s fantom sva skupaj dobra tri leta in imava punčko staro 2leti. to da se nisva niti dobro spoznala pred otrokm mi najbržn ni potrebno razlagati. naj povem situacijo, katera me na vsake toliko časa vrže iz tira. problem pri nama je totalno nesodelovanje, nepogovarjane. imava že en kup zamir drug do drugega. sm mu že večkrat predlagala “ločitev” vendar se ne strinja in mi celo očita, da bom otroka prikrajšala, da mi pač nič ne manjka. finančno gledano nam res nič ne manjka in ker imamo iz tega vidika prav vse, kar si zamislimo, si razlaga, da sem nesramna in nespoštljiva, ker mi vse nudi. naj povem, da sem izredno komunikativna oseba, on cele dneve dela razen vikendov vendar mu to, da dela cele dneve (čeprav po mojem mnenju pač ne bi iblo potrebno) mu niti ne očitam, očitam pa mu, da ko pride, da se vsede za komp in je še cel večer tiho in se mu ne da pogovarjati z mano. mene to ubija. na začetku sm veliko prejokala, potem sem ga začela prosit, naslednja faza so bili očitki in žaljenje…zdaj sem v fazi tišine, ker itak prav nič ne zaleže. pridigo mu naredim vsaj 1x na mesec, ravno včeraj sem imela svoj moment, ko sm mu spet lepo povedala, da pač tako ne bo šlo v nedogled, da se morajo stvari spremeniti, ker bom enkrat zares odšla, no on je šel po mojemu pridiganju tečt, potem se je vsedel za komp in buljiv vanj…danes zjutraj pa me je prijazno vprašal, če sem že uredu???tak način pogovora ima on in to za vsako stvar je njegova obramba tišina. mene pa to razjeda. sploh ne vem več, ali je to normalno ali ne, da se s partnarjem totalno nič ne pogovarjava? kar se tiče spolnih odnosov je tudi ena velika žalost cca 1x na mesec, pa še takrat mi je grozno. pet minut pred odnosom je sila prijazen, potem pa je spet isto, jaz pa se počutim, da ne rečem kaj…vse to me niti ne prizadane več (ni nobenih čustev), samo iz dneva v dan se sprašujem, če slučajno nisem vredna česa boljšega. kaj v takem primeru, bi naredili vi?hvala za odogovor!

Spoštovana ttaja30,

odgovor na vaše vprašanje se skriva že čisto na začetku vašega pisma. Res se nista dobro spoznala in sta v starševske in družinske vloge padla v čustvenem smislu nepripravljena. Starševstvo pomeni, da se mama lahko popolnoma posveti dojenčku, zato pa dobiva (tudi) čustveno podporo pri partnerju, ki jo varno drži v čustvenem objemu; to je ravnotežje, zelo dobro ponazorjeno ravno z božično simboliko svete družine. Seveda, ko otrok raste in postaja vse manj nebogljen, tudi mama postaja bolj »samostojna« in očetu je ni treba več toliko »podpirati«. Spet se lahko bolj posvetita partnerstvu, ki pa ne bo nikoli več enako kot pred otrokom – seveda to lahko pomeni, da bo še globlje in bogatejše.

Bojim se, da vidva tega nista doživela. Toda prav nobenega razloga ni, da se ne bi bolje spoznala zdaj. Kdaj pa se bosta? Časa ne moreta zavrteti nazaj. In imata otroka, do katerega imata poleg materialnih obveznosti še mnoge druge, med drugim tudi to, da ji pokažeta, kaj partnerstvo sploh je. In kako naj ji to pokažeta, če tega niti sama ne vesta.

Vi ste že izpraznili svojo orožarno pritiskov na partnerja, ki je čustveno za vas popolnoma nedostopen. Upam, da boste opustili pridige in grožnje, ker nič ne zaležejo, le vi se počutite po njih še bolj izčrpani in zlorabljeni. V vašem primeru, da vam kar naravnost odgovorim na vprašanje, bi nemudoma povabila partnerja na partnersko terapijo. Le tako boste ugotovili, ali je zmožen slišati vaše čustvene (in telesne) potrebe, ali je pripravljen z vami komunicirati na globlji ravni od dosedanje, kaj pričakuje od partnerstva, česa si želi in kje se počuti neizpolnjenega. Dali pa mu boste priložnost, da bo tudi on slišal vas – slišal vašo žalost, zapuščenost, jezo, strah in obup. Kajti drugače – tudi če ga boste zapustili – ne boste nikoli vedeli, s kom ste sploh živeli in zakaj vam je držal ravno takšno ogledalo.

Res je, tudi človek z najboljšo samopodobo težko ohrani neomajno zaupanje vase, če ima v partnerju ogledalo, v katerem se pravzaprav niti ne vidi. Opisali ste nezaželeno vedenje partnerja, kako pa je z vami? Ali vas to vedenje vodi v preteklost, ko ste kaj podobnega doživeli? Skratka, terapija ni namenjena le vzpostavljanju zdravega odnosa, ampak tudi (oziroma najprej) celjenju posameznikov.

Iskreno vam želim, da bi se v novem letu odločili zase – pa ne v smislu samskega življenja, ampak dela na sebi. Ničesar ne boste izgubili, pridobili pa prav gotovo.

Lepo vas pozdravljam,