Vse podrobnosti si lahko ogledaš na Spletni strani: [www.al-anon.si]
Tu imamo tudi urnik srečanj, kjer se lahko odločiš in prideš na srečanje. V naši literaturi imamo tudi vprašalnik, kjer se “najdeš”, če si svojc alkoholika. Tako boš tudi videla, če je ON alkoholik. Orodij za sprostitev obstaja veliko, za pitje pa ponavadi tudi veliko razlogov. Alkoholik to sam najbolje ve. Seveda smo/so vse žene alkoholikov tečne in to jim je dober razlog za pitje, nam pa to pomeni “slaba vest”, da smo mi krive. Odločitve so vedno pravilne, dokler ne spoznamo, da se je potrebno spet nekaj drugega odločiti.
Lepo vabljena med nas in verjemi, hitro boš ugotovila, kaj hočeš.

Anonimnost je naš duhovni temelj, saj dajemo prednost dejstvom pred osebnostmi. Tudi mi ne vemo, kdo si ti, pa si kljub temu lepo vabljena , če imaš svojca alkoholika in s tem povezane težave. Lahko pa si na naši spletni strani prebereš več o nas. http://www.al-anon.si
Lepo pozdravljena

Najprej bi vas želela pohvaliti, da ste zbrali korajžo in poiskali pomoč. A pa ste dobili odgovore, zakaj se vam je to zgodilo? Kaj pa če je bil bivši alkoholik, in naslednji ni, ali vsaj ne kaže znakov, da bi bil, so velike možnosti, da tudi ta partner postane nekoč alkoholik?[/quote

Največkrat se izkaže da nekdo ki je živel kot otrok v družini kjer je vladal alkohol,potem poišče partnerja ki pije,tudi meni se je to zgodilo in to dvakrat.Zdaj pa prepoznam, po nekaj letih programa Al-anon in srečanj,če nekdo pije.

…tudi AL Anonka…

Šele v skupini AL Anon sem ugotovila, kako zelo je bila moja zgodba podobna vsem ostalim in zakaj je bilo, kot je bilo. Na srečo sama nisem imela živcev leta in leta vztrajati v zakonu z alkoholikom, zato sem izgubila le leto do dve svojega življenja. Moj mož seveda ni postal alkoholik čez noč, ampak se je pitje stopnjevalo iz tiste začetne mere, ki se zdi vsem normalna vse do dnevnega pitja, skrivanja in zanikanja. Smilijo se mi pa tisti partnerji alkoholikov, ki nimajo poguma končati začaranega kroga iz usmiljenja, strahu ali kakšnega drugega razloga in tiho trpijo, prosijo, rotijo, grozijo dokler leta ne zbežijo mimo in s tem žrtvujejo celo svoje življenje. Pa še življenje otrok. In imajo pri vsem še občutek krivde, ker ne zmorejo pomagati.
Pustite preteklost in začnite se cenit, čeprav tudi to ne gre čez noč, ampak je potrebno veliko dela na sebi!!!!

Pitje ali ne pitje je stvar moči ali nemoči posameznika! Jeba je, da država dobro služi na račun alkohola in uporabnikov alkoholnih derivatov!!
Jaz se ga dvakrat na leto nalijem, bolj ali manj in si domišljam, da nisem alkoholik! Slednje, le toliko, da ne bo kdo mislil, da ne pijem čisto nič!

Pozdravljena! Ja, si želim, da bi se prej opogumila, si verjela, da je nekaj hudo narobe (čeprav so bila vmes obdobja, ko sem si lahko zatajila, d aje tako) in si našla pomoč. Tako je moralo miniti osem let. A danes vem, da vsak pride, ko je pripravljen. Je pa tako, ko začutite krizo, pokličite, najdite skupino. Resno. Kriza izzveni, razelektrimo se in stopimo v novi krog. Kljub temu, da nas vse opozarja, d aje tako že leta in se ne izboljšuje bi še kar malo počakale. Mi nasvetov ne dajemo, izlušnje pa kažejo, da okrevamo lahko samo v sedanjem trenutku in ko pride kriza in če razmišljate o pomoči: ne odlašajte! Poiščite pomoč tisti dan.

Na programu delam na sebi, se odkrivam, svoje manke, se pričenjam čutiti, delovati in misliti sebi v prid; dobivam zdrave navade, se naučim prepuščati, kopljem po sebi, spoznavam alkoholizem kot bolezen, ki je prizadela tudi mene. Vse to me varuje, da sem vedno manj podvržena nezdravim vzorcem, pričenjam odkrivati čemu sem včasih potrebovala ljudi s katerimi sem se poškodovala etc…Seveda odgovori prihajajo.

Vzorci, ki sem se jih v otroštvu naučil iz primarne družine, živim v odraslosti. Če jih ne spremenim, jih v neki meri prenašam na druge. Poznamo celo primere, ko je alkoholizem “preskočil” družinsko koleno. A ga ni, vzorci so se prenesli, le pitja ni bilo.

Priporočam vam obisk naših srečanj, kjer boste sami prišli do odgovorov. Verjamem, da boste zbrali pogum in hvala za pohvalo.

Dragi obiskovalci in gostje današnje Javne tribune, najlepša hvala za vaše izkušnje, izpovedi in nasvete.

Uradni del današnje Javne tribune je z mojim sporočilom zaključen. Seveda pa vsi lepo vabljeni, da nadaljujete s pogovori preko foruma z anonimnimi člani društva Al-Anon, ki so bili z vami pripravljeni iskreno spregovoriti o svojih izkušnjah.

Lepo vabljeni k obisku spletne strani društva Al-Anon

Prav tako vabljeni na forum Alkohol, kjer so objavljene številne izpovedi oseb, ki so posredno ali neposredno vpete v primež alkohola.

Dovolite mi še zadnje povabilo: pridružite se akciji 40 dni brez alkohola, ki letos poteka pod geslom »Za več pravega veselja v naših družinah« Trajala bo vse tja do 7. aprila 2012. Več o akciji preberite na >> http://www.brezalkohola.si/vabilo-novinarska-40-dni-brez-alkohola/

Osnovna lastnost zasvojenca je samozanikanje. Alkoholizem je družinska bolezen. Dejansko vpliva na celo družino, saj so vsi prizadeti zaradi pitja. Sram je tisti mehanizem, ki vse to poganja.[/quote]

Sčasoma odkrijemo, da si delimo obrambne mehanizme. Zanikanje je najhujše. To, da drobimo realnost (fragmentacija) je tudi zelo pogosto. Vzamemo samo en del resničnosti (je dober oče, dober delavec…) in to razvlečemo na vse ostalo. Za to je značilno, da vidimo vse izpade kot napake in smo vedno znova iskreno presenečeni in razočarani…

tudi moj mož se je šel zdraviti, pa je že po treh mesecih pristal na stari poti. A tisti trije meseci so bili čudoviti, začeli smo čist na novo, na koncu pa se je raje odločil za alkohol, kot pa za družino.
Lahko rečem, da sem bolj trpela kot on in še trpim, saj ga imam še vedno rada in mi je hudo, ko ga gledam, ko propada.

Upam, da boste imeli drugi več sreče.

alkoholizem je bolezen, kot je rak. Kako si lahko močen in ga nimaš, če ga že enkrat imaš? Alkoholizem je dosmrtna bolezen. Pitje ali ne pitje je druga stvar.

tudi moj mož se je šel zdraviti, pa je že po treh mesecih pristal na stari poti. A tisti trije meseci so bili čudoviti, začeli smo čist na novo, na koncu pa se je raje odločil za alkohol, kot pa za družino.
Lahko rečem, da sem bolj trpela kot on in še trpim, saj ga imam še vedno rada in mi je hudo, ko ga gledam, ko propada.

Upam, da boste imeli drugi več sreče.[/quote]
Prav gotovo vam ni več treba trpeti. Bogate izkušnje kako to narediti, lahko najdete na naših srečanjih. Na njih se učimo, kako najdi zadovoljstvo in srečo, ne glede na to, ali alkoholik še pije ali ne. Tudi če nismo v neposrednem stiku z alkoholiki, to lahko vpliva slabo na nas. Če ne drugega, nas povezuje ljubezen, kot pravite.

Pozdravljen!

Pravzaprav sem mnenja, da gre za bolezen, za odvisnost. Kot vsaka odvisnost ima svoje značilnosti: vrhunec, izpad torej, občutek šoka, kako smo lahko, potem sklepi ‘nikoli več’, krivda, sram…jaz sem potrebovala dolgo časa, da sem dojela, da vsako odvisnost poganja točno to: sram in krivda in da z voljo sama tega ne morem preseči.

Vso srečo!

S.

Upam, da mi ne boste zamerila, vendar bi vas rada vprašala, kako živite z mislijo, da je ozdravljen, da je nekoč imel težave in da obstaja možnost, da se bodo ponovile? A vas je kaj strah tega?[/quote]

Zavedam se, da zdravljen alkoholik ni nikoli ozdravljen. Mož abstinira deveto leto in upam, da bo še naprej tako. V podzavesti je vsekakor še vedno prisoten strah, saj “nikoli ne reci nikoli”.

[/quote]

Osnovna lastnost zasvojenca je samozanikanje. Alkoholizem je družinska bolezen. Dejansko vpliva na celo družino, saj so vsi prizadeti zaradi pitja. Sram je tisti mehanizem, ki vse to poganja.[/quote

Zanikanje in samozanikanje je temelj na katerem sezidamo vso bolezen alkoholizma in soodvisnosti do alkoholika.

Otroci so zmedeni in ne vedo kaj se dogaja. Radi imajo očeta, po drugi strani je oče večkrat pijan…dobro je otrokom povedati, ko je za to primeren čas, da njihov oče trpi za posledicami alkoholizma in kako naj ravnajo takrat, predvsem pa, da je v redu, da ga imajo radi.
Brez skrbi, otroci želijo močne straše in če ste odločna, da si boste pomagala ste jim dala neprecenljiv dar: da vidijo kako poskrbeti zase. Ne potrpeti kot so rekli včasih, ampak okrevati je tista pot, ki nas je edina vredna. Ja, imam otroke in to, da okrevam sama se pozna na meni kot tudi na njih. zato sem tako hvaležna našemu programu, saj sem ravno tu napravila največji korak v starševstvu.[/quote]

Če otroci vidijo, da si mi pomagamo na neškodljiv način za druge,je potem to za njih lep vzorec,kako je marsikaj mogoče in da imamo vsi izbiro.Imamo pa v našem društvu Al-anon tudi posebne skupine kjer imajo srečanja najstniki ki so iz družin kjer je prisoten alkohol,imenuje se Alateen in skupine za odrasle otroke,kjer si delimo izkušnje,moč in upanje.Tako da otroci lahko dobijo podporo,razumevanje in tolažbo enako trpečih.Če je v programu tudi samo en član družine,se stanje v družini počasi izboljša,če jih je pa več pa gre hitreje.

Upam, da mi ne boste zamerila, vendar bi vas rada vprašala, kako živite z mislijo, da je ozdravljen, da je nekoč imel težave in da obstaja možnost, da se bodo ponovile? A vas je kaj strah tega?[/quote]

Zavedam se, da zdravljen alkoholik ni nikoli ozdravljen. Mož abstinira deveto leto in upam, da bo še naprej tako. V podzavesti je vsekakor še vedno prisoten strah, saj “nikoli ne reci nikoli”.[/quote]

Pozdravljeni tudi danes!

Morda ne bi bilo slabo, če bi tudi zase našli pomoč. Pri nas so ljudje, ki so živeli z aktivnim alkoholizmom pred 20 in več leti, veliko je otrok alkoholikov, tudi staršev. Kot smo že včeraj večkrat poudarili, da alkoholizem je družinska bolezen in vlada vsakemu, ki je udeležen. Alkoholik visi na alkoholu, mi pa na alkoholiku. Je kot zasvojenski ovinek. Sama tega dolgo časa seveda nisem videla. Mislila sem, da povsem razumljivo terjam od nekoga, da je odgovoren starš, partner… nisem uvidela, da se sama obnašam povsem neprisebno, ko skušam vse to doseči; da sem sama vse bolj utrujena, zmedena…
Ko pričnemo z delom po programu nas ni več strah ali bo partner zopet pričel s pitjem ali ne, naučimo se, da na to nimamo nikakršnega vpliva in namesto, da smo vedno osredotočeni na drugega, se usmerimo nase. Veliko med nami nas to stori prvič v življenju. Toplo vabljena.

S.

Pozdravljeni,
naj povem, da nisem vaša članica, imam pa isti problem alkoholizma, mož je trenutno na zdravljenju alkoholizma, vendar okleva ali naj “da skozi” celotno terapijo. Rada bi nasvet kako ga prepričati, da le na ta način bo spoznal kaj, kako in kdaj je šlo vse narobe. Želim si, da bi nadaljeval s terapijo in ozdravil za vedno. Je star 40 let in ima dva mala otroka, mislim da je zdravljenje nujno, torej kako naj ga prepričam, da je terapija edina rešitev.
Se opravičujem za zmedenost, vendar bi rada nasvet.

hvala

Inge

Njega težko v kaj prepričate, če sam ne verjame. Lahko mu le poveste, da vam veliko pomeni, da je trezen in se vključite v proces zdravljenja. Seveda, če vam partner toliko pomeni in bi radi ostali z njim.
Brez vas bo veliko težje šel skozi proces okrevanja, poleg tega pa se bosta kot par morala veliko še naučiti, ker ste kot alkoholikova žena bili tudi sami prizadeti in potrebujete pomoč, da bi lahko zaživeli spet polno življenje.