Pozdravljeni,

da sem se odločila pisati v forum pomeni, da sem popolnoma obupana. S fantom zivim eno leto, a sem prisla do tocke, da ne vem vec ce je on oseba, ki si ga zelim ob sebi do konca zivljenja. Veckrat se sporeceva zaradi nepomembnih stvari, posledicno se v meni nabirajo negativna custva zalost…jeza. Je bolj zaprt tip, nikoli mi direktno ne more izreci da me ima rad. Prav tako mi ni nikoli rekel da sem lepa. Vcasih me zavrne pri spolnosti, prav tako ne daje pobude v toliki meri kolikor bi si jaz zelela. Ko pride domov veckrat pojamra da je utrujen od sluzbe in zaspi ze v dnevni zato do intime ne pride. Sam pravi da o tem ne razmislja toliko in da to pac dela ko mu zapase, meni premalo. Celotna situacija me je pripelala do anksioznosti, saj me mocno stiska v prsih, pocutim se nesprosceno. Mislim, da zame bi naredil vse, da me ima rad a tega ne zna pokazati. Zaradi pomankanja intime se pocutim neprivlacno. Ali je v takih situacijah bolje obupati ali se truditi naprej?

Kaj pa so dobre strani vajine zveze? Kaj je tisto zaradi česar vztrajaš v tej zvezi?

Vztrajam, ker se trudi zame. Zavedam se, da je danes tezko najti dobrega partnerja. Ce delam pozno, vedno poskrbi, da ne bom lacna. Prav tako je zaskrbljen, ce se dobro ne pocutim. Skratka, je zelo dobra oseba, kulturen, rad pomaga, lahko se zanesem nanj, mislim da bi bil tudi skrben oci. A me dusi, da imam obcutek, da sem mu neprivlacna. Ceprau sam govori, da to ni tako, da sem mu vse na svetu. Ko mu.povem, kaj me muci, pravi da pritiskam nanj. Je mozno da moski nima velike zelje po intimi ceprav mu je zenska privlacna?

Hvala za vse odgovore in podporo.

Pozdravljena izgubljena,

veš tudi sama se nahajam v podobni situaciji in se sprašujem ali iti naprej ali ne. Sem pa prišla tudi do spoznanja, da stvari, ki si jih želim od partnerja izhajajo iz mene, ker se jaz ne počutim dovolj privlačna, vredna ljubezni. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi se počutila zadovoljna sama s sabo – bi že prej odkorakala stran, ker bi verjela, da si zaslužim več ali bi samo bolj cenila to kar imam in ne njemu govorila, da da več od sebe.

Tvoja dva posta ne gresta skupaj. V prvem si omenila, da ti nikoli ni rekel, da si lepa, zdaj pa praviš, da trdi, da si privlačna? Ali samo zanika, da nisi neprivlačna? To ni isto.
To, da nekdo poskrbi zate, kadar delaš pozno ali kadar se dobro počutiš ni nekaj, na čemer bi lahko zgradil trdno partnerstvo.
Zavedaš se, da je danes težko najti dobrega partnerja. Zdaj sem moraš samo še začeti zavedati, da ti to verjetno še ni uspelo. Prej ko boš zaključila s to zgodbo, prej imaš možnosti najti partnerja, ki ne bo samo skrbel za tvojo hrano ampak tudi za druge tvoje potrebe.
To bo dobro tudi zanj, saj bo na ta način lažje ugotovil, kako je z njegovim odnosom do žensk, intime in spolnosti.

Pozdravljena Oseba,

jaz se sicer sama sebi ne zdim neprivlacna. Tebe je mogoce partner ze pripeljal do te tocke, da si zacela dvomiti tudi sama vase. Tezko pa karkoli svetujem, saj sva v istih tezavah.

Gregor hvala za odgovor. Zelela sem povedati, da mi nikoli on sam tega ni rekel. Ko ga vprasam zakaj tega nikoli ne rece, ce se mu zdim neprivlacna…vedno zanika, ces kaj ga sprasujem neumnosti. Mislim, da si vsaka zenska zeli slisati tudi kaksno pohvalo s partnerjeve strani. Verjetno imas prav, da pac si nisva usojena. Zelo tezko pa je zapustiti osebo, ki jo imas rad. Ocitno bom morala zbrati pogum saj se situacija ne popravlja. 🙁

Obupana pozdravljena zopet,

mene pravzaprav ni on pripeljal do te točka da dvomim vase, ampak sem že od prej ne preveč samozavestna in s slabo samopodobo. V odnosu imava zaupanje, spoštuje me, sva iskrena, vendar pa je velik problem, ker se jaz ne čutim ljubljene. Pusti mi, da sem kdor sem in me takšno sprejema. Imam pa jaz problem mu vrniti to, ker si želim več topline od njega. On potrebuje več časa zase, jaz pa sem nanj čisto nora in si želim z njim preživeti čim več časa, kar tudi čuti. Je pa tu še dejstvo, da jaz sem zaljubljena, on pa ne.
Ti si že sprejela kako odločitev?

Oseba pozdravljena,
to da si pred njim kar ti si v resnici je ze ogromno. Te pa polnoma razumem, da ti je premalo ljubecega odnosa. Tudi sama se sprasujem ali zahtevam prevec, je problem v meni, ali je dejansko trga res premalo. Stara sem 30 let in se bojim, da mogoce boljse ne obstaja, da sanjam o necem kar ne obstaja. Danes sva se pogoovorila, da verjetno se bo najina zgodba koncala. Pocutim se katastrofalno, totalno na dnu…nisem sigurna da je to prava odlocitev, kar mr najbolj boli.. 🙁

Pri tridesetih se pojavi prva bilančna kriza, ko se začneš spraševati, kaj od tega o čemer si sanjal si dejansko dosegel. Ugotavljaš, da dokončno postajaš odrasla oseba in se soočaš z določeno realnostjo. Mnoge iluzije se razblinijo v prah. Je boleče, ampak na tem raste novo. Če sta se odločila, da se bo vajina zgodba končala, je verjetno tako prav. Začenja se novo življenje za oba. Vsako rojstvo je boleče, je pa tudi osvobajajoče. Srečno.

Če si z nekom, mislim zares z njim, potem se ob njem počutiš enkratno, ljubljeno, najlepšo, cenjeno in sploh in oh… Z njim si zato, ker ti daje občutek, da si prava in edina zanj. Da je svet in dan lepši in lažji, da so problemi manjši, da se stvari lažje rešijo… Skratka je življenje lepše in lažje in enostavnejše in bolj polno, kot pa je če si sam. Ker potem si raje sam. Poleg tega te sploh nima rad?! Halo?!

Z nekom nisi zato, ker ti naredi sendvič.

Punca temeljito premisli in pretehtaj tvoje prioritete in vrednote. Sicer boš vse življenje nesrečna.

Punca ne vtrajaj v tej vezi…

vajina traje šele eno leto in že sedaj škripa…

nista za skupaj po domače povedano…

pojdi, bo bolelo ziher še nekaj časa, vendar boš srečnejša čez čas ob kom drugem..

Moj partner se je trudil veliko bolj zame, kakor tvoj, me v eno občudoval, ampak je ob tem občudoval tudi drugo…Sem se vzela v roke, spakirala in sedaj živim srečna v objemu drugega, kako je z bivšim se ne ukvarjam…vsak naj poskrbi zase.

Trenutno se posvecam sebi in energijo vlagam vase, da ugotovim kaj dejansko me res osrecuje. Nisem omenila, da me partner nima rad, ampak da me moti ker mi tega ne pove, mi pa pokaze z dejanji…vseeno pogresam tople besede. Ne poskrbi le za hrano, hotela sem samo povedati da je pozoren s taksnimi dejanji. Prepricana sem, da bi zame naredil vse. Kot sem rekla je super fant, dobra oseba, ampak zelo zaprt..zadrzan. Pravi, da mu besede ne pomenijo nic in da sovrazi ljudi, ki so “pocukrani” do svojih partnerk, za katere ve da varajo svoje partnerke. Tudi sam je odrascal v druzini, ki mu niso izkazovoli ljubezni…tu so vidne posledice. Ta njegova zaprtost me zelo moti. Sprasujem se, ce obstaja oseba, ki mi lahko da toplino, a da ima dobre lastnosti tudi na drugih podrocjih kot jih ima on. Ali pri vas res stima vse na vseh podrocjih…je to mozno?

Ni potrebno, da štima na vseh področjih. Važno je da štima na področjih, ki obema nekaj pomenijo. Nekatere stvari pri partnerju pač sprejmeš, morda celo vzljubiš, ampak to ne gre pri stvareh, ki so zate ključnega pomena.
V tvojem primeru se mi zdijo besede manjši problem, kot pomanjkanje spolnosti. Verjetno se boš lahko navadila na to, da ti bo namesto rož in ljubezenskih izjav za obletnico ali rojstni dan naredil še posebno lep sendvič, to je kul, jezik ljubezni je lahko originalen, neobičajen, to ima celo svoje prednosti. Dvomim pa, da se boš navadila na to, da boš v svojih najlepših letih seksala en krat tedensko ali celo manj, ker njemu ne bo do tega. To je problem, s katerim se morata soočiti, ker v nasprotnem primeru ti z lahkoto šlogam, kaj se ti bo zgodilo: kar naenkrat bo prišel mimo tisti novi seksi sodelavec ali sosed, ali karkoli, ki te bo lepo pogledal, ti namenil par sladkih besed, po katerih tako hrepeniš in v manj kot nič, boš končala z njim v postelji in imela potem občutke krivde, se spraševala zakaj si to storila, ali še ljubiš svojega dragega itd. Seveda boš takrat ugotovila, da ga ne ljubiš več in ga verjetno nikoli nisi in stvari bodo še bolj boleče, kot bi bile sedaj, ker bo vmes še en človek, ki te bo zadovoljil v postelji, ne bo pa znal delati sendvičev in bo (mogoče) mislil bolj nase kot nate …
Zato menim, da je zdaj čas, da stvar dokončno razčistiš, ko je še preprosta. Ugotoviti morata kako bosta premostila ta prepad v potrebi po seksualnosti, ali pa iti narazen. To je vse.

P.S. Všeč mi je ta sendvič kot metafora. Upam, da razumeš, da se s tem, ko jo uporabljam nikakor ne norčujem. Sendvič tukaj simbolizira neko materinsko skrb za materialne potrebe (lakota, udobje, zdravje …).

Veliko sreče!

Js bi se iskreno pogovorils z njim in ob tem mu povedala da mi ni vseeno in da gaimam rada. Samo pogovor ne sme potekat ob nepravem času, posebej si vzeti čas in se samo pogovoru o tem posvetit.. Kaj če ma v službi težave, to vpliva potem na vsa področja v življenju.. Dovolj spi?.. ko vas zavrača včasih tudi to vpliva.. Zmenita se da če bi že rada intiom, gresta kak vikend na lepše samo za sprostitev in magar takrat kaj.. in je toliko lepše, pridt morata do nekih skupnih dogovorov.

Gregor odlicno napisano! Se strinjam s tabo, da bolj kot izpoved ljubezni me moti pomankanje spolnosti. Ko sem zavrnjena sem uzaljena in jezna nanj, posledicno tudi sama manj ljubeca do njega. Mislim pa, da o tem sva se ze ogromno pogovarjala, ce se kdaj kaj omenim na to temo, pravi da pritiskam nanj. Vse ostaja na meni, sprejmem in sem tiho ali grem naprej. Upam, da kmalu razcistim, kaj je prav. Nikakor pa ne podpiram varanja in upam, da nikoli ne pridem v to situacijo. Je ze prisel mimo sexi sodelavec in se nisem ujela v zanko. Ce pa pride do tega je pa to defenitivno konec zgodbe.

Karkoli preberem, imamo vsi takšno ali drugačno zgodbo, nikjer ni popolno in nikjer ni idealno. Prevaral sem žensko, ki jo ljubim (še danes), predstavljala mi je to, da je bil dan ob njej lepši, da so izginile vse službene težave, da je moje srce hitreje bilo ipd, ja moški sem. Prevaral sem jo v na vrhuncu najine ljubezni, kjer mi nič, prav nič ni manjkalo, prej nasprotno. In ja, prevaral sem jo, zakaj ne vem še danes, ker te ženske nisem potreboval, nisem je iskal, sama je prišla, ponudila (kar je ponujala) ni mi bila niti všeč, pa vendar sem izkoristil, to kar je ponujala (moški me bodo razumeli). Da grešil sem, priznam, samo človek sem, punci sem sam priznal, rešil se druge ženske takoj, tudi punca me je takoj zapustila. Zaupanje sem porušil, kesal se, ampak ne dojamem zakaj sem storil to,če sem imel super vezo.., zakaj? Imel sem žensko za vženit, vse mi je dala, pa vendar sem grešil…Zakaj si delamo sami težave, če jih ne potebujemo. Nič nisem čutil do druge, nič, nič mi ni manjkalo pri partnerki, nič. Samo fizično ponudbo sem izkoristil, zakar se kesam, dejanje me psihično razjeda še danes…Skušam razumet, zakaj si delamo vse težave, ki niso potrebne.

Ibibi ja 3 mesece nazaj je zamenjala sluzbo, veliko vec dela in je zato tudi toliko bolj utrujen. Verjetno res tudi to zelo vpliva nanj, a to tezko razumem, saj ga jaz nisem nikoli zavrnila, cetudi sem bila utrujena, jaz sem vedno za. Verjamem pa da smo si razlicni in da pri nekaterih utrujenost vpliva tudi na intimo.

Idiot no vsai zavedas se svoje napake, upam da je nikoli vec ne ponovis. Verjetno se nisi zavedal, kaj imas, zdaj se, a zal prepozno. Vcasih ljudje nismo hvalezni za to kar imamo, dokler tega ne izgubimo. Imamo vsega prevec, postane nam dolgcas in rinemo v tezave. Postavljen si bil pred test ki ga nisi opravil…a kot sem rekla na napakah se ucimo.

Ok, naj dodam samo še to, da je to, da te partner zavrne pri spolnosti ali da ti jega/njo zavrneš pri spolnosti nekaj povsem normalnega in se dogaja pri vseh parih. Ni vsakomur vedno do spolnosti in to, da se odzoveš pozitivno na partnerjevo željo ni tvoja dolžnost kakor tudi njegova ne (to bi bilo po vseh definicijah spolno nasilje).

Ni torej problem zavračanja/sprejemanja posamezne spolne dejavnosti. Problem so lahko velike razlike v želji po spolnosti med partnerjema. To ne pomeni, da ima nekdo “prav” drugi pa ne, pač pa gre za resničen problem, ki ga je nekako potrebno rešiti, če naj zveza ostane.

To se strinjam, da ima vsak pravico zavrniti partnerja. Sama zelo redko dam pobudo, saj ga nocem siliti v to, ker se potem tudi sama ne sprostim. Ko jo pa ze dam sem veckrt zavrnjena, zato me to prizadane. Pac vecinoma pride do tega, ko njemu pase. Res pa je da sem nedolznost izgubila dokaj pozna…pri 23 letih, saj nisem zelela poceti v neresnih zvezah. On je ze marsikaj dal skozi, meni je pa on drugi spolni partner (s prvim sva bila skupaj slabe pol leta), zato si tega se veliko bolj zelim. Lahko recem da res spolno aktivna sem le dobro leto, zato verjetno me toliko bolj razganja.

Obupana,

več stvari, ko si delila z nami, bolj se najdem v tvoji zgodbi. Tudi jaz nisem stara ravno 20 let in zaradi tega ne sprejmem neke odločitve zlahka. Se mi pa tudi zdi, ko je ena pokomentirala, da ti pravi partner, da občutek, da si mu vse in da se ob njem počutiš praktično tako kot na začetku, ko si zaljubljen, skoraj malce za lase privlečeno ali pa samo jaz nisem imela takšne izkušnje. Včasih razmišljam, da če bi stvari pri meni štimale, kako bi se to potem v razmerju kazalo. Iz kakšne primarne družine pa ti izhajaš? Ste imeli tople odnose oz imate?
Sem kar veliko brala na temo, da nam v življenje pridejo ljudje, če ne drugega z razlogom, da se naučimo od njih kar se potrebujemo, da presežemo vzorce. Kako pa je vaše mnenje na tem področju?