Spoštovana!

Imam en problem, ki bi se za druge morda zdel mala malca, toda mene vznemirja in ker me vznemirja, mi je še toliko bolj hudo!
Neki (normalno razviti in zdravi) punčki nudim individualne učne ure. Ker imava par ur za sabo, je meni nekako logično, da ve oz. naj bi vedela, kako se ura začne – vzame stol, odpre zvezek,… Morda njej ni – mogoče so otroci njene starosti vajeni, da vsa navodila dajejo učitelji oziroma starši (hodi komaj v prvi razred). Toda kljub temu si tako težko priznam, da mi gre njena neodločnost, ki spominja že na boječnost, vsebolj na živce. Ta čas ko odlagam svojo torbo in se sama pripravljam na uro, enako avtomatično pričakujem tudi od nje; ona pa še vedno bulji vame! Vsako reč ji moram posebej povedat, čisto vsako! Ko to vidim, ji rečem “kar pripravi se”, pa vzame stol, niti vsede se ne in spet bulji vame, namesto da bi sama odprla še zvezek! Potem ji moram posebej rečt, naj odpre še zvezek. In tako naprej – upam, da me preko teh primerov malo bolj razumete. Živcira me tudi to, da ko jo kaj vprašam, gleda ponižno in sramežljivo dol in mi sploh ne odgovori, tudi če odgovor ve (danes sem jo recimo morala vprašati, kje sva ostali). Vprašanje ji nato postavim bolj jasno , ona pa še vedno nič. Vprašanje še enkrat ponovim, trudim se, da punčka ne bi imela občutka, da preverjam, kaj ve in česa ne, temveč da mi samo da odgovor, da bom vedela, kako naprej. Končno dobim odgovor , ki pa je še en dodatek več na moje živce, saj je komaj slišen. In to, da me med pogovorom sploh ne gleda v oči, temveč vedno navzdol, mi zelo teži.

Mnogokrat se tudi zalotim, da kaj nestrpno razlagam, ker ne uspem razložiti tako, da bi punčka razumela. Začutim, da se začenjam obnašati, kot da kaj ne bo v redu, če ne bo razumela, kot da moram zelo pohitet, da bo punčka čimprej znala! Ker se zavem, da postajam nestrpna, se v mislih opomnim in upočasnim razlago, še preden bi punčka uspela začutiti mojo napetost.Toda take muke se v meni kar velikokrat prikradejo in jih ne znam rešiti.

Največji paradoks je v tem, da sem ugotovila, da me vedenje tega dekletca spominja name. Tudi jaz sem bila še do odraslih let svojim skrbnikom pravi služabnik, neprenehoma sem morala ugibati, kaj hočejo, da zdaj storim; ali se lahko popraskam po glavi, če me srbi (pretiravam, a nisem daleč od resnice). Sklonjena glava, tihi boječi odgovori, previdne kretnje…

In ravno zato se počutim tako krivo, ker bi do deklice vendar morala čutiti empatijo in se obnašati do nje še toliko bolj strpno! Pa se komaj komaj vzdržim nad tem, da se ne bi zjezila nanjo in vsula besede iz sebe: „Pa kdaj boš razumela; že prej sem ti rekla, da…; kako si… !“ Itd… Kljub temu, da vem, kako sem se sama počutila, ko so me doma oštevali, če česa nisem vedela, se mi smejali ali bili prav zadoščeni, če so kritizirali mojo “pamet”, mi je to breme tako težko nositi… Hkrati tako “močno nočem“, da vsega kar sama občutim, ne bi prenesla na punčko in da ne bi čutila moje napetosti in da bi vedela, da ni nič narobe, če greva počasi ali če vsega ne razume takoj (v resnici razume precej hitro)…. Kako naj si pomagam?

Na začetku najinih ur sem bila presenečena sama nad sabo in presrečna, ko sem ugotovila, da zaznam, koliko mi otrok lahko sledi, kdaj mu je kaj še težko ipd. (poprej nisem imela nobenega občutka za otroke). Zdaj opažam, da odhajam od ur vsebolj zamorjena in že misel na ponovno srečanje mi je muka. Zgrozim se ob misli, ki jo slišim v sebi: Kaj se trudim zanjo, saj je itak ne maram! In obtožujem se za vse, kar ob njej čutim. Kako lahko ob nedolžnem dekletcu čutim toliko negativnih stvari… 🙁 Kakšna bom ob svojih otrocih! Ali bo vedno tako težko ?!?

Zelo vam bom hvaležna, če mi boste lahko odgovorili na moja vprašanja, mi naklonili kako spodbudo…

Lidija

Spoštovana Lidija,

ko preberem vašo izkušnjo, bi vam najprej čestitala, ker si upate biti tako iskreni do sebe, si priznati, kaj vse ta deklica zbudi v vas in vse to vzeti zares. Lahko bi jo namreč gladko »povozila« in delala po »lastnem ustaljenem programu« in tako povsem spregledala njene potrebe in stiske. S tem pa tudi svoje.

Pomembno se mi zdi, da se zavedate, da, kar čutite ob tej deklici, ni naključje, k temu pa prispevata obe: vi s svojo podobno lastno otroško izkušnjo, ki vas naredi za to še bolj občutljivo (morda sicer sploh ne bi opazila njene drugačnosti, ali pa bi vas le razjezila in bi nad njo robantila, tako pa ste si dovolila se ob njej celo počutiti nemočna – kot je ona), in ona s svojo sedanjo izkušnjo. Skupaj ustvarjata odnos, v katerem se prebujajo besede, misli, stavki in občutja ter samo vzdušje. Vse to je zelo verjetno tudi del njene resnične sedanje ali pretekle osebne zgodbe oz. je vsaj zelo ranljiva zanje (samo predpostavljam lahko, da je to povezano z njenimi domačimi razmerami ali pa celo z otroškimi izkušnjami njenih staršev – posledice travme se včasih tudi prenesejo kakšno generacijo naprej).

Sami pravite, da zelo dobro iz svoje izkušnje veste, kaj pomeni biti taka deklica, iz kakšnih razmer pride tak otrok, kake odzive dobiva od okolja, kaj ji pomaga in kaj oteži situacijo. Če ste vi težko sočutna do nje, pomeni, da je tudi še kdo drug verjetno težko sočuten do nje, še kdo drug bi ji rekel (oz. ji reče) kak neprimeren stavek, ki rani (pa morda nevede in nehote). Zato otroci, ki so v enem okolju (npr. doma) veliko ponižani in osramočeni, zelo hitro nehote tudi v drugem okolju (npr. šola, igrišče) kakor magnet pritegnejo enako boleče odzive. Tako od vrstnikov kot od odraslih. V pedagoških delavcih se pogosto prebudi isti impulz kot v starših določenega otroka: če bi si dovolili, bi ravnali enako »destruktivno in nepotrpežljivo«, a vi zmorete to razmejitev in se zavedate, da to ni rešitev.

Kar jaz čutim ob tej deklici, je predvsem njena prestrašenost in negotovost vase, občutek nevrednosti in sramu. Otrok ob vas le na svoj način preverja, ali je pa tu ob vas lahko drugače, bolj varno, ali boste vi ravnali enako, kot sicer pričakuje, da se ljudje odzovejo (verjetno z nepotrpežljivostjo, z dajanjem občutka, da je prepočasna, preneumna, nesposobna …- pa tega niti ni treba izreči, otrok to začuti). Kjer ji vi lahko poleg učne pomoči še pomagate, je, da ji omogočite, da ob vas pridobi potrditev in zaupanje – vase in v vas kot odraslo osebo, ki jo je sprejela takšno, kot je. Ker potem se bo lahko počasi sprostila in bo vajino sodelovanje na drugi ravni. (Potem bo tudi veliko hitreje dojemala lekcije – saj nas sram in strah lahko zablokira tudi pri čisto logičnih operacijah – šolskih vajah.)

Kar bi vam lahko pomagalo, da bi jo lažje sprejela takšno, kot je, in bila celo sočutna do nje (kar nekje v globini že ste), je verjetno najprej sočutje do vas same sebe – do vas kot takšne punčke, ki vam je tako poznana. Pogosto namreč v drugem nehote preziramo, sovražimo in popravljamo iste lastnosti, kot jih pri sebi težko sprejemamo oz. smo jih, a se tega niti ne zavedamo. Nehote in nezavedno se sramujemo in potlačimo bolečo izkušnjo, ki je spremljala take negativne odzive. Ko zmoremo začutiti lastno preteklo bolečino in stisko in si res dovoliti čutiti tako, kot smo takrat kot majhni otroci čutili (z otroškega vidika, ne z vidika odrasle razumske razlage in opravičevanja), lažje razvijemo sočutje tudi do drugih ljudi v podobni situaciji, ki v nas prebudijo stara občutja. Če zmorete sočutje do sebe v svoji preteklosti, ga boste zmogli tudi do nje. Mislim, da če si samo zamislite, kaj ste vi takrat potrebovali in pogrešali, boste zelo dobro vedeli, kako ravnati s to punčko.

Ni pa se vam treba krivo počutiti, ker se v vas ob njej prebujajo različni »negativni impulzi« – so le »informacije« za vas, kako ravnati s to punčko, če ta sporočila vzamete zares in si jih prevrednotite (kakor sem napisala v prejšnjem odstavku). Taka so pač občutja, tudi če so negativna, imajo svojo vlogo – lahko usmerijo vaše dajanje v pozitivno. In enako bo kasneje pri lastnih otrocih – marsikaj negativnega boste lahko občutili ob njih (kar je vse naravno in normalno), vaša odgovornost pa bo, kaj boste s tem naredili. In če ste lahko že zdaj do ene tuje deklice tako senzitivni in jo začutite, verjamem, da boste še toliko lažje to ob svojih otrocih.

Vse dobro!

Meni pa se postavlja vprapšanje, kje so starši te punčke. Ne morem verjeti, da v prvem razredu potrebuje inštruktorja! Starši bi si morali vzeti čas in skupaj z otrokom reševati naloge.
Glede na njeno obnašanje je očitno, da starši slabo opravljajo svoje poslanstvo.
Vem, da tega niste spraševali, ampak kot mama prvošolčka sem se res zgrozila. ZA mojega otroka je zelo pomembno, da z možem pregledava torbo, nalogo, se pogovorimo o šoli, ga pohvaliva… Mislim, da ta punčka tega ni deležna od svojih staršev.
Vi se pa res trudite z njo in verjamem, da boste dobra mama.

Gospa inštruktorica,

mislim da ste narobe razumeli moje besedilo: ne gre za inštrukcije, temveč za individualne ure obšolske dejavnosti. Punčka je zdrava in normalno funkcionira. Starše pa drugače redno videvam, ko jo pridejo iskat, a ne morem vedeti, kako se razumejo med seboj, ko so doma. Po eni strani jih lahko čisto po krivici obsodim, po drugi strani pa lahko preveč “padem” na njihov prijazen videz. Ostane pa mi 1 ura z njo. In danes je bilo že bolje. Sem si rekla: pa kaj me briga, če ne odreagira samostojno ali takoj, danes bom z njo kot da je to najina prva ura! Ne vem, če si domisljam – sem dobila en majhen občutek, da je bilo tudi iz njene strani lažje… Je pomagal tudi spomin na to, kaj bi v resnici potrebovala majhna jaz. In upam, da bom pri tem vztrajala. Hvala vam za spodbudo!

Vas lepo pozdravljam!

Lidija