Oseba pozdravljena,

tudi sama sem razmisljala, da mogoce moja stalisca in pricakovanja prihajajo prav zaradi “idelanih” razmer doma. Moji starsi so mi dali popolnoma vse, ljubezen, toplino, varnost, podporo, financno pomoc…ni podrocja kjer mi niso bili v oporo. Lahko recem da sem zivela res lepo, nikoli se nisem znasla v zares stresnih situacijah. Prav zaradi tega si verjetno zelim to tudi od partnerja, ki pa mi ljubezni ne vraca na tak nacin kot bi si jo zelela…nasprotno od mene je on zivel v druzini ki so imeli zares hladen odnos.
Kot ti pravis pa tudi jaz ne vem a ljudje ki pravijo da se ob partnerju pocutijo najlepse blefirajo ali to res obstaja. Se pa bojim, da na koncu ostanem sama in se sele zavem, da najina zveza spet ni bila tako slaba kot mogoce trenutno razmisljam.

Se ti zdi zdravo ostati v zvezi iz strahu pred samoto? Sta bila tvoja starša skupaj zato, ker sta se bala, da bi sicer ostala sama? Se ti ne zdi, da je za tak ljubeč odnos vredno tudi kaj tvegat?

No tudi jaz ne izhajam iz najbolj toplega okolja in zaradi tega pri vezi se toliko bolj pomoje vse opazim, tko da zgleda ne glede na primarno druzino lahko iscemo isto. Bi sklepala da smo po karakterjih taki. Obupana,Koliko casa pa si sicer ze vezi?

Gregor se strinjam s tabo, da razlog pred samoto ni dober razlog da si v vezi, samo ce nisi preprican se ce je ta odlocitev res prava, se tudi sama ne zelim prenagliti. Seveda pa, ko se zveza razdre, pride obdobje ko razmisljas, da ni bilo vse tako slabo.
Pri meni je tako, da ko sem omenila partnerju dolocene tezave, so se stvari sedaj izboljsale in nikoli nisem dobila odgovora, da si nekaj izmislujem, pa da vse stima. Me je strah, ce se bo scasoma povrnilo v prejsne stanje in ce se bo to zgodilo, bom imela svoj odgovor na mizi.

Sicer pa Gregor mislim, da so tvoja vprasanja kar na mestu, da se malce zazremo globje vase, samo eni rabimo tut vec casa, preden se kaj odlocimo. Verjamem pa da ko odnosu potece rok trajanja, se najde moc da ga zapustis.

Zelo enostavno “obupana”, nista za skupaj. Z leti bo ta razkorak še večji v spolnosti. Bota živela eden mimo drugega? Drugo, Naučiti se boš morala, kako najti kompatibilnega partnerja. To bo pa malo težje. Če ni znanja.

Pozdravljena,

jaz ti iz lastnih izkušenj svetujem, da v tej zvezi ne vztrajaš. Prav tako kot ti, sem tudi jaz izhajala iz idealne družine kaj se tiče odnosov, on pa iz družine, kjer je bil prisoten alkohol, psihiatrične bolezni..Skupaj sva bila 4 leta in pol, od začetka je bilo super, vsak dan mi je povedal kako me ima rad, super sva se razumela, veliko sva potovala, spolnost je bila odlična. Po približno letu in pol zveze sva se preselila skupaj..pred kakšnim letom pa je začelo škripati, on je dobil novo službo, jaz sem bila takrat še študentka. Vsak dan je prihajal domov utrujen, do ničesar mu več ni bilo, vsa gospodinjska opravila sem morala opravljati sama, spolne odnose sva imela mogoče enkrat na mesec, jaz sem vsak večer jokala, ker sem sebe krivila, da sem neprivlačna in da me verjetno zato vedno zavrne. Vsak večer sem premlevala in vedno prišla do zaključka, da ni problem v meni, ampak, da ima očitno težave on, a sem še vedno vztrajala, ker sem ga imela rada neizmerno. Vedno hujše je bilo, pred pol leta sem si tudi jaz našla službo, ki zahteva veliko odgovornosti in koncentracije. Sedaj sva narazen, rekel mi je, da potrebuje pavzo in da ne zmore več tempa življenja, da si zaslužim več, ker sam vidi, da z njim nisem več srečna. Spolnih odnosov zadnje pol leta sploh nisva imela, saj je govoril, da mu ni do tega. Na koncu sva se pomenila, rekel mi je da me ima še rad ampak bolj čuti do mene prijateljski odnos. Priznam od začetka mi je bilo težko, saj je bila to moja prva resna ljubezen, tudi prvi spolni partner, v službi sem se težko skoncentrirala, ostala sem sama v stanovanju, moja družina pa 50 km vstran od vsega ter vsi moji prijatelji.

Tudi tebi bo težko verjemi, ampak boš zmogla tako kot sem jaz. Dlje kot boš vztrajala v tej zvezi bolj boš nesrečna, tako kot je bilo v mojem primeru.