za Brino
Brina, pa tudi za ostale velja, en res dobronameren nasvet…
Vem da je zelo težko spreminjati navade življenja, razmišljati drugače, ceniti druge stvari ipd. ampak jaz bi ti res predlagala, da posežeš po nekih alternativnih metodah in po pisateljici, ki sem ti jo predlagala. Vem, da je sedaj še prekmalu, da žaluješ, in da še boš žalovala. Prav je tako. Tako mora bit.
Ampak ko bo prišel čas, ko boš začela zopet želeti si, upati, sanjati, res, posezi takrat po knjigah, seznani se z ljudmi, ki ti bodo pokazali še kaj več, kot samo medicino, tudi naravne poti “zdravljenja”.
Ne vem, če se me spominjaš, tudi sama sem imela zelo velike težave s tem, da sem zanosila. (Pisala sem že o tem.) Torej, leta nisem. Pa tako sem si želela. Vsak mesec znova sem upala, sanjala, delala… Pa nič. Leta nič. In potem, kar naenkrat, ko sva že začela raziskovati, zakaj ne, in odkrivati vzroke, takrat kar naenkrat nosečnost. Tako zelo sem bila vesela. Vse v meni je pelo. In potem, splav. Tisti dan, ko so me peljali na čiščenje, sem ves čas jokala. Tako zelo sem si želela, da bi samo za trenutek začutila otroka v sebi, en sam gib, in ne samo misel, ne samo vedenje, da bo. Ker takrat, sem spoznala, pri tem otroku ne bo. In ni bilo. Zaspala sem s solzami v očeh. Zbudila sem se v kruto resničnost. V resničnost, da sem spet sama. Nisem vedela, ali bom še lahko zanosila, kdaj bom, če bom, koliko let bom spet morala čakati. Potem seveda IVF postopek, in moja prva princeska. In druga, brez IVF postopka. Mogoče sta mi samo onidve usojeni. Kajti zdaj, spet, dvakrat zapovrstjo, splav. Velikokrat sem se vprašala, kdo me nima rad, pa zdaj vem, da ni svet kriv, da pikicam v meni ni bilo namenjeno živeti. Zdaj vem, da je veliko, res veliko odvisno od mene. Ne imeti skrbi, ampak verjeti. Verjeti v življenje samo.
Veliko “vere” ti želim. Če boš verjela… Saj veš, vera gore premika. Ne boj se. Ne imej strahu v sebi. Verjemi vase, da lahko, da zmoreš. Ne imej strahu. Zaupa vase. V pravičnost življenja samega. Mogoče se ti celo zdi, da si oropana, na nek način. Kajti “Bog” ti nikakor ni hotel dati, pa ti da, pa ti vzame. Kakšna igra! In le kaj bi lahko bilo v tem dobrega. Jaz, pri sebi, si pravim, da je že dobro tako. Opažam, da sem boljša in boljša mati. Kot da vsa ta bolečina, ko se nosečnost izgubi v spokojnost, kot da me je vsaka ta nosečnost naredila drugačno, bolj zavedajočo se, kakšno srečo imam z mojima princeskama, z možem, s svojo družino. Če je to cena, ki jo moram oz. sem jo morala plačati, za to, kar imam in bom imela, pa naj bo. Naslednjo nosečnost pa bom otročka spet čutila v sebi, naslednjič pa bosta moji deklici dobili bratca ali sestrico. S takšno mislijo se podajam v jutro in noč. Meni pomaga. “Vera” pomaga.
Dobro bodi.
Brina, moram napisati vsaj nekaj besed. Verjetno bo ves post zmeden in na koncu niti ne vem,če se bo dalo razbrati kaj je bistvo.
Bodi srečna, da imašzlatea moža,tesno ga objemi in ne pusti da vama za hip uide vajina sreča.
Znanko je mož zapustil v sedmem mescu nosečnosti…kar tako,brez pojasnila, preprosto je odšel,brez pametnih razlogov. Ni bila ravno načrtovana nosečnost in sedaj je majceno bitjece tu. Spremljam vajini življenski zgodbi, tako različni, tako nasprotujoči si in tako zelo mi je hudo za obe. Pa še soimenjakinji sta. Ona je mlada in ima še vse življenje pred sabo, me bomo počasi morale povleči svoje odločilne poteze. Jaz sedaj zbiram pogum za tretje dete, kaj če ne bo, kaj če se kaj zaplete, kaj če…uf kako me je vsega strah in potem pomislim nate in si rečem skupaj bomo zmogli…tole znanstvo, ko samo berem in berem in si ustvarjam svoje zgodbe in kar jočem in jočem…draga moja, izjoči bolečino, to močno pomaga…izgubila sem nekoga, ki sem ga imel aneizmerno rada, štiri dni sem jokala in jokala in bolelo je…nato pa sem počasi topila nazaj na pot življenja, prižgala sem svečko in veliko molim zate, za vaju,za novo življenje v tebi…
Čudno se sliši ampak IMAM TE RADA…nekoč, ko bo čas prinesel svoje bova morda v parku opazovali najina otročiča, kako uživata v igri,morda pa le sedeva za mizo in spijeva kavico…morda se pa srečava pri moji znanki,ko ji boš pomagala čuvati detece v enem izmed prostih popoldnveov,da bo ona lažje končala šolo,morda…
Brina bodi močna in pogumna, Brina naj te obišče sreča,ne naj te obišče še malo več sreče in ne pozabi sreča je že to, da sta dva, da se imata neizmerno rada…detece pride, ker imata gnezdece zanj…
Brina, ti si kar vzemi čas, me te bomo že počakale. Ampak vedi, da lahko kadarkoli, res kadarkoli pokličeš, pa bomo vse takoj na broju… POjdita zdaj vedva smučat, probajta uživat drug z drugim.. Spomni se, kolikokrat smo že ugotovile, kako je fajn, da mamo možičke, take, kot jih mamo… Jaz se res včasih zjutraj zbudim, pa ga gledam, ko spi in si mislim, da sem že mogla v prejšnjem življenju kaj dobrga nardit, da sem ga zdej dobila.. In ti isto!!! Na ivf pa prosim ne misli. Stvari se bodo zgodile same od sebe. Samo spomni se, kako smo govorile, ko bi se vsaj enkrat prijelo… pol pa bo.. Torej.. Res, boš vidla, vse bo še v redu. Dobro se z dobrim povrne. Jaz še vedno v to verjamem in tudi nas čakajo dojenčki. Probaj se osredotočit na hiško, tudi to je svojevrstno zadovoljstvo, predvsem pa okupacija sto na uro. Ni pa lepšga, kot, ko prvič prespiš v novi štalci, pa zajtrkuješ na camp stolih pa… Skratka. Vse bo ok. Tko k je Nia rekla. Sam, da čas preteče, pa da ta grozna bolečina popusti. Zaradi izbrisanega posta se ne sekiraj, se najdejo tud pishopati. net je pač net. Sej to vemo.
Enga velkega lupčka od mene, Plesalka
Nia, tebi sem pa tudi že povedala, da sem prepričana!!! da bo vse v najlešpšem redu. Verjemi meni, k sm stara pa pametna 🙂
Draga Brina, ne poznam te, vendar te čutim, tebe in tvojo bolečino. Kako zelo je podobna moji. Le da je imela moja pikica drugačne težave (neozdravljive) in da sem zanosila takoj, ko sva na to z možem pomislila. Ko pa so ugotovili neozdravljivo genetsko okvaro (omfalokela) in mi povedali, da ni nobene možnosti izboljšanja ali operativnih posegov, se je za naju zrušilo vse. Na treh različnih pregledih sem bila, za dva tedna sem prestavila “smrt”, nikakor se nisem mogla sprijazniti s tem, da bom sama podpisala smrtno obsodbo moji pikici, ki sva si jo neizmerno želela in ljubila od dne, ko sva vedela zanjo, čutila njene gibe… bolelo je neznosno. Vendar so vsi okoli mene prosili, naj skrajšam muke njej in nam vsem. Dolgo časa cem potrebovala, da sem odpustila sebi, svojim domačim, da so me prepričali, da je to najboljša rešitev. Vendar danes vem, da je tako moralo biti. Pomirila sem se s tem in to sprejela kot del mene. Veš jutri bi morda goreli dve svečki na njeni torti, tako pa bosta le v spomin.
In danes, ko po letu in pol še vedno pod srcem ne nosim deteca, razumem tudi tvoj strah: kaj če ne bo uspelo. Toda zate in zame :MORA NAMA USPETI, KER VEM, DA BOVA NAJBOLJŠI MAMICI!
Naj ti čas celi rane in naseli v tvojo dušo mir. Preberi si knjigi Potovanje duš in Usoda duš. meni sta pomagali najti smisel smrti in življenja. Srečno, Brina!
Drage moje,
ne znam povedati v kakšno uteho ste mi. Vsaka izmed vas, vsaka zgodba… Z vsako se lahko poistovetim in čutim našo bolečino.
Jutri imam rojstni dan…, kako sem se ga veselila saj bi jutri dopolnila 25.tednov. A mi ta kruta usoda ni namenila tega veselja. Zato bom letos svoj rojstni dan preskočila. Z možem greva na Primorsko na sonček. Za cel dan. Daleč od poznanih, daleč od Ljubljane…
Hvala vsem puncam ki boste (ste) prižgale svečko za mojega malega. To mi pomeni več kot vse na tem svetu… kako ironično, ampak človek mora zares pasti na dno, da bi lahko videl, kaj je v življenju zares važno.
Ne najdem besed za vaše tolažilne poste. Krasne punce ste in ne vem kaj bi brez vas. Kdo bi me potolažil, kdo bi mi odprl svoje srce…
Topel objem za vse vas, Brina
Draga Brina,
ne vem kaj naj ti napišem.
Jutrišnji rojstni dan bo zate eden težjih dni v tvojem življenju. A vseeno ti ob prazniku iz srca želim, da se ti čisto zares uresniči tvoja velika želja po ljubljenem otroku.
Veš, tudi sama sem trepetala da nikoli ne bom mamica.
Po dveh malih angelčkih, ki sta odšla od naju z možem, sem mislila, da se mi je sesul svet.
Takrat tegale foruma še ni bilo in svoje bolečine nisem imela kam izliti. Še danes, po več kot sedmih letih, mi v tišini noči včasih solze polzijo po licu. Takrat vem, da me z njimi moja dva pikca božata, saj drugače ne moreta do mene.
Vendar, draga moja, nato sem rodila še dvakrat, nisem se predala. Danes mi vse na svetu pomenita moja dva sončka, Miha (5 let) in Brina (3 leta). Vidiš, moji mali pupici je ime tako kot tebi:-)
Veš, vsako leto se spomnim, kdaj bi moja angelčka morala imeti rojstni dan (predviden datum poroda).
In namesto svečkic na torti, takrat pri nas gori ena velika bela svečka.
Draga brina, hudo mi je ob misli nate. Najraje bi te objela in ti povedala, kako fajn punca si in kako je pred tabo še vse življenje.
Moja tašča je rodila mrtvo punčko, prvorojenko. Danes ima dva krasna fanta in k jo tako gledam, se mi zdi, da je moč bolečino vendarle sčasoma preboleti, čeprav verjetno ta izguba tli nekje v njej.
Ker sem noseča, verjetno še toliko bolj občutim tvojo izgubo, če samo pomislim, me zaboli in solze kar tečejo. Ker se bliža termin poroda, postajam vse bolj zaskrbljena, čeprav skušam optimistično gledati na vse.
Včeraj sem zvedela, da je prijatelj zbolel za rakom, doma ima dva majhna otročiča in …me je sesulo. Kje je pravica, česa naj se človek sploh oprime, kje je kaj trdnega, zagotovega, dokončno jasnega. Na koncu sem lahko hvaležna le za vsak dan preživet kolikor toliko v miru ob ljudeh, ki jih imam rada.
Enega velikega poljubčka, v mislih s tabo in tvojim fantkom, Bilka