Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj že približno pet let. Ves ta čas je med nama problem njegova vzkipljivost za vsako malenkost. Ob njem se počutim vse manj sproščeno, ker nikoli nevem kaj lahko vprašam in kaj bo zanj že preveč. Vse to sem mu tudi jasno povedala in tudi, da tak odnos ne pelje nikamor. Nevem ali gre za kako motnjo v nihanju razpoloženja, skratka vsak dodaten problem, ki se pojavi ali stres, njegovo vzkipljivost in zadiranje samo še poglobijo. Kaj mi svetujete? Priporočala sem mu psihoterapevta, a žal se temu izogiba, dvomim pa da bo lahko to zadevo uredil sam. Predolgo že traja in tega ne mislim več dopuščati. Dolgo sem čakala na izboljšanje, a rezultata ni. Ga imam pa seveda rada, saj sva skupaj že kar nekaj časa in prav to je tisto, zaradi česar vztrajam in si želim najin odnos izboljšati, toda kako?

Hvala za odgovor.

Spoštovana x-tina00,

tako kot vi tudi jaz dvomim, da bi partner svojo vzkipljivost lahko ukrotil sam. Če bi jo lahko, bi jo že zdavnaj, saj je težko živeti v takšni preobčutljivi koži in gledati odzive svojih najbližjih, ki jih to boli ali vsaj zmeraj bolj moti. In strinjam se z vami, da tak odnos ne pelje nikamor. Če bi ostala skupaj in si ustvarila družino, je jasno: otroci brez izjeme prinesejo dodaten stres, zato potrebujejo starše, ki so temu stresu kos. In mama potrebuje partnerja, ki ji dodatne čustvene (in fizične) obremenitve pomaga prenašati, ne pa še povečevati.

Ampak vi si želite vajin odnos izboljšati in verjamem, da se to tudi da. Nič niste napisali, kakšno je vajino ozadje. Zanesljivo pa se je vaš partner svoje vzkipljivosti nekje naučil – bodisi je nekoga posnemal bodisi jo je razvil kot odziv na okolje, ki tega njegovega vedenja ni znalo zregulirati, ki njegovega neustreznega izražanja jeze ni znalo predelati in mu dati primerne povratne informacije, da je mogoče tudi drugače, ki ga ni znalo naučiti konstruktivnega soočanja s stresom. Česar se naučimo, se lahko tudi odučimo in privzamemo nove, produktivnejše vedenjske vzorce. Vendar ne iz knjig, ne na tečajih, niti v »navadnem« partnerskem pogovoru ne, kajti naj smo še tako razumevajoč, empatičen in razgledan partner, svojemu partnerju ne moremo biti terapevt.

Zato vam ne želim predlagati nobene bližnjice. Partnerska terapija je tisto, kar se mi zdi smiselno – še bolj kot individualna, saj boste tudi vi prišli do odgovora, zakaj imate radi prav tega človeka, in ne kakega flegmatika.

Srečno vam želim,