Lep pozdrav, ceprav bi najraje napisala kaj drugega. Trenutno sem v taki hudi stiski, da se moram nekomu zaupati. Z mojim fantom, s katerim skupaj ziviva in imava malega otroka, ze dolgo ni vec tako kot bi moralo biti. Prepiri se vrstijo en za drugim in je to postalo ze neznosno. Po zadnjem prepiru sem si morala vzeti dober teden bolniske, saj sem mislila, da se mi bo cisto zmesalo. Potem sem ugotovila, da se veliko, kar se je dogajalo sploh nisem zavedala in, ko sem hotela stvari malo analizirati se nisem niti tocno spomnila poteka dogodkov. Vem, da nas tiste stvari, ki ne ubijajo, delajo mocnejse. Meni pa pocasi zmanjkuje energije za resevanje enih in istih problemov. Najlepse, kar bi se mi lahko trenutno zgodilo je to, da bi se odselila na svoje. Ampak je tu spet en problem, saj sem brez stalne zaposlitve in z zelo majhnimi, nerednimi dohodki. In brez strehe nad glavo. Skratka, vse kar imam, je otrok. Ampak, nudim mu lahko le svojo ljubezen, to je pa premalo. In ta ljubezen se razdaja samo takrat, ko sem mirna. Takrat sem lahko vesela. Trenutno pa dozivljam takooo stresne situacije, da sem pomislila tudi ze na najhujse!!! Saj bi se s kom pogovorila, pa mi je tako zelo hudo, da se mi tudi zdaj, ko to pisem tako tresejo roke, kot da bi delala kaj prepovedanega. Skratka, psihicno sem tako sesuta, da imam obcutek, da me bo en dan zares ”odneslo”.
Nocem tega, saj vem, da je lepo ziveti…
Padla sem tudi tako nizko, da sem svojemu otroku napisala poslovilno pismo. Niti ne vem, ce bi ga kdaj sploh dobil. HOTELA sem narediti samomor. Pa ga potem nisem. Morda pa bo naslednjic se huje in … Kdo ve??
Toda, taksna zivcna razvalina, kot sem postala, se nimam cesa veseliti. Tudi tisti, ki sem jim poskusila razloziti situacijo me nekako ne jemljejo resno. Nisem nagnjena k crnim mislim, vendar to kar se mi dogaja je tako grozno, da sem psihicno cisto adijo.
Nocem se nikomur smiliti, rada bi samo kaksno vzpodbudno besedo od vas, ki ste tako dobrosrcni in polni volje do zivljenja.
Vem, da imam otroka, za katerega moram skrbeti, vseeno pa se ZARES bojim, da bo nekega soncnega dne moja dusa odsla. In kaj bo potem? Saj…
prosim, pomagajte mi, da ne bom vec jokala (saj nocem, pa solze tecejo kar same od sebe, brez razloga), rada bi spet nasla smisel zivljenja…..zase in za svojega otroka…
lp
cisto nesrecna

Spoštovana,

o vzrokih za prepire s partnerjem niste napisali ničesar. Če je pobudnik on, predlagam, da se začasno vrnete k staršem. Če to ni možno, obstajajo varne hiše, kjer boste zaščitena vi in otrok, vzporedno pa vas bodo pomagali reševati tudi materialno stisko – zapolitev ali podpora, otroški dodatki itd. Najprej je treba reševati najbolj nujne probleme, skladno z njimi se bo deloma popravilo tudi razpoloženje, ki mu boste kasneje lahko posvetili še več pozornosti. Oglasite se vsaj na področnem Centru za socialno delo ali pri patronažni službi.

Draga mš!
Nikar ne obupajte, saj ste še mladi in pred vami je še celo življenje. Poleg tega imate otroka, ki vas potrebuje.Verjemite mi kmalu bo boljše in v vašem življenju bo spet posijal sonček.Če želite mi lahko pišete na moj e-mail.
Lep pozdravček od Jessy!