kdaj odnehati in kdaj vztrajati še v odnosu?
bila sem na vašem predavanju o boljših odnosih in omenili ste ZANEMARJENOST kot razlog da lahko tudi odnehamo… mene partner zanemarja čustveno in fizično. imava dve punčki s katerima smo vedno same… on skoz samo dela in dela. odprl je s.p. v gradbeništvu, zidarstvu in se trudi da bi mu uspelo – poleg tega so zmeraj finančni problemi in pravi da mora delati da bomo preživeli… tukaj ga čisto podpiram, ampak ne na račun družine….on ne vidi drugega kot samo svoje delo – bager in tovornjak. mene pa to zelo moti. kaj pa punčki-one ga tudi potrebujejo in pogrešajo… kot da mu to ne bi nič pomenilo… ko pa pride v poznih urah zvečer domov, je pa toliko utrujen da takoj zaspi in se nič ne pogovoriva. večkrat sva se pogovarjala, dala sva tudi terapijo skozi pri vas, ampak on ni preveč sodeloval… noče nič spremeniti… on bo delal in pika…vem da je to navajen iz svoje družine, kjer imajo kmetijo in samo delajo, odnosi pa so postranska stvar….
sklenila sem da bom najprej začela spreminjati sebe, svoj odnos do njega, ker sem tudi sama postala nesramna do njega in nič ljubeča. in tako še raje reče adijo in gre delat…

Teloh

Temu, kar opisujete, je težko reči drugače kot zanemarjanje. Če se spomnite, smo na predavanju rekli tudi, da vztrajajte, dokler vztraja vaš partner. Ne samo ali vztraja ali je vaš partner sploh še v odnosu? Sami namreč odnosa ne morete vzdrževati, zanj sta potrebna dva. Njega pa ni, saj beži iz odnosa. Delo je samo izgovor, vaš mož namreč sploh ne ve, kaj naj bi počel doma. Ne znajde se kot mož, še manj pa kot oče. Tokrat ne bom pisal o vašem delu odgovornosti za to, da je vajin odnos tak, kot je. Seveda je to tudi vaša odgovornost. Vendar se mi v vašem primeru zdi ključno ali se bo vaš partner odločil, da res nekaj spremeni. Ali se bo odločil, da sploh bo v odnosu oziroma v družini. Glede na to, da sta že bila na terapiji in se na njegovi strani ni nič spremenilo, si res logično postavljate vprašanje, zakaj sploh še vztrajati. Ne vem, kako je bilo prej, ampak iz vašega vprašanja se da razbrati, da se vi počasi le zavedate svoje odgovornosti zase in otroka. Partnerja ne morete prisiliti, da se spremeni. Prav nasprotno: bolj ko boste silili vanj, bolj se bo odmikal. Vaša odločitev, da poskrbite zase, je zato edino pravilna. Če ste nesramna do moža, je to izključno vaša stvar in jo morate zato sami urediti. Bodite to, kar ste in spreminjajte se v smeri tistega, kar želite biti. Če še ne znate, ne zmorete – nič hudega. Se boste naučili. Pomembno je, da se zavedate, da vse kar mislite, čutite in počnete – je vaše. Zato se z vsem tem lahko naučite upravljati. Lahko postanete takšni, kot si želite biti. Partner bi vam sicer lahko bil v pomoč, ampak tudi brez njega vam lahko uspe. Morda vam »pomaga« ravno s tem, kar počne. Morda je ena od vaših prvih glavnih nalog, da spoznate, da ne rabite takega odnosa, niti ne takega partnerja. Da ne samo, da lahko preživite brez njega, ampak da si tudi zaslužite veliko več. V preteklosti se tega niste zavedali, zdaj pa se v vas prižigajo prve iskre. Pomembno je samo, da ne odnehate. Če se vam bo partner še pravočasno pridružil, prav. Če ne – boste že vedeli, kdaj je pravi čas, da vse skupaj zaključite.

Lepo vas pozdravljam

Dragi teloh,
in kaj boš, če gresta narazen? Pri sebi moraš tudi vedeti, če ga imaš še dovolj rada. Če ga imaš, mu postavi pogoje, tako in tako in – nič drugače!
Da bo začutil odgovornost in v primeru da gresta narazen ne bo podzavestno podvaljeval vse krivde nate, v stilu: babnica nehvaležna, cele dneve sem delal da bi družina imela kaj za jesti in bi si kaj lahko privoščili, ona pa ne zna tega cenit in me pusti samega! Isto je zate, da ne boš kdaj obžalovala korakov in si rekla, da nisi storila dovolj.
Če je do zdaj on postavljal te pogoje: ti skrbiš za otroke in familijo, jaz cele dneve delam – si vzami pravico in mu ti postavi pogoje!
Saj potem boš videla… V koliko se ne bo trudil, je vse jasno in ne samo jasno, celo kristalno jasno, da ne zna cenit družine.

Ja pa še tega ni za zanemarjat, da je človek iz kmetov, vajen delat in delat. Kaj pa so se kmetje vajeni pogovarjat, ali npr kakšno terapevtsko, psihološko knjigo prečitat, no saj to še jaz ne… Tega ne smeš zanemarjat, saj človek je produkt celotnega življenja in težko se je nekomu spremenit. Imaš pa prav da se boš tudi sama spremenila in v kolikor se on ne bo, potem nimaš kaj dosti izbire..
Malo je blesavo, ker je vse odvisno od njega in ti se samo nekaj prilagajaš in čakaš, ampak baje so dandanes ti odnosi takšni, da je vse neko prilagajanje in toleriranje.

Pa še to. Če nekdo hoče uspet in dovolj zaslužit, dandanes MORA delat. Verjemi, da še zdaleč nisi edina in logično je, da je to za žensko boleče in najpogosteje gredo zakoni z workoholiki prav zaradi prepada v odnosu v aloro. Samo kapitalizem je takšen, krut in neizprosen. Kdor hoče bit samostojen, kdor hoče imet dovolj, mora garat. Nekateri delajo po 18 ur na dan petke in svetke, kljub ženam in družinam.

Michelle, kmetov pa najbrž ne poznaš osebno, ne? Sicer bi ne pisala takih predsodkov in žalitev o nas.

Pa tudi, kar se tiče pametovanja o 18 urnem delavniku, da je dovolj za vse. Ključno je, kaj človeku pomeni “dovolj”. Nekaterim je dovolj nekaj malega, drugi se preseravajo čez vse meje. In ti tadrugi delajo dneve in noči, da zaslužijo denar za dobrine, ki jih nimajo časa izkoristiti.

Teloh, zelo te razmem. Sama sem v podobni situaciji, s tem da je najin razcep prisel ze tako dalec, da se sploh ne zmoreva vec pogovorit. Dolga leta sem ga prosila naj bo pri meni in otroci, odgovor je bil da mislim da je zanj delo hobbi. Nikoli nisem tega mislila, ampak poleg napornega in zahtevnega dela, ima se kmetijo. Pravi da vse to dela za nas, da bomo imeli zdravo hrano. Ampak kaj imamo mi od njega? Sedaj se jaz umikam, ne da se mi vec se z njim pogovarjat, saj katerikoli pogovor privede do prepira. Rada bi imela moza ob sebi in oceta za svoje otroke. Kot resitev vidim samo se locitev, ampak me je strah. In tako cakam in upam, da se bo se kaj spremenilo.

Tudi pri nas doma je tako.Oba hodiva v službo,vendar sama pridem po osmih urah domov,pa v šolo po otroke,pa kuhanje pa vse te stvari,ki jih pač počnemo.Mož pa dela 14 ur dnevno in pride zvečer domov velikokrat takrat,ko že mi spimo.Včasih se ne vidiva po cel teden.Ja tako je pri nas.Od začetka me je to zelo motilo,ker sem želela tisto pravo družino,zdaj pa sem se navadila in mi priznam včasih tudi odgovarja,d a ga ni.Že dolgo je tega,kar sva se zares pogovarjala.Strah me je bilo,da me vara zdaj sem skoraj prepričana,da me ne,tako je zatrdil in mu verjamem,čepav sem ga že kdaj ujela na kakšni laži ampak na kakšni nedolžni.Vem,da ima toliko spoštovanja do mene,da bi mi povedal,če bi se kaj takega dogajalo.Včasih imam vsega dovolj in bi se kar ločila in odšla z otroci živet nekam na deželo,stran od tega norenja,ki mu pravimo življenje.Živiva v zakonu,ki je po mojem že mrtev čeprav ga še vedno ljubim.Moža namreč.Edina stvar,ki pri nama še funcionira je sex,ta je kjub vsem tem viharjem in vetričem še vedno odličen.Tu se še vedno ujemava in se želiva.vem,da malo zmedeno pišem toliko stvari imam v glavi,ki bi jih rada delila z vami,da se pogovarjamo,izmenjamo mnenja ,misli in izkušnje.Upam,da se bomo še brale.lp

Spoštovani Izidor,
mene pa zanima do kakšne mere sploh pričakovati od partnerja da se spremeni, saj se mi zdi da je neke vzorce obnašanja, ki jih ima človek je nemogoče trajno spremeniti. Torej če mene nekaj moti – ali se moram spremeniti jaz (da me ne bi več motilo) ali to pričakovati od partnerja?
Sem pa v zadnjih sporočilih med odgovori (vas in kolegov) zasledila, da je za počutje vsak odgovoren sam, po drugi strani pa naj partnerju povemo, ko s svojim početjem v nas sproža neka negativna občutja. Torej na eni strani lastna odgovornost, na drugi pa je “problem” v partnerju. Pa imam dilemo kako biti tako objektivna da vem, na katero stvar nepravilno reagiram zaradi nekih osebnih nerešenih problemov in na katero zaradi partnerja.

Jajula

Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Vendar to ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima “pravico”, da je s sabo takim, kot je, zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če partnerju res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, potem se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da vnaša manj tistega, kar odnos dela manj zadovoljujoč in da vnaša več tega, kar ga dela bolj zadovoljujočega. Običajno ni dovolj, da se partnerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj to ne more trajati v nedogled. Če želimo nek problem v odnosu resnično rešiti, potem se morata običajno spremeniti oba partnerja. Če vas nekaj moti, kot sprašujete, je treba najprej priti do tega, zakaj vas to tako zelo moti. Mogoče to večine ostalih žensk ne bi ali pa vsaj ne toliko. V kvalitetnem odnosu se bosta glede te “motnje” trudila oba: prvi, da poskuša biti manj občutljiv in bolj zrelo prenesti vse skupaj, drugi pa da se poskuša izogniti ali vsaj ublažiti nekaj, kar partnerju ni všeč. Pri določenem problemu mora vložiti več prvi, pri določenem pa drugi partner. Redkokdaj, verjetno kar nikoli, ni samo eden tisti, ki bi se moral spreminjati. Naše vzorce mišljenja, čustvovanja in vedenja ni tako enostavno spreminjati. Večinoma v odnosu pride do pozitivne spremembe že samo, če partnerja odkrito spregovorita o tem, zakaj se kdo tako obnaša/misli/čuti. Razumevanje partnerjevega početja je dostikrat že dovolj, da problem neha biti tako pereč. Problem včasih torej ni toliko partnerjevo (ne)početje, kot naše napačno dojemanje pomena tega početja.

Za svoja čustva ste odgovorni sami. Vam se vzbujajo in sami odločate, kaj boste storili z njimi. Partner NE SPROŽA v vas nobenih občutij, ampak se vam občutja sprožajo OB NJEM. Če bi jih sprožal partner, bi to pomenilo, da ima on kontrolo nad vami, kar pa ni res. Zato popolnoma enako ravnanje partnerja vam, če se boste spremenili, nekoč ne bo sprožilo nobenih občutij ali pa povsem drugačna. Prav je, da partnerju poveste, kako se počutite ob njem. Toda to mu povejte in pokažite na način, ki ne bo njega delal odgovornega ali ga celo krivil zato. “Pravilno” ali “nepravilno” reagirate vedno samo in izključno zaradi sebe, nikoli zaradi partnerja. Ste samostojna oseba, zato vi odreagirate. Tudi če to storite avtomatsko/nezavedno je to še vedno vaša reakcija. Vaša naloga pa, da se naučite vsaj malo ustaviti in razmisliti, kaj bi bila ZA VAS v TAKI SITUACIJI ustrezna in koristna reakcija. Če te naloge še ne zmorete, zato ni odgovoren vaš partner in tudi noben drug človek ne. To je samo znak, da se morate tega še naučiti. Podobne svoje lekcije pa ima tudi vaš partner.

Upam, da sem vam uspel prav razumeti vaše dileme in v tej smeri tudi odgovoriti. Lahko pa mi seveda postavite še dodatna vprašanja.

ŽIVJO!

NO JAZ SEM NAREDILA ODLOČILNI KORAK IN SPOKALA OD TAKEGA MOŠKEGA…
MORAM REČI DA MI JE ZELO HUDO.TODA ČE NI ODNOSA, ČE NE ČUTIŠ OPORE V PARTNERJU, ČE NISI VEČ SREČEN Z NJIM, ČE SI SKOZ NA ZADNJEM MESTU…IMAŠ ENKRAT DOVOLJ….
ŽIVELA SEM ŽE KOT SAMOHRANILKA, SAMA SKRBELA ZA OTROKE, FINANCE…VSAJ SEKIRAM SE VEČ NE, KJE HODI MOJ MOŠKI – ALI JE ŠEL PO DELU RAJE NA PIVO KOT PA DA BI PRIŠEL DOMOV…. NAJINA PUNČKA KI BO STARA PET LET IMA VEČ PAMETI V GLAVI KOT ON… SEVEDA ME SEDAJ OBTOŽUJE DA SEM JAZ KRIVA ZA VSE, DA JE ŠLA DRUŽINA NARAZEN… TODA ŽE PRI OSNOVNIH STVAREH SE JE POKAZAL KAKŠEN ČLOVEK JE.. KO SEM HOTELA VZETI SVOJE STVARI JE DAL KLJUČAVNICO NA OGRAJO.
HOTELA SEM SAMO POVEDATI VSEM ŽENSKAM – POSLUŠAJTE SVOJE OBČUTKE IN JIM SLEDITE – NE JIH ZANEMARJATI!!!
JE HUDO, STRAH ME JE,…. TODA ZMOGLA BOM….