Vsem staršem, ki imate angelčke!
Tu pa tam zaidem na to stran MON-a; priznam; nerada, ker zmeraj odidem od tukaj s solzami v očeh.
Želim vam povedati, da vas “občudujem”; čeprav ta beseda čudno zveni!
Velikokrat se zamislim in sem srečna, da imam danes zdravo 2.5 letno deklico, ki mi je med nosečnostjo skoraj umrla. ( odtek plodovnice v 34 t).
Od kje črpate moč?………..sama sem v tistih težkih dnevih želela sama umreti.
Tako kot je napisala Špela, ne ostane ti nič drugo kot živeti in preživeti.
Mislim, da nam je vsem na tem forumu zelo znana želja po smrti – to bi bilo lažje kot prenašati bolečino. Predvsem bi dala tudi življenje, da bi moj otrok lahko živel. A mi ni bila dana ta možnost.
Hvala za občudovanje, res si zaslužimo priznanje za moč.
Na srečo si otroka obdržala pri sebi, poznaš pa grozo tega občutka in te najbrž zato potegne na ta forum. Dobrodošla.
ja, res je … živiš in preživiš, ker moraš.
Ostanejo ti le dve možnosti. Živeti ali umreti. Na tebi pa je kako se odločiš.
In ja, na začetku životarimo, preprosto živimo, čeprav ne ustvarjalno, ne pozitivno … pač, da preživimo. Nekakšen obrambni mehanizmi nas “izključijo” iz okolice in nam dajejo moč preživetja na začetku.
“Zakaj nisem jaz umrla, zakaj moram jaz živeti?” ja, vprašanja in občutki, ki so tako znani vsakemu od nas, ki smo preživeli smrt otroka – to je normalna reakcija.
A gre.
Od kje črpamo moč? Iz vesolja, iz nas samih, naših najdražjih… in otroci, ki jih ni več med nami a so na nek način z nami, nam dajejo moč.
Moč, da gremo, da hodimo po poti žalosti, solz, razočaranj in da te poti tudi prehodimo. In vedno jih. Z vmesnimi postajami. A vztrajamo in gremo naprej.