za spanec
Spoštovano dekle,
resno vzemite njegove besede in resno sledite temu, kar čutite.
Torej, če vas fantovo pitje dela negotovo, nemirno in vas vzbuja strah, so ti občutki na mestu. Vztrajajte na pogovoru z njim, naj vam pove čimveč o sebi, o svojem početju, kje je videl ta vzorec, morda so njegovi starši ali bližnji počeli zelo podobno, kako se počuti, kaj doživlja zadnje čase (verjetno je v stiski, preobremenjen…).
Pitje alkohola, zasvajanje z alkoholom…je način, kako ubežati težavam, kako težave potisniti in zadušiti. Z alkoholom se človek pomiri – a le začasno, s tem pa težave še vedno ostajajo s človekom (na ta način se nič ne razreši). Zato se poskušajte pogovoriti z njim (s pogovorom se človek razbremeni, saj deli svoje izkušnje), čeprav vas bo verjetno večkrat zavrnil z besedami, da “se čisto brezveze razburjate in dvigujete prah po nepotrebnem”. Predvidevam, da sta še mlada, na pragu mladosti.
Če boste vztrajali pri svoji odločitvi in če vas bo resnično zanimalo, kaj se dogaja s fantom, vam bo to sčasoma uspelo tudi izvedeti. Ne zanemarite pa “dveh kozarcev” pred spanjem, ki prav nič ne prispevajo k zdravju ali boljšemu načinu življenja, niti niso zdravi za vajin odnos. Želim vam veliko poguma in vztrajnosti.
Jaz ne bi rekel, da je to res, da jih večina toliko spije. Upam si celo ugibati, da je njegova izjava posledica družbe, v kateri se giba. Če je, potem to zagotovo ni dobro znamenje.
Je pa zagotovo res, da je fajn uspavalo, pivo dosti bolj kot vino. Podobnega trika se poslužuje mnogo planincev in plezalcev, saj je na skupnih ležiščih nemalokrat precej težko zaspati, sploh, če naletiš na kakšnega smrčača težke kategorije.
Problem tvojega fanta je po mojem mnenju v tem, da ne more umirit toka misli. To je razlika od kompulzivnih alkoholikov, ki pijejo zato, da zadušijo nevrozo, drugi ga spijejo za pogum, ipd … Tudi moj je in še kar nekaj takšnih ljudi poznam. Jaz recimo, ne morem zaspati tudi do 4ih zjutraj. Ko sem bil še otrok, sem generalno dobro spal, če me ni mučil sindrom nemirnih nog. Sčasoma, nekje v puberteti, pa se je začelo. Vedno težje sem zaspal in vedno težje sem se učil, ker preklemanski tok misli neprestano nori po glavi in ne da miru. Zdajle delam jogo že več kot dva meseca redno in mislim, da bo kmalu bolje.
Za obema vama je neko življenje, izkušnje… Do tukaj vse lepo in prav. Zmoti pa tvoj zadnji odstavek. Namreč zaradi njega tvoj sestavek dobi čisto drugačen pomen.
Če gremo z analitskim pristopom, se izkaže da tukaj v ospredje prihaja tvoja stiska in določena bojazen. Če zadevo takoj prevedem, nahajaš se v partnerstvu, v njem pa se je pojavila določena težava. Zaradi predhodnih izkušenj te zveze nočeš postaviti na kocko, nekako kompromisno zaradi strahu pred izgubo pa tega ne priznavaš na pravi način. OK, pravi način je morda celo nedorečeno, definitivno pa molk partnerja o tej temi ni v redu. On o tem ne želi govoriti. Ne želi pa samo zaradi enega razloga: ker ve da to ni prav, nadalje ker ve da mu je to šibka točka… In tako v resnici tudi je. Njegovo navajanje razlogov pitja je zelo na trhlih nogah, kaže pa samo na odvisnost od alkohola. To je celo nekakšen ritual…
Sem že večkrat, pa bom morda še sedaj napisal: ljubljeni osebi se kaj takega ne dela ! In če se vrneva na ta tvoj zadnji odstavek, če fer rečem – OK, toda ne za vsako ceno – upam da to razumeš. Kajti vse to je uresničljivo pod določenimi “pogoji” in ne za vsako ceno. Ali je pitje partnerja ta cena, okoli katere se ne moreta pogovoriti, to boš morala dorečti sama.
Morda si prebereš še: http://med.over.net/forum5/read.php?140,4653912
Spoštovana,
vaša zgodba ima globlje razsežnosti, ena bolečina in stiska je pri obeh (zgodba ostaja zakrita na željo gospe).
Obup, občutki nesmisla in skrajnega razočaranja. Kot da si ne zaslužita, da bi bila v odnosu, da bi bila drug z drugim in drug za drugega pomembna. Najbrž se nekje globoko v sebi počutita nevredna sočloveka, nevredna, da bi vaju nekdo imel rad. Kar ni res. Ponavljajo se eni vzorci iz preteklosti… Tako zelo znani občutki prevaranosti, izdanosti, odrinjenosti in nepomembnosti. To prinesejo afere in tako je tudi pri zasvojenostih…
Človek je s temi dejanji prevaran, ker ni iskrenosti in zaupanja. Iz prejšnje zveze so vam ostale “grenke izkušnje”. Zaupanje v moške se vam je še bolj porušilo, ne zmorete zaupati, ne zmorete se odpreti, kot bi se želeli. To je čutiti. In najverjetneje vas je strah spregovoriti o teži, ki vas zelo bremeni v odnosu z vašim partnerjem. Strah, zaradi katerega ste še vedno ranljivi od prej, je močnejši od vaše želje poskrbeti zase. Strah, da vas bo partner (znova) zapustil, prevladuje, hkrati pa se tega najbolj bojite. Zato se v vsej meri partnerjevim željam prilagodite, tiho molčite in čakate, v notranjosti pa vas razjedajo neznani strahovi, dvom, nemir in negotovost. V odnosu do partnerja ste verjetno zelo previdni, zlasti kaj rečete in kako se vedete. Grozen strah je čutiti na vaši strani. Vse svoje občutke, počutje in doživljanja zatrete in prikrijete za ceno sprejetosti s strani vašega partnerja, za ceno zmanjšanja strahu pred tem, da bi odšel… Za ceno občutka, da bi nekomu pripadali, da bi si ustvarili družino, da bi vas nekdo imel rad. Koliko časa še, spoštovana gospa? Koliko časa še boste vztrajali v odnosu, ki je prazen (prepovedana čustva) in poln bolečine, zanikanja in odrekanj? Koliko je sploh prostora za vas ob vašem partnerju, koliko čutite naklonjenosti z njegove strani (in obratno)? Koliko je res prostora za skupen in iskren pogovor obeh? Bojim se, da je drugače kot ste omenili.
Sebe boste morali v odnosu postaviti na prvo mesto. To, kar vi čutite in to, kar vi želite. Ker se kot ženska zelo malo cenite in spoštujete, vaš obstoj vam narekuje, da živite za druge, kar pa ni res. Ker nekje globoko čutite, da nikomur ni kaj dosti mar za vas, ker se bojite znova zaupati in prepustiti. Ker je bilo nekoč pretežko, tega pa ne želite znova občutiti. Ni se “vam ponesrečilo”, ker je za afero odgovoren izključno tisti, ki to stori in mora odgovornost sprejeti sam. Sami pa lahko prispevate k temu tako, da tovrstnih dejanj ne boste več dopuščali – ker si zaslužite spoštovanje in odkrit odnos vašega partnerja do vas. Prav tako je na vas, da boste odkriti do sebe in drugih. S tem ko prikrijete, kar čutite (npr. žalost) in se navzven izrazite drugače, s tem ko zanikate to, kar v resnici čutite, s tem se znova odvija prevara – tako do vas samih kot do partnerja. Vašemu partnerju je žalost še pretežko sprejeti, zato je ne sprejema niti v vaših očeh. To je tudi njegova bolečina. Lahko da je bil nekoč zaradi solz osramočen in zasmehovan, zato tega ne zmore začutiti.
Način, kako se boste pomirili in zmanjšali strahove, je v pogovoru. Da se začneta pogovarjati o tem, kako se počutita drug ob drugem, česa vas je strah, kaj bi želeli…govoriti o vašem doživljanju ob njem in v odnosu. To je čista osnova za rast odnosa in tudi vsakega človeka. Preko pogovora ugotavljamo, kdo smo, kaj bi lahko bilo drugače; spoznavamo globlje dimenzije sebe in drugega. In dokler ne vemo, kako se vedemo do drugih, tega niti ne moremo spremeniti. Vsak človek pa se trudi, da naredi največ, kolikor zmore. Zato naj iskrenost (namesto bega) resnično najde mesto v vajinem odnosu.
Prepričana sem, da ste čisto krasna ženska, ki se trenutno čuti zelo negotovo in prestrašeno (“zadnji vlak”) v odnosu. Ko si boste dovolili sebe postaviti na vrh lestvice pomembnosti, ko si boste dovolili uresničevati vaše želje in slediti temu, kar vi želite, boste s tem na novi poti samospoštovanja. In ko se boste dovolj spoštovali in cenili, tudi ne boste (čustveno) več dovolili nikakršnih poniževanj in nespošljivega vedenja drugih. To se čuti. In takrat boste vztrajali na pogovoru. Čeprav je težko, zlasti na začetku, spregovoriti o temah, ki človeku niso blizu, kot so teme, ki se tičejo odnosa in občutkov, se da in je vredno. Je treba tvegati. S tem se razbremenite in s tem pridobite ogromno odgovorov, ki vas pomirijo.
Močno upam, da vam uspe narediti nov korak v odnosu do partnerja – čustvena sprememba vašega partnerja ne bo pustila nedotaknjenega. In ja, začnite verjeti, da ste fajn ženska, ki si zasluži prijetno družinsko življenje in ki si jo bo, če si boste to res želeli, tudi ustvarili. Tako pač gre življenje. Potrebna je le globoka odločitev. Srečno.
PS: vašo željo sem uredila, kolikor je bilo še mogoče