Miki, v enem izmed postov si omenila avtogene treninge. Moja zgodba je precej podobna vasi, pa me res zanima vec o teh treningih in nacinu izvajanja.

SAma sem sicer dobila navodila, samo zal ob majhnem otroku tezko dosezem stanje, ko sem popolnoma umirjena in se lahko posvetim samo sebi.

Kaksne treninge si imela ti?

Hvala za vsako informacijo, ce ima pa morda se katera izkusnje s tem, bom vesela vsakega odgovora.

Pozdravljena, Tvoja mami

Sprašuješ., kako in na kakšen način sem se spravila v red (če se lahko tako izrazim). Sedaj, ko razmišljam za nazaj je lažje kot v času, ko se mi je ta neznosen občutek panike ponavljal praktično dan in noč. Bila sem že na robu “živčnega zloma” od neprespanih dni in noči. Moram omeniti, da se je možu podobno dogajalo kot meni in praktično sva okoli hodila kot dva “zombija”. Ne znam Ti natančno pojasniti, ampak nekega dne sem se odločila, da tako ne more več iti, saj svojim nezavednim obnašanjem škodujem tako sebi kot otroku. Še dobro se spominjam (kot bi bilo včeraj), ko sva najinega Matevža (star je bil dobra dva meseca peljala na sprehod). Začela sem debato o tem, kako naju bo Matevž imel “poln kufer”, če ga 24 ur ne bova spustila izpred oči, da ga ne bova pustila nikamor, da se mu ne bi kaj zgodilo in podobno. Revež pa verjetno vsaj dokler časa ne bi vstopil v šolo sploh ne bi vedel oz. razumel, zakaj se tako obnašava.

Lažje reči kot storiti,a z vztrajnostjo je meni popolnoma uspelo, možu še ne čisto. In na kakšen način? Lej, mogoče se ti bo zdelo smešno, ampak, kadar je kazalo, da bo Matevž zbolel sem se tolažila (tudi na glas): Matejček je tvoj angel varuh in ne bo dopustil, da se Ti bo kaj zgodilo. To sem ponavljala, ko sem bila v postelji, poskušala popolnoma sprostiti um in mišice in počasi mi je uspevalo. Po kakšnih dveh mesecih je bil že napredek. No, potem začela poslušati (čisto potiho) glasbo, ki relaksira, umirja (npr. Rocky mouintains). Zelo super je tudi Relaxing with music and nature sounds- pri tej glasbi se vležem ali tudi stojim, poslušam, zelo počasi in s trebušnimi mišicami diham, zaprem oči in se popolnoma odklopim ter uživam v glasbi.

Pa še nekaj ti moram omeniti in ne se smejati. Ko sem bila še na porodniški smo na vsake 3 mesece hodili v toplice in vsak dan, ko smo šli na bazen videli skupino ljudi v prostoru, ki so sedeli. Zaradi “firbca” smo vstopili in izvedeli, da se v teh prostorih izvaja prenaterapija priznanega bioenergetika. Naslednjič, ko smo šli v toplice smo se predhodno vsi trije prijavili, radovednost pač. Ne bom opisovala teh terapij- če te zanima mi lahko pošlješ zasebno sporočilo, ne mislim delati tudi reklame, a v 4 dneh sem odnesla ogromno. Na podlagi razgovora z terapevtom (predvsem o duhovni ravni) se mi je kvaliteta življenja in s tem tudi vsem mojim spremenila na bolje. Veliko sem razmišljala o njegovih besedah, se držala njegovih navodil in moram reči, da se kar držim. Na življenje gledam pozitivno in občutek imam, da to pozitivno energijo prenašam tudi na domače in okolico.Seveda so tudi “totalne”krize- kot je npr 1. november, pa miklaž, božiček,..Ampak te krize sedaj veliko lažje prenašam, kot npr. pred enim letom, ko sem se bala teh praznikov oz. sploh v njih nisem videla nobenega smisla. Letos pa se spet veselim.

Pa, da me ne bo kdo narobe razumel.Vsak dan mislim na Mateja, mu prižgem svečko, mi je zelo hudo, a hkrati sem ponosna, da sem ga rodila, čeprav nam ni dano , da bi bili telesno skupaj. Nas pa spremlja vsepovsod in nikoli ne bomo pozabili, ko smo z Matejem, očijem in jaz v en glas (kadar je šlo kaj narobe) rekli: Bomo zmogli? BOMO, saj smo EKIPA.

Ej, je pa “ratala” ena dolga klobasa,ampak res to je proces in ne dogodek. Upam, da sem Ti kaj pomagala, mogoče še komu drugemu.

Lepo in mirno noč

Miki

Miki,

kako ti lahko posljem ZS?

Tudi jaz se borim s panicnim strahom, vendar pri meni to paniko ponavadi sprozijo doloceni dogodki, sicer pa naceloma nimam tezav s tem. Problem se pojavi izkljucno samo v primeru, ko gre za zdravje moje drugorojenke.

Vse ostalo v zvezi z njo mi ni problematicno, pustim da pade, da gre s kom na sprehod, ne tezim s pretirano cistoco in dezinfekcijo, dovolim druzenje z drugimi otroki ipd. Morda se to smesno slisi, ampak ce ti otrok umre zaradi bakterije, potem nenadoma take stvari kot sem jih nastela lahko postanejo velik problem. Vemo, da bakterije zivijo vse okoli nas in na nas, zato nikoli ne ves.
Zdaj je se majhna. Zato moram nekaj nrediti sedaj, da ne bom panicna mama od katere nobena ne bo imela prav dosti.

Lep dan!

Pozdravljena

Te čisto razumem. Tudi meni se je dogajalo isto kot tebi. Neznanska panika že ob misli, da se Matevžu lahko kaj zgodi. Pri meni je strah pred spanjem ostal v podzavesti ravno zaradi dogodka z Matejem. Da bi tisto usodno noč lahko spremljala njegovo zdravje (saj do dveh ponoči nama je to tudi uspelo) je ležal v najini postelji, češ saj sem ga vedno slišala tudi iz njegove sobe, če je samo kihnil in zaspala ob njem. Mož je zaspal na stolu v dnevni.Naprej je zgodba znana.

Trenutno je Matevž star 1,5 let in ga vozimo v privat varstvo. In prav nič me ne skrbi, čeprav pride domov večkrat potruskan po čelu. Le kadar se nakazuje kakšen virus me malo stisne, ampak kot sem že napisala z avtogenim treningom se nekako spravim skupaj. Opažam pa, da moja umirjena reakcija zelo pozitivno deluje tudi na otroka. Po drugi strani pa mož še ni prišel v to fazo kot jaz. Ob vsakem kašljanju, joku ali nejevolji Matevža postane živčen in nemiren, včasih res meji že na paniko. A k sreči v tem stanju nisva dva in se nekako pomiri.

Imaš majhno punčko, ki ti verjetno pomeni vse na svetu ( o tem sploh ne dvomim), ampak če se sliši še tako oguljeno in neumno velja: če boš umirjena, sproščena se bo tvoje stanje potenciralo na otroku. Vem iz lastnih izkušenj. Tehnike, katere sem uporabljala, da prebrodim krizo lahko opravljaš tudi doma, ne vzamejo ti veliko časa, lahko jih opravljaš takrat ko “ta mala spi”. Izredno dobra knjiga na tem področju je knjiga dr. J. Gray-a – Koristni čudeži za moške in ženske, kjer podrobno opisuje različne tehnike: tehnika polnjenja (preobremenjenost in nesrečnost sta samo znaka oviranega pretoka naravne energije in ju zlahka odpravimo), tehnika praznenja ali razbremenitve (ko smo preobremenjeneni, pod pritiskom, nesrečni, je pretok energije nekako oviran. Otroci prevzamejo veliko stresa od svojih staršev.

Res ta knjiga je pri meni zakon. V tem času sem spoznala tudi, da je res žalostno, da se ti mora zgoditi kaj hudega, da na celotno življenje gledaš drugače. V tem času se je celo moja filozofija do življenja, službe, prijateljev spremenila. Ne sekiram se za vsako stvar, živim za danes, ne za jutri. Na svet gledam bolj duhovno,… Menim, da na problem, ki se pojavlja pri tebi moraš gledati celostno, se ne osredotočiti samo na to. Lažje reči kot storiti, a ne?

Če te zanima kaj bolj podrobno ali si mogoče želiš srečanja mi piši na mail: [email protected], saj sem že pozabila, kako se pošlje zs.

Vsa občutja ob tem je res težko opisati, ampak pri meni je delovalo. Naj ti omenim le še to. Ko sem prišla s porodniške v službo so mi sodelavci dejali, da sem se “nekako” spremenila in na moje veselje na boljše. Imam zelo odgovorno in stresno službo, kar se je prej tudi odražalo na meni (preutrujenost, razdražljivost ipd.). Nikakor jim ne gre v račun, da lahko tako mirno prenašam stresne situacije, poleg tega pa v skupino vnašam pozitivno energijo. Ej, če bi oni vedeli, kaj berem, kakšne tehnike sproščanja in polnjenja z energijo izvajam, …ipd bi pomislili, da sem padla na glavo. Sicer, me pa to nič ne briga, važno je le da se bolje počutim in da to počutje prenašam tudi na našega Sončka, ki je pravi dobrovoljček.

Sorry, če sem ti preveč “zagnojila”, ampak res bi ti prav rada in iz vsega srca pomagala., kajti še predobro vem, kako je živeti v strahu.

Lep dan

Miki

Miki,

hvala za ponujeno pomoc. Se bom oglasila na privatnem mejlu. In ne nisi nic “zagnojila”! Hvala bogu, da se lahko najdemo in da si lahko pomagamo.

Imam ze nekaj informacij na to temo, imam doma tudi neka navodila iz prakticnih vaj iz nekega seminarja, skratka MORAM nekaj narediti na temu, kot pravis, gorzno je ves cas ziveti v strahu, da bi se kaj slabega zgodilo. In najbolj grozno je to, da ce si kar mislis in isto se tudi zgodi. Zato je res pomembno, da se osredotocas na pozitivne strani in skusas zmanjsati strah, da te ne prevzame celega.

Pri meni je morda ravno obratno in je partner bil bolj podrt takrat in je sedaj bolj mocan, jaz pa sem bila mocnejsa takrat in sem sedaj bolj sesuta.
Saj pravim, vecinoma gre, samo ko se pokaze kaksen znakec, da bi lahko bilo kaj noarbe z zdravjem…uh…fizicno cutim ta panicni strah, ki me povsem ohromi.

Hvala in se bereva.