,
seveda se lahko tikava, meni je tako še celo bolj všeč. Zelo sem vesela tvojega sodelovanja na tem forumu in tvojih odgovorov tudi drugim mamicam. Vidim, d amala razbojnica še vedno povzroča skrbi mamici. Ah, zdaj bom malce filozofirala – majhni otroci, majhne skrbi… saj veš, kako gre…

Dojeni dojenčki lahko kakajo vsak dan petkrat, nekateri pa enkrat na deset dni, pa je vse v redu, če je otrok sicer zdrav. Seveda pa je pomembno, kakor si že omenila, da če dojenček kaka bolj poredko – da je takrat količina blata velika.

Zadah po sesirjenem mleku kaže na to, da se dojenčici mleko dviguje iz želodčka. Vzrok temu je lahko navadno podiranje kupčka, lahko pa gre tudi za kakšne bolj resne težave (GER – gastroezofagealni refluks). Praviš, da veliko poliva in bruha. Vsekakor opozori otrokovega pediatra! Te stvari mora presojati zdravnik.

Polivanje pri večini dojenčkov postopoma mine ob uvedbi goste hrane, nekateri z resnim GER pa lahko težavo vlečejo še kar v kasnejša leta. Pomembno je, da jih spremlja zdravnik.

Če ima tvoja hčerka GER, mora otroka pregledati zdravnik in določiti nadaljnje preiskave ali terapije. Najpogostejši simptomi GER so polivanje in bruhanje takoj po hranjenju, nočno zbujanje v bolečinah, jokanje in kolike preko dneva, pogosto kašljanje in prehlad, dojenček je vidno vznemirjen in ima težave pri hranjenju, podiranju kupčkov, itd. Pri GER se otroku želodčna vsebina dviguje nazaj v požiralnik, podobno kot pravimo, da nas odrasle »peče zgaga«.

Skoraj polovica otrok ima nižje stopnje refluksa in večina ne potrebuje terapij ali zdravljenja. Vsekakor pa na pregledu v posvetovalnici zdravnika opozori na to dogajanje.

Še nekaj domačih nasvetov, kako lahko pomagamo dojenčku z GER:
– dojenčica naj bo v pokončnem položaju vsaj še 30 minut po hranjenju
– dojenčica naj se doji pogosteje in naj poje manjše količine
– po vsakem podoju poskrbi, da bo podrla kupček
– ne dodajaj čaja
– ležišče, na katerem leži otrok naj ima privzdignjeno vzglavje (do 30°)
– dojenčico čimveč nosi v naročju ali slingu, tako da bo kar najmanj jokala. Kadar dojenčki jokajo, je refluks še bolj izrazit. Če nosiš dojenčka v slingu – zibanje in dotikanje z materjo pripomore k pospeševanju prebave (kot neke vrste masaža)
– dobra novica je, da večina otrok preraste GER nekje med sedmim in osmim mesecem, verjetno tudi zato, ker so takrat večji del dneva v bolj pokončnem položaju in naravna sila gravitacije zadržuje hrano na dnu želodčka.
– za otroke z GERom priporočajo, da jih polagate spat delno na levi bok in trebušček (prej se posvetuj z zdravnikom!)

Uspavanje?
Ja seeeeeveda, potem pa svizec zavije čokolado in… Takšna uspavanja osebno poznam le iz filmov: mamica položi budnega in zadovoljnega dojenčka v posteljico in veselo odskakllja ven iz sobe. Ko se čez nekaj trenutkov vrne, pa mali angelsko spi… Ne trdim, da sem in tja najde kakšen takšen dojenček, ampak pri vseh številnih dojenčkih, s katerimi imam opravka – takšnega še nisem srečala. Konec koncev, kaj pa je narobe s tem, kar tebi in tvoji družini najbolj ustreza? In večini človeštva na tem svetu? Ughrghrrrr, kar pikice dobim, ko slišim za metode učenja samospanja dojenčkov. Pa saj jih ne dresiramo, lepo prosim. Da o ferberizaciji sploh ne bi govorili… pustiti jokati dojenčka samega je nedopustno. Aja, te knjige so tudi stare 20 in več let, plod neke druge generacije, zannstvene raziskave pa so potrdile in ovrgle uspešnosti takšnih poizkusov.

Moj prvi sin je bil na žalost poskusni zajček, poskusili smo tudi s Ferberjevo metodo, a po nekaj nočeh in večurnem joku smo jokali vsi mamica, očka in dojenček. Kakšen smisel pa ima takšno početje? Druga, moja deklica je vedno zaspala na dojki in sem jo položila v njeno posteljico. Ko se je ponoči prebudila (če se je), jo je mož prinesel k meni. A naš zadnji, uf, ta pa je neuničljiv! Na dojki ne zaspi že tam od 8. meseca dalje, zvečer zaspi zadnji od nas vseh. Pri njemu pa tudi blage metode Eliazbeth Pantley niso kaj dosti zalegle, je čisto izven vseh formatov.

Posledice, hm… s tem se ukvarjajo številen znanstvene raziskave. A dejstvo je, da samo uspavanje z dojenjem ni en sam in edini od vzrokov za kasnejše vzorce obnašanja, teh vzrokov je veliko več. Ampak kljub vsemu pa velja, da se otroci najbolj razvijajo v mirnem, ljubečem vzdušju, in večerno dojenje je točno to.

Število vzorca samo na mojih treh otrocih je sicer premajhno, a dejstvo je, da je naš najstarejši, ki smo ga poskušali trenirati s spanjem in ki se je dojil najmanj časa od vseh treh (a nadvse idealen po izdelanih psiholoških profilih) najmanj samostojen, nesamozavesten, nesocialen in ima kar nekaj drugih težav. Mlajša dva pa teh težav sploh nimata. Vesela pa bom tudi izkušenj drugih mamic.

Leta raznih raziskav so pokazala, da se človeški otroci najbolj pozitivno odzivajo na dotik in nošnjo – po fiziološki in psihološki, čustveni plati. Majhen dojenček še ni sposoben razumeti, da je ločeno bitje od svoje matere. Ta nagon je še vedno v nas, kot mehanizem za preživetje, ki drži matere in dojenčke tesno skupaj. Otrokovo spoznavanje o ločitvi od matere raste z njim postopoma, ko otrok odrašča. Majhen dojenček POTREBUJE topel materin in očetov dotik, vonj in znan glas. Tudi odrasli imamo potrebo po dotiku, le da smo jo porinili nekam na obrobje in tudi nismo navajeni. Žal je tako, da veliko otrok občuti dotik svojih staršev le kot bolečino, ko mu navijejo ušesa ali ga udarijo po ritki. Dotik in držanje v objemu, v naročju je pomembno že takoj po rojstvu. Pomaga staršem vzpostaviti zdravo povezavo z otrokom, kar ima posledično tudi to, da taki starši znajo prisluhniti otrokovim potrebam. Zavedaj se pomembnosti tega fizičnega kontakta s tvojim otrokom in ga vzemi ali očka, stari starši, čim večkrat v naročje. Otrok, ki odrašča v toplem, varnem in ljubečem okolju bo postajal vedno bolj neodvisen in samozavesten. Otrok se bo tako naučil zdravo zaupati drugim; ker bosta njegova mama in oče vedno ob njem takrat, kadar ju bo potreboval. Naučil se bo zmožnosti za vživeti v čustva drugega človeka in bo to tudi sposoben deliti z drugimi ljudmi okoli sebe, ne samo s starši, saj so njegovi starši njega vedno dobro poslušali in upoštevali tudi njegova čustva. Naučil se bo, da je DOTIK in BITI V OPORO čudovita izkušnja, ki ga naredi varnega in ljubljenega. Tako, se bo sposoben (zdravo) dotikati in biti v oporo tudi drugim ljudem, v pravi meri in z ljubeznijo. V prvem letu otrokovega življenja le tega z pravo mero vsekakor NE MOREMO razvaditi. Majhni dojenčki ne jokajo zato, ker so razvajeni ampak zato, ker nekaj potrebujejo.

Starši, ki se senzitivno in vedno odzovemo na otrokove potrebe v prvem letu življenja morda imamo res v tistem času več dela in je videti vse skupaj precej napornejše, a le na prvi pogled. To obdobje, ko nas otrok popolnoma potrebuje je zelo kratek čas in temelji, ki smo jih zgradili v tem obdobju, bodo trdni tudi še naprej.

Razmisli, kaj se tebi zdi bolj prav, ne pa tistim, ki so pred dvajsetimi leti v neki drugi generaciji vzgajali svoje otroke? In ne, kaj se zdi prav tašči ali mami? In kaj pravi TVOJE SRCE?

Matilda,
tudi jaz sem se pred skoraj štirimi leti kot novopečena mamica seveda srečala z nasveti iz knjig, kako uspavati dojenčka. Bolje rečeno, kako ga “naučiti spati”. Bila sem precej zmedena, ker se mi to že vnaprej ni zdelo prav nič fino početje, pustiti otroka samega, kajti zelo kmalu sem ugotovila, da imamo čustveno dete, ki rabi veliko telesnega stika. Podnevi in ponoči se je ves čas tiščal nekoga, največkrat seveda mene. V svoji posteljici je prvo leto odspal bolj malo. NIKOLI ni zaspal sam v prvem letu. Vedno na dojki ali ob nošenju in uspavanju.

Včasih sva ga poskušala zvečer po dojenju dati v posteljico, da vidimo, kaj bo. Kaj smo potem vse morali početi!??!! Tako je norel (ne jokal, ampak dobesedno razgrajal), da je izbruhal ne vem koliko mleka, morala sva ga preobleč, potem še posteljo, tako da si danes pri drugem otroku upam trdit, da pri nas metode o “učenju spanja” nikoli ne bi vžgale. Nasprotno. Mislim, da bi se nam zmešalo. Drugi sin je na moje veliko presenečenje pri treh mesecih pa do zdaj, ko je star dobrih 5, že nekajkrat celo sam zaspal zvečer v posteljici, ampak se potem že čez uro do dve zbudi in celo noč spi pri meni. Če ga hočem dat v posteljico, da bi se razkomotila (včasih sem precej zlomljena zaradi skupnega spanja), praviloma protestira.

No, hotela sem vam sporočiti predvsem to, da smo našega 3 in pol letnika lepo navadili spati kmalu po prvem rojstnem dnevu, tako da danes z njim ni res čisto nobenih težav. Ve, kdaj mora spat, ker že ravno dovolj pozna na uro, gre lepo v kopalnico na umivanje zob, potem pa lulat, polupčkat in spat. Mislim, da spanje pri mami prvo leto (ali še dlje) nikakor ni nujno povezano s tem, da bo imel otrok težave, ker ne bo mogel spati v svoji postelji. Poznam otroke, ki so spali celo noč zelo kmalu, pa so mamice in očki hodili z njimi zvečer v posteljo tja do petega leta.

Kar mirno premislite, kaj vam ustreza in samozavestno se odločite za vašo družinsko rešitev. A ne, kako taki nasveti v bestsellerjih lahko zmedejo ali celo počasi začno najedat samozavest mamic? Jaz sem si prvo leto stokrat rekla, da ne bom nikoli več odprla neke knjige, predvsem ne na straneh spanje in odstavljenje od dojenja… A ker ni bilo na trgu tedaj dostopno veliko boljšega, potem še pokukaš, pa si spet jezen, ker veš, da je tisto en navaden lari-fari.

Hvala vama za izčrpna odgovora – enostavno ne pridem za toliko časa do računalnika, da bi odgovorila. Po mojem nima refluksa, ker ponoči prav nobenega kupčka ne podremo, tudi nič ne meče ven, ko spi. Čez dan jih pač lovimo v pleničke, pa še možno je, da se voda za moj čaj ni dobro prekuhala, pa kumina ni delovala. Zdaj namreč dva dni čaj zakuham, pa nič ne poliva. Ne vem, mogoče je sreča, upamo pa, da je dosegla tisto stopnjo, ko ne bo več polivala 🙂 Upati ni greh, kaj?
Glede spanja pa – ne bom se več pritoževala. In bom poslušala sebe. Že tako imam srečo, da je navajena, da jo damo v posteljico, ko zaspi, in lepo spi sama. Jaz se namreč sploh ne naspim, ko je pri meni, ker gledam, da ne pade dol ali da je ati ne potučka, in hrbtenica me boli že brez tega, da spim zvita okrog nje. Nikakor ji ne odtegujem cartanja, zaspi tako vedno pri meni, potem jo samo prenesem v posteljico. Pa smo vsi zadovoljni.
LP,
M.