začaran krog
Pred dobrim mesecem sem se razšla po nekaj letni vezi. Bili so vzponi, bili so padci, kot smo navajeni, a na koncu je bilo preveč. Že od nekdaj prehajam iz resnega razmerja v drugo, kar pomeni da pojem “biti samska” v mojem življenju ni našel prostora. Nimam se za najlepšo in ne za najboljšo ampak recimo, da poznam male trike s katerimi postanem moškemu zanimiva in atraktivna..in tukaj se pojavi on.
Sva sodelavca. Že od začetka poznanstva je v najinem odnosu prednjačil smeh in tista prisrčnost, vendar nikoli nisva prestopila meje. On je na delovnem mestu hladen, nedostopen do ostalih,.. nosi masko, ki je noben ne razkrinka. Ko sva skupaj se imava lepo, do mene je nežen in me ne forsira..pusti mi dihati. Naj povem, da je že od nekdaj samski in da ne pozna pomena resne zveze. Jaz sem..zmedena sem. Želim si, da bi se iz najinega druženja razvilo kaj več, a ga ne želim prestrašiti..ne želim ga postaviti pred dejstvo, da se ne moreva večno skrivati pred drugimi in da se morava odločiti kako naprej. Ne vem kako naj se mu približam. Ne vem kako naj izvem, kaj čuti, kaj razmišlja…ta njegova zadržanost me ubija. Obsojam se, da sem naivna, da se prehitro čustveno zapletem ampak si ne znam pomagati. Vem, da moram dati času čas, ampak moja čustva se bodo začela razvijati in potem bo bolelo. Spet.
Včasih dobim celo občutek, da sem odvisna od odnosov in da se bojim biti sama. Ne znam biti sama. Kako naj se čustveno potolažim, da v svojem življenju začnem zadostovati sama sebi takšna kot sem?
Zakaj potrebuješ moškega ob sebi? Kakšne so tvoji življenjski cilji oziroma želje v življenju? Ali verjameš, da potrebuješ trike, da moškega očaraš? Kakšni triki so to? Zakaj že vnaprej vidiš razočaranje, preden se je sploh karkoli začelo?
Bodi samska vsaj pol leta, še bolje bi bilo celo leto.
Šele potem se začni razgledovati za moškimi. Ta čas pa porabiš za to, da premisliš in analiziraš preteklo zvezo, kje stvari niso štimale, kaj je bil tvoj doprinos k razhodu – namen je ta, da boš na naslednjo zvezo boljše pripravljena.
Ni zdaj tvoj glavni problem, kako pritegniti zanimanje tega sodelavca, da bi se med vama razvilo kaj več, ampak je sedaj tvoj glavni problem to, da se malo poglobiš vase in se kaj naučiš iz starih napak, da jih ne boš ponavljala. Pomembno je tudi, da se naučiš živeti sama, tudi čustveno,
Ko človek uspe živeti sam vsaj pol leta, to je šele odraslost, prevzem popolne odgovornosti za svoje življenje, v vseh pogledih, na vseh področjih, tudi čustvenem. Ko se to zgodi, postanejo razmerja nekoliko manj pomembna, ravno toliko kolikor v realnosti tudi so.
Mi lahko nekdo svetuje prosim nevem namreč kaj je z mano.Že zelo dolgo sem v zvezi z enim moškim sm pa poročena.Hm kako bi to opisala,kar na vsem lepem naprimer se mi on ne zdi primren nit veza z njim res je,da ima kup napak tare ga dokaj vidno pomankanje čuta za odgovornost.Ljubezen mi vedno ampak res vedno ponudi skozi seks ,kot da bi pomešal ljubezen z potrebo ali poželenjem.Nekaj časa mi je z nji lepo potem postanem nemirna,moti me ker čutim,da mi ne bo povsem ustregel ,ker ne zna.Nato odidem stran za dlje časa in imam obdobje,kjer čutim,da sem storila nekaj pametnega in dobrega.Vendar čez lep čas me počasi vleče nazaj k njemu in to se stopnjuje vse dokler,da ga zopet ne pridobim zase.Vse je spet po starem dokler me čez čas zopet ne zajame hud nemir in dvom vanj.Nato zopet odidem in vse skupaj ponovim v upanju ,da bom končno lahko to zvezo prekinila.Vendar se ponovno vračam nazaj.On to igro skupaj z mano igra že zelo dolgo. Zakaj ne vem.Imam občutek,da tega človeka kljub njegovi prisotnosti pogrešam,kot ,da bi pogrešala nekaj od njega,nekaj kar bi mi nudilo zadovoljstvo in sigurnost.On je počasi teh mojih odhodov sit ,mislim pa da oba ne veva prav v čem je problem.Midva očitno nisva za skupaj.O loćitvi z možem sem tudi razmišljala vendar se ravno zaradi tistega nekaj ,ki je v njem ne upam ločiti.Srčno rada bi živela z njim ampak se bojim,da bom na koncu razočarana vanj.
Mogoče ti ga je življenje namenilo, da preko njega spoznaš sebe. Praviš, da se ti njegova neodgovornost zdi napaka. Kaj pa tvoje ravnanje? Si poročena in se možu za hrbtom daješ dol z drugim. Je to odgovorno dejanje? Se imaš za odgovorno? Podobno se ti pa dogaja v odnosu z možem. Mislim, da si razočarana nad sabo, da se preslabo poznaš, zato za svoje napake, kriviš druge. Ko “naredi napako” mož, pobegneš k ljubimcu, ko pa “naredi napako” ljubimec, pa se vrneš k možu. Mogoče ste celo vsi trije približno enako neodgovorni in bi bil čas, da se začneta vsaj dva od teh treh vest odgovorno. Ampak za to potrebno pogledati vase, oceniti svoja dejanja in si priznati nekaj napak, nato pa jih seveda popraviti, da bo osebno zadovoljstvo večje. Ta “odvisnost” mogoče nastaja ravno zato, ker si vajena odgovornost za svoje napake prelagati na druge in ta dva moška ti to omogočata.
Seveda si pomislila na na ločitev, ampak se bojiš, ker ne veš h komu boš pobegnila potem, ko bo ljubimec “naredil napako”. Ne bo nobenega, sama se pa tega preveč bojiš, ne zmoreš.