Vzgoja in posledice
Vzgojena sem bila da moram molčati, se ne izražati, se obnašati tako da bo mami prav in jo podpirati v njeni nesrečni bitki z možem pijancem.
Psihične težave sem imela že v osnovni šoli, kazale so se v uporniškem obnašanju, kar je bilo, če sedaj pogledam nazaj, le klic na pomoč zaradi razmer doma.
Tudi v srednji šoli ni nihče prepoznal mojih težav, sama pa tudi nisem vedela kako z njimi.
Šele na faksu sem prišla v stik s psihologinjo, ki mi je pomagala, tudi do psihiatra, saj sem potrebovala tudi tovrstno zdravljenje.
Moje stanje se nikoli ni zares umirilo, saj vedno čutim v sebi napetosti,/telesne/, nemir, velikooooo jeze in žalosti.
Šele zadnje čase sem se vsega tega dobro zavedala in učim se izražat svoja čustva, čimbolj asertivno(bila sem na tečaju).Ob tem pa doživljam zavrnitve, čudenje, nesprejemanje mojih čustev. Primer: v službi sem se upravičeno razjezila,sodelavki pa sta se čudili v stilu: kaj se s tabo dogaja?
Ko sem povedala da sem žalostna, sta me hoteli spravit v dobro voljo in to tudi jasno povedali.
Jaz pa sem si želela le,da bi razumele da sem trenutno žalostna. Ko sem žalostna je zadnja stvar ki si jo želim da bi kdo zraven mene igral klovna.
Želim povedat, da mi je težko. Ko nisem izražala čustev in sem imela vse potlačeno, je bilo težko,sedaj ko se učim to dat ven, so pa reakcije drugih zame težke.
Skratka, zmedena sem in ne znajdem se dobro. Ampak da ne omenjam da pa se drugim ljudem njigova čustva zdijo upravičena in primerna.
Le zakaj moja ne? Sem sama še tako zelo negotova? Ali so moja čustva tako težko znosna, da jih drugi ne zdržijo.
Prosim kakšno vzpodbudno besedo.Ker se mi skoraj vsak odnos zaplete.
Spoštovana Pogumna Mevža,
veste, težko je bilo zapisati vaš psevdonim, ki že sam zase govori o vaši stiski, vendar ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe, ravno nasprotno, ko ga ob vašem pismu človek še 1x prebere, ostane v spominu le “Pogumna”.
In je čisto zase dovolj, ker govori ravno to, kar se da občutiti ob branju pisma: da ste se v bistvu že lep čas nazaj lotila predelovati bolečino, ki jo tako dolgo po krivem nosite v sebi. Vi veste povedati o sebi in se spomnite kako je bilo v družini, in si ob tem pustite čutiti še vso bolečino. Ja redko kdo si tega upa, kar si vi privoščite. Vi ste zmožna začutiti vse to, kar človek čuti potem, ko enkrat zares reče DOVOLJ JE BILO, čas je za novo poglavje, čas je za MOJO RESNICO oz. BITI JAZ. Vi ste se očitno odločila, saj resnice ne skrivate več, ne potiskate, ne zanikate – in ste lahko popolnoma mirna v vašem pogumu (dandanes ga mnogim odraslim primanjkuje). Najbolj logično je, da zaradti tega včasih kar vre iz vas (zlasti jeze in žalosti, kot pravite), posebej v času stresa. Vi ste pričela spoštovati sebe, svoje telo in čustveno govorico, ki vam govori KAKO ste in kako ste bila. To, koliko okolica lahko sprejme in koliko ne, prepustite kar njej oz. njim – seveda, vse to v okvirih ODGOVORNOSTI za vse, kar čutite, mislite in izražate. Vi s tem sigurno toliko bolj znate ceniti čustva drugih. In če slučajno koga kdaj prizadanete z iskrenostjo (kako se to smešno sliši), se vam ne bo težko opravičiti, čeprav s tem ne zanikate, kar ste.
Veste, ljudje težko prenašajo iskrenost, ne boste verjeli koliko jih okoli nas živi v globokem zanikanju (tega, kar so), in zati niti ni čudno, da ne prenesejo preprostega, pristnega, če hočete, sočnega čustvovanja; poglejte otroke, te “slapove čustvenega izražanja”, ob njihovi iskreni prodorni govorici marsikateri odrasli kar odskoči; A sploh lahko te male »ambasadorje čistega duha« kadarkoli obsodimo, da kogarkoli ogrožajo? Seveda ne. Žal, ravno otroka se zlahka ignorira, podredi in pogosto dobesedno zdresira, da ne sme biti to, kar je – žalosten, jezen, pretirano vesel, sploh pa ne osramočen, ker s tem avtomatsko sramoti starše ipd. nesmisli. Tem raznorodnim prepovedim se reče čustvena zloraba.
Sleherni posameznik se kje najde tudi v vaši zgodbi, zato pravzaprav niste nikoli sama, pa čeprav danes niso pomembni drugi, marveč vi in vaši občutki, vaša bodočnost. To ste vi sebi priznala, pa čeprav so občutki zmede še prisotni, saj ste še vedno razdvojena, ste v enem dramatičnem spopadu med močjo preteklosti in izzivi prihodnosti. Zato je povsem jasno, da doživljate vse to, kar doživljate. In vednar, TO SO SAMO OBČUTKI, KI BODO V ČASU IZZVENELI. Morajo priti ven in morate jim pustiti, da zaživijo. S tem odpirate v sebi nov prostor, za nove izkušnje in nove, drugačne odgovore. Vedno manj bo negativnih, vedno več pozitivnih. Da si vi vse to dovolite na novo čutiti je potreben pogum in odločitev, zato se lahko nase ponosni. Ljudje okoli sebe vselej privlačimo ljudi, s podobnimi zgodbami, kot so bile in so naše, in to velja tudi takrat, ko se dogajajo velike spremembe. Okoli sebe boste odslej privabljali (če že ne privabljate) vedno več takih ljudi, ki so vam podobni v vaši novi nastajajoči podobi, ki vam bo postajala čedalje bolj všeč, ker boste čutili (če ne že čutite), da je sicer treba skozi ta tunel in bolečino, ampak na koncu dneva sem to jaz, s pogumom, v miru in radosti; to je življenje; čutim ga v vsej polnosti telesa, čustev, čutov in misli; končno, začela se je pisati moja zgodovina, zgodovina priznavanja in obvladovanja preteklosti, zgodovina odpuščanja; z rosnim pogledom v prihodnost. Iskreno. Vztrajno. Odgovorno. Kreativno.
Končno, ko pravite, da doživljate vsakodnevne zaplete, to so v bistvu vaši razpleti, pošteni razpleti, le da se v tem trenutku tega morda še ne zavedate. Pustite tudi času, da kaj naredi za vas. Zatorej – “Mevža”? Prosim vas, dajte še enkrat premisliti o vašem psevdonimu!
Vso srečo in veliko moči!
