Začaran krog
Na prvi pogled moji problemi res niso veliki, vendar pa je moje življenje, tako kot je, za mene nevzdržno. Sem edinka in živim samo z očetom. Odkar pomnim nisem imela prijateljev. Vsi so me zavračali, oče pa mi ni znal svetovati kaj naj naredim, zato je ostalo pri tem. Leta so tekla. V obdobju pubertete je vdarila še depresija. Z njo sem se vbadala skozi vso srednjo šolo, ki sem jo posledično zelo težko dokončala. Učitelji so me zbadali in počutila sem se zelo nesprejeto. Z olajšanjem lahko rečem, da je to obdobje za mano. Brez prijateljev sem pa še vedno. Polna kompleksov visim cele dneve doma in se smilim sama sebi. Z veseljem bi kam šla, vendar nevem več kam. Z namenom, da bi spoznala kakšno prijateljico/prijatelja, sem obiskovala različne tečaje, športne aktivnosti, vendar nisem imela sreče. Ljudje hodijo na razne aktivnosti zaradi njih samih in ne zaradi potrebe po novih prijateljih. Te že imajo.
Obupujem nad sabo. Srednjo šolo imam narejeno. To je pa tudi vse. Nimam fanta. Pravzaprav ga še nikoli nisem imela,ker ga nimam kje spoznati, če sem samo doma. Za vse praznike, rojstni dan, etc. imam krize, saj se nimam z nikomer veseliti. Poleti nimam s kom iti na dopust. Sama pa si ne upam iti. Oče dela cele dneve, tako da mi ne more pomagati. Rada bi se rešila te osame. Rada bi šla kam. Trudim se najti ljudi, pa brez uspeha. Moram pa priznati, da sem bolj zadržana in mi je neprijetno kar na cesti ustavljat ljudi.
Počutim se kot slabič, ki ga noben ne mara. li je res potrebno biti popoln, da se ljudje želijo družiti s tabo. Sprašujem se, če je morda kje v bližini še kdo, ki preživlja to, tako kot jaz. Je morda kakšna ustanova kjer bi mi pomagali. Pa ne psihologi ali psihiatri, saj te kot pravijo rešujejo večje duševne probleme. No, tako izkušnjo sem dobila,ko sem odšla na posvet. Je morda kje kakšna oseba, ki ma pomaga malim ljudem z majhnimi problemi. Je kje kdo, ki bi poslušal tvojo zgodbo, pa čeprav ni tako grozna. Tudi, če moji problemi na pogled niso tako veliki, zame so. In rada bi si pomagala, čeprav si ne znam.
Še sama nevem zakaj sem pišem. Morda v upanju na kakšen odgovor, ki bi mi pomagal bližje k reševanju mojih problemov.
Se opravičujem za pravopisne/tipkarske napake. Upam,da je vsaj kolikor toliko berljivo.
Vsem vse dobro.
Nihče ni popoln, zato to res ni potrebno. Res pa je, da se eni počutijo bolj in drugi manj popolne. Res pa je tudi, da za družbo moraš izpolnjevati določene kvalitete, norme in za to je potrebno tudi kaj vložiti, narediti.
Tebi predlagam, da se vpišeš na kako rekreacijo oziroma v karkšnokoli skupinsko delo, kjer se lahko postopoma spoznavaš z ostalimi in morda tam najdeš tudi koga, ki ti ustreza za druženje izven tega. Aktivni pristop je edini pristop, ki prinaša nek uspeh. Moraš izstopiti iz cone ugodja in nekaj tvegat. Ne se le predajati strahu in dvomom, ki te preplavljajo. Brez nadaljnjih izgovorov, katere vem, da imaš že pripravljene. 🙂
Ne vem, od kod si, a ponekod imajo skupine za samopomoč – sicer tematsko ne vem čisto točno, kaj naj ti predlagam, a mogoče boš odkrila kaj primernega.
Kaj pa prostovoljstvo? Si že razmišljala kdaj o tem? Povsod potrebujejo pridne sodelavce, na prostovoljstvo.org imaš naštete vse potrebe po krajih in področjih.
Nihče ne išče in pričakuje popolnosti, a vseeno boš morala sama delati prve korake. Enostavno se moraš nekako prisiliti v to, zbrati moč, ponuditi roko …
Trobentica8 sploh ni problem! Pojdi po korakih!
vpiši se na kakšno delavnico, ki te veseli. vpiši se v kakšen šport, ki te veselil. Če nimaš denarja vpiši se v nekaj kar ti ni potrebno plačati. Ljudje smo vsepovsod! Odpri roke in objemi svet, nisi sama! Pa verjemi tudi kakšen prijeten fant se bo našel zate.
Ne pozabi, vpiši se nekam in uživaj v delavnici, prijateljstva pridejo sčasoma. Druži se z ljudmi!