Lep pozdrav, imam en problem, ki se vleče že leta in leta. Zaljubljam se samo v prestare, deset – petnajst let starejše moške. Ne sliši se velik problem, ampak zame je. Sem komaj dijakinja, gledam pa za samimi 25 – 30 let starimi. Sploh nevem zakaj, že tisočkrat sem si probala najdit kakega dijaka iz šole, pa zveza enostavno ne uspe. Saj ne, da mi niso všeč fantje mojih let, ampak enostavno so mi otročji, brezvezni, samo seksal bi pa žural. Jaz bi pa rada enega resnega, takega, ob katerem bi se počutila varno, domače. Naj omenim, da sem kot deklica odraščala brez očeta oz. imela sem ga, pa se ni zanimal za svoje otroke, čez dan je spal, ponoči pa je delal. Edino božič je bil tisti dan v celem letu, ko sva spregovorila par besed. In že od majhnega pogrešam moški spol, poleg tega sem dokaj hitro odrasla in sedaj, sanjam samo o starejših, sej niti nevem, kaj čutim do moških, a iščem “nadomestnega očeta” al res ljubezen… Sploh nevem, zelo sem zmedena… Prosim za kak nasvet, s kom bi se lahko pogovorila, tko res ne gre več naprej, s takim tempom si bom celo mladost “zajebala” s sanjarjenjem o starejših moških, namesto, da bi si našla fanta mojih let.

Lep večer.

Saj si že sama odgovorila: iščeš očeta.

:))))) a 25, 30-letni se pa samo pogovarjajo, brez sexa?

Meni se je v srednji šoli tudi to dogajalo, da so me samo starejši zanimali in tudi vedno sem imela starejše tipe. Pa imam super očeta, na primer. Hočem rečt, po mojem je to bolj faza. Dajmo priznat, da so fantje v srednji šoli res bolj nezreli od deklet. In otročji. Fantje se skulirajo šele okrog 30. leta. Pa sej, a ni skor vedno tako, da imamo ženske ponavadi starejše partnerje? Vsaj za par let. V moji družbi je že tako.

Stara sem 33 in imam 19let starejšega.To je sicer dosedaj največja razlika, vendar so me že od vedno privlačili v povprečju 10 let starejši.Sedaj si kar težko predstavljam, da bi bila z nekom, ki bi bil, recimo, mojih let.Pa sem se najprej malo obremenjevala s tem, pač, kaj bo pa okolica rekla in blablabla, sedaj sme pa s tem pometla in se imam fino.Nimava odnos kot da mi je oče, daleč od tega….

Vsaki najstnici so všeč starejši. kako ne : delujejo odraslo (pa če so ali niso), so samostojni, po možnosti imajo nekatere materialne dobrine: avto, stanovanje… Imajo tudi izkušnje in vedo kako privabiti muho na drek.

Ja že res, da je v navadi imet starejšega moškega, ampak ne za 15 let? Ali pač? Ko se pogovarjam s prijateljicami mojih let imajo vse fante 2 – 4 let starej, ne pa 15… Sej nevem.

po moje, je najbolje imeti 7-8 let mlajšo ženo, partnerico, v večjih odmikih sploh 10 let in več so “energetske” vsebine človeka kot bitja prevelike.

je pa res, da človek ni “narejen” večno za enega partnerja, v to ga je posledično prisilil njegov um (misel-morala)-> delo-> ekonomija in iz davnine presihajoča čustva v obliki minevanja ljubezni.
mislim pa, da je vredno vsako ljubezen izkoristiti in se ji posvetiti.

V odnosih, ki jih na novo vzpostavljamo vedno “rešujemo” odnose, ki smo jih imeli v matični družini.

če se boš tega zavedala (ozavestila si zgleda že) in boš vzpostavila pristen odnos s starejšim človekom in ne vnašala te stiske, ki si jo doživljala ob (ne)-očetu, boš lahko v tem samo uživala. Se pravi, ga priznavala kot partnerja ne kot očeta.

Sicer pa v odsnosih med ljudmi ni in ne more biti nekih pravil – vsak nekaj da in prejme, okolica mora biti pri tem najmanj pomembna.

Vsak partnerski odnos je zgodba zase. Uspešnost odvisna od mnogih dejavnikov, od katerih so leta še najmanj pomembna.

Res pa je, da zakoni oz. zveze, kjer je razlika v letih prevelika (v eno ali drugo smer) nimajo dolge dobe trajanja.

Seveda so izjeme – in tiste izjeme me, prosim, zdaj ne napadajte, da se motim.

Nisem mogel verjet da sta Emeršič in tista mlada voditeljica pri 11-šoli par…Menda sta razlike okol 20 let. Skupaj sta pa nekje pet let. Zanimivo…

Tudi meni se dogaja podobno. Všeč so mi moški starejši 15-25 let. In to se mi dogaja že od konca OŠ. V nižjih razzredih so mi bili všeč vrstniki. Zdaj pa vedno samo starejši. Z enim sem se celo nekaj zapletla. Stara sem pa 31 let in še nikoli nisem imela razmerja z vrstnikom.
Moj oče pa me ni nikoli maral in nisva imela nobenih pravih stikov, je alkoholik.
Prebrala sem že cel kup knjig na temo odsotnega očeta in kasnejših problemov z vezami, amapk to ne pomaga, če se vedno zatrapam v starejšega. In dvomim, da je pri Sonji kaj drugače.

sonjaa,

te razumem, ker se mi je dogajalo enako. Tudi jaz sem odraščala brez očeta. No, imela sem ga, pa sta se starša, ko mi je bilo sedem let, ločila in sem živela z mamo, bratom, dedkom in babico. Da ne omenim, da je imela babica avtoriteto, da mi je vsak dan vbijala v glavo vrednote izpred petdesetih let in o tem, da ni več poštenih moških… in da mora ženska skrbeti za gospodinjstvo, prati, kuhati, skrbeti za otroke… Zaradi nje sem morda prehitro odrasla, nisem veliko žurala, bila sem bolj “gospodinja” in sem se dejansko tudi tako počutila.
V srednji šoli so me privlačili fantje, ki so bili 10 in več let starejši od mene in to je trajalo kar ene 5 let. Potem pa me je zadel en “fleš” in sem spoznala svojega prvega fanta. Bila je ljubezen na prvi pogled, eno leto starejši od mene. Zaljubila sva se, postala par. Če sedaj opisujem najino vezo, bi rekla, da je bilo v njej veliko strasti, ki je trajala kak mesec, potem je ljubezen izpuhtela. Kajti pri njem sem iskala “očeta”, nekoga, ki me bo imel rad, mi bo nudil varnost in seks mi je bil na zadnjem mestu, on pa obseden s seksom.
Sedaj imam novega fanta, je tri leta starejši od mene. Tudi on je doživel bridko izkušnjo ločitve staršev in gleda na partnerski odnos kot nekaj resnega, ne pa kot nekaj “za en dan”. Sprva sem v njem iskala “očeta”. Zelo sem mu hvaležna, da je bil z menoj potrpežljiv in da sem s partnerjem dobila tudi dobrega prijatelja, sogovornika, nekoga, ki me razume, ki razmišlja tudi o prihodnosti in ne živi samo v sedanjosti.
Ne vem, očitno je bila pri meni ta faza, ko sem potrebovala ob sebi starejše moške, minljiva in verjamem, da bo minilo tudi tebe. Sicer pa leta niso bistvena, le da se imata dva rada.

Ne verjamem v to, da je edini vzrok odsotnost očeta ali pa nerazumevanje z njim… oz. kakršnakoli povezava z očetom v vsakem primeru. Po mojem pač obstajajo tudi takšne ženske, ki so jim všeč starejši… ne vem, zakaj bi vedno moral biti nek razlog. Poznam osebo, ki ima še danes očeta, bolje se z njim razume kot z mamo, pa ima vseeno 20 let starejšega partnerja in že ko je bila najstnica, so jo zanimali veliko starejši moški…
Pač manj se obremenjuješ, bolje je… Neke razloge za to iskat, se men zdi potratno in utrudljivo za psiho.

Meni pa se zdi…da je nekaj na tem kar pravijo zgoraj…Moj je skoraj 10 let starejši…popolno nasprotje tega, kar me je privlačilo v zgodnji mladoti, al pa najstnipkih letih…pa lahko rečem, da na izbiro partnerja podzavestno vpliva tudi stanje v kakršnem se nahajaš v trenutku zaljubljanja. Dejstvo je, da se je meni to zgodilo in da danes najverjetneje ne bi izbrala enako. Najverjetneje se sploh ne bi zaljubila vanj. Ker sva si preprosto preveč različna. In starostna razlika me sedaj moti. Najini prijatelji so v bistvu njegovi…in so stari deset ali več let od mene…moji…jih praktično ni več…ker so bili nekako “neprimerni” za naju dva. Ker je dejansko nemogoče uskladit če je razlika v letih prevelika. Razen….če je on hud frajer, ki ne kaže let…rad žura…itd. Potem je to pač drugačna zgodba.

Tako da…ko bom še enkrat mlada…(ha, ha) bom izbrala mlajšega….

Sž

Če ženske v starejšem moškem iščejo očeta, ki ga nikoli niso imele, bodisi fizično bodisi čustveno, kaj iščejo moški v mlajši ženski? Imajo oni tudi kakšen čustveni manjko, niso samozavestni in čutijo sposobnost parirati samo mlajšim, manj izkušenim, takim, ki iščejo v moškem očeta, ker očetov se ne zapusti?

Naivno vprašanje! Ve se, kaj moški iščejo v mladih puncah: mlado, frišno in napeto meso za sex. To je vse. Pri moških ni toliko filozofiranja kot pri ženskah:)

Spoh ne vem, kje bi bil problem.Ljudje smo tako zelo omejeni z nekimi pravili. Če najdeš takega, da se bosta imela rada, potem je vse ok. Na tvojem mestu se ne bi ukvarjala, od kod ta želja izvira. Sploh zato, ker ni prav nič napačnega v njej. Poznam precej zakonov, kjer je po 15 let razlike. In krasno delujejo.

Krasno deluješ, ko sta stara 25 in 40, ko je pa ona 40 in on 55 pa malo manj.

Tudi meni se zdi, da teorija o pomanjkanju očeta v otroštvu ne drži popolnoma. Sama sem v mladosti imela kar nekaj zvez s starejšimi (več kot 15 let), a sem imela z očetom lep odnos, celo zelo blizu sva si bila (značaj, interesi, vrednote). V določenih obdobjih takšno razmerje znese čisto ok npr. 20/40, tudi 30/50, 40/60 že manj, 50/70 pa je že malo kriza. Vsaj po mojem mišljenju.