xmoy
xmoy,
pred objavo vašega pisma, me vseeno zanima, kakšen je bil (ali je) namen vašega sporočila: sarkazem, cinizem, opozarjanje na nepravilnosti ali kaj drugega…
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Bom kar tule prilepila…
Samo še tole, sterilizacije še do nedavnega še res obstajale, sedaj pa jih ni več. Pa tudi za zavod otrok potrebuje odločbo.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
_______________________________________________________________________
Otroci s posebnimi potrebami
Napisal: xmoy
Datum: 12.09.2007 17:39
Pri nas na Xmoyu imamo za invalidne otroke prav elegantno poskrbljeno. Lahko bi vam bili za zgled.
Za invalidne otroke je na Xmoyu namreč poskrbljeno tako: Ko pri otroku ugotovijo invalidnost, staršem otroka vzamejo in ga dajo v poseben zavod, v katerem se bo šolal in se morda izšolal za ključavničarja ali šiviljo (kaj več se od njega ne pričakuje). To storijo z namenom, da ti otroci svojim staršem ne bi bili v breme in da bi se starši lahko še naprej posvečali karieri. Invalidne otroke ob sprejemu v zavod tudi kastrirajo. Negovalci za invalidne otroke v zavodu skrbijo 24 ur na dan. Ti otroci v zavodu tudi jedo, preživljajo proste popoldneve in spijo. V zavodu zanje skrbijo tudi, ko so bolni. Tudi počitnice preživijo v tem zavodu, tako da staršem niti med počitnicami niso v breme. V zavodu imajo tudi učno in dodatno strokovno pomoč, psihologa, psihoterapevta, zdravnika, fizioterapevta, delovnega terapevta, itd. Vse šolanje in vso oskrbo za invalidne otroke plača država. Država plača tudi stopniščna dvigala, prilagojene avtomobile in avtobuse, invalidske vozičke, itd. Enkrat letno pa imajo invalidni otroci pravico do rehabilitacije v zdravilišču. Delo v zavodu je individualno: za vsakega otroka je izdelan individualen učni načrt in vsak otrok se izobražuje po tem individualnem učnem načrtu. Vsak otrok, ki potrebuje spremljevalca, ga avtomatično tudi dobi. Odločbe o usmerjanju in druga administrativna navlaka za pridobitev pravic pri nas na Xmoyu niso potrebne.
Pozdravljeni!
Nimam namena polemizirati o povedanem, pa vendar me je nekaj izjav tako hudo zbodlo, da se moram kljub temu oglasiti.
Ne vem, kje je ta Xmoy in ali res lahko predstavlja model dobrega urejanja razmer.
Moj otrok je tak, kakršen pač je. In je moj – mi ga nima nihče pravice vzeti in ga strpati v nekakšen zavod, pa če je še tako “idealno” urejeno za vse.
In predvsem to ne more in ne sme biti rešitev, da bi me otrok ne oviral in da bi lahko delala kariero! Oprostite, ampak tale izjava me je res presunila. Pa karkoli je bilo mišljeno s tem. Da o kastraciji sploh ne govorimo!
Ja, gotovo bi bilo za marsikoga najlažje strpati vse tako in drugače “posebne” v zavode, stran od oči in se delati, da smo vsi lepi in popolni. Oprostite, ampak me je hudo strah takega načina razmišljanja in tega, kam to lahko vodi.
Tudi jaz res ne razumem namena tega prispevka. Če je napisano zgolj zato, da se opozori na vse pomakljivosti sistema urejanja zadev pri nas, bi se pa strinjala z marsičem, kar je napisano. Vsaj po mojih izkušnjah je res velik del skrbi še vedno na nas starših, na naši dobri volji in vztrajnosti. Tudi kar se tiče zagotavljanja materialnih in drugih pogojev za naše otroke.
Pa ne le za naše “posebne” otroke, tudi v rednem sistemu šolanja.
Smo pač zato bili prisiljeni postati borci in bolj angažirani (in morda včasih tudi boljši?) starši. In če bi želeli narediti kaj več, bi se morali bolje organizirati, sodelovati, več bi dosegli kot zdaj, ko vsak po svoje “čofota v svoji mlaki” in se znajde, kot pač ve in zmore.
Tako to je …
Lep pozdrav vsem pa brez zamere
Katruša
Pozdravljeni!
Ne nameravam polemizrirati o napisanem, pa vendar me je nekaj napisanih misli tako zbodlo, da se moram oglasiti.
Ne vem, kje je ta Xmoy, pa vendar se mi zdi, da le ni tako “idealen”. Vsaj ne kot model dobrega urejanja.
Moj otrok je tak, kakršen pač je. Je moj. In niti slučajno ne pustim, da bi mi ga kdo vzel in strpal v nekakšen zavod, pa če tudi še tako krasno in idealno urejen. In ga za povrh še kastriral. Res elegantno!? In če bi vse malo drugačne nekam strpali, kjer bi bili skriti pred očmi družbe, bi resda vsi zgledali lepi in popolni. Me je kar strah takega razmišljanja in tega, kam lahko vodi…
In niti slučajno mi ne pade na misel, da bi s takim načinom reševanja gradila svojo kariero.
Tudi meni ni čisto jasno, kakšen je bil namen tega prispevka. Če je zgolj opozarjanje na razmere, potem bi se deloma strinjala z vami. Vsaj kar se tiče urejenosti razmer za naše otroke. Po mojih izkušnjah je velik del skrbi za materialne in druge pogoje v resnici na plečih nas staršev. Prepuščeno naši iznajdljivosti, vztajnosti in pripravljenosti pomagati po svojih najboljših močeh. Pa ne le za naše “posebne” otroke, tudi v rednih programih je vedno bolj tako. Smo zato večinoma postali pravi borci in bolj angažirani (morda tudi boljši?) starši.
Žal pa vsak “čofota v svoji luži” in rešuje zadeve kot ve in zna. Verjetno bi se starši in še kdo morali povezati in bi tako lažje kaj dosegli in spremenili na bolje. Več glasov se bolj sliši.
Pa nikjer ne čutim posebne pripravljenosti. Tako je to…
Pa brez zamere in srečno vsem
Katruša
Draga xmoy tudi pri nas obstajajo zavodi ,kjer je poskrbljeno za otroka 24 ur.Sama ga imam v Vipavi kjer je šel s 7 leti ko je bil šolo obvezen in za vsakega otroka naredijo program kako in kaj. To da bi mi vzeli otroka takoj ob rojistvu pa bi bil zame velik šok ,moj je in naj bo zdrav ali bolan je le moj in kot mama sem vedno in bom vedno znala bolje poskrbeti za njega kot v zavodu.Tam preživi 4dni čes vikend se vrača domov in je vesel ko pride domov in je vesel ko se v ponedeljek vrača nazaj,tudi počitnice preživi doma. Nekatiri otroci ki nimajo možnosti preživeti doma v času počitnic jih lahko starši odajo v Staro goro.Mislim da imamo kar uredu poštimano res ni idealno toda če gledamo da se danes že v vrcih krči program pri zdravih otrocih ,ki so bodoči davkoplačevalci kar pa za naše ne morem reči (so le odjemalci)je v redu.Govorim za tiste otroke ki so teško ali težje prizadeti.
LEP POZDRAV.
Tudi meni ta način Xmoy ni všeč. Sem ze slisala pripombe, če bom dala hcerko v zavod in nasvete, da bo to bolje zame. A meni zaenkrat ni do tega (saj je še majhna) in tudi kasneje mislim, da mi ne bo, saj je dandanes pri nas kar v redu poskrbljeno za nase soncke. In tudi sama nisem karieristka in imam druge vrednote, zaradi katerih bo tudi moji mali soncici lepo. Res je, da najbolje pridejo cez najbolj vztrajni in mocni, trmasti. A me vseeno zbode in zaboli nacin misljenja, da gre otrok v zavod, da starsem ni v breme? Tu je treba spremeniti razmisljanje, ker ce je starsu otrok kakorkoli v breme, se sploh nebi smel odlociti zanj. Ce imamo ze licenco za ustvarjanje novih zivljenj, delajmo to s pametjo in se vseskozi zavedajmo, da se lahko zgodi kadarkoli karkoli in da ni nujno, da bo nas otrok zdrav in ‘po nacrtih’-in to moramo kasneje znati sprejeti. Ce ze v osnovi starsi tega niso sposobni, potem pa naj kar stopijo v tole zadevo Xmoy…
Zelim povedati le, da se da ziveti z otrokom s PP, in obenem lahko cisto normalno zivimo svoje zivljenje, svojo kariero, svoje sanje. Posebnost je le v tem, da nam tak otrok prinasa vec energije, vec moci in vec veselja za zivljenje. In tu je trud poplacan. Na breme pa res nikoli nisem pomislila…
Pozdravcke!
Od rojstva sem paraplegik in sem na električnem invalidskem vozičku. Šolal sem se v zavodu in povem vam, da mi šolanje v zavodu niti najmanj ni bilo všeč. Pa se nisem šolal tam zato, ker bi bil staršem v breme, pač pa zato, ker v šolskem okolišu, v katerega sodi moj domači kraj in v sosednjih šolskih okoliših takrat ni bilo šole, ki bi bila prilagojena za gibalno ovirane osebe. Ves teden mi je bilo v zavodu hudo za starši, imel sem grozno domotožje, kar mi je nemalokrat znižalo oceno v šoli… Poleg tega pa so bili mnogi vzgojitelji neprijazni. Tudi individualno delo mi ni bilo preveč všeč, saj sem imel ves čas občutek, da podcenjujejo moje sposobnosti in mi namerno dajejo lažje naloge, kot bi bile primerne zame. Zato tebe, xmoy, prosim, da nehaš tveziti, da je dobro poskrbljeno za otroke s posebnimi potrebami, če se jih strpa v zavod. Pohvalno pa je, da pri vas dobijo gibalno ovirani vse pripomočke zastonj. Pri nas je treba marsikaj drago doplačati, marsikaterih pripomočkov (npr. stopniščnega dvigala) pa naše zdravstvo sploh ne krije.