Povsod samo stroški, položnice in davki. Minimalna plača dobrih 600 €. Kako s tem preživet? Delaš (garaš) cel mesec, da je komaj za položnice in hrano. Če imaš še kakšno najemnino za stanovanje je sploh nemogoče (vsaj polovico ti pobere najemnina). Po drugi strani pa socialna pomoč skoraj 400 €, torej dejansko delaš cel mesec za dobrih 200 €!

Povrhu vsega je veliko del preko raznih pogodb in drugih oblik, torej ti ne teče delovna doba. Posledično tudi penziona ne bo ali pa bo ta tako majhen da se lahko samo zjokaš. Ampak večina mladih itak ne razmišlja o tem. Je še predaleč, a dejansko hitro, prehitro pride.

Če se hočeš it sam nekega posla (prodaja, storitve), so spet sami stroški, davki, prispevki. Minimalni prispevki že skoraj 350 €. Potem je tu dohodnina, DDV, pa davek od dobička, če si hočeš ta že tako majhen dobiček izplačat spet 25% davka na izplačilo dobička (dividende).
Plus kakšno računovodstvo, poslovni račun, davčna blagajna,…
Ljudem pa to blago / ta storitev itak vedno predraga. Bi najraje videli da je na pol zastonj, ti pa živi od lufta. Začaran krog. Plus tega na vsakem vogalu razna inšpekcija, kontrola, kazni pa take da lahko takoj zapreš.

Včasih so se upokojevali pri 60 in tudi prej, zdaj je starost 65 oz. mislijo dvignit celo na 67 let, ker bo malo kdo v prihodnosti imel 40 let plačane delovne dobe. Končal boš zgaran, z miloščino namesto penziona (ker nimaš dovolj delovne dobe) in pri 70-ih te bo že pobralo.
Na koncu pa te še pokopljejo ne brez denarja. Včasih je ZPIZ kril stroške pokopa, zdaj (nekaj let nazaj) so še to ukinili. Celo življenje plačuješ razne davke in prispevke in koncu še za pogreb ni.

Se opravičujem, moral dati iz sebe.

Na zalost je tako. Jaz delam za par evrov vec kot minimalec. Najemnina, stroski mi ostane za hrano, obleke, kurjava 80€. Ne vem kaj bo, ko mi bo se pokvaril pralni stroj, ki ima 10 let.
Znanka na socialni. Subvencionirano ima najemnino, vse ugodnosti, paketki hrane, izredne pomoci. Ji na mesec ostane vec. Ampak, ce se meni pokvari pralni stroj ga moram sama kupiti. Ce se njej ga ji kupi drzava. Da prezivim jem najcenejso hrano s tem, kot so jogurti, sadje, zelenjava, kaksen piskoti ze veliko casa ne pride v postev. Zaradi slabe hrane, sem slabokrvna. Vcasih si zelim umreti.
Njihov cilj oziroma vodstvo nase drzave je, da nas izkoristijo do konca, unicijo zdravje, da umremo cimprej, da ne bomo uzivali pokojnine in denar, ki smo ga placevali noter za pokojnino, da ga pobere drzava.
Koliko je takih primerov, ki umrejo kmalu v penziji. Me zanima kje je njihov denar, ki ga ke drzava toliko let jemala. Pokradla ga je.
To zivljenje je grozno. Delas, da zivotaris. Nic si ne mores privoscit. Ko dobis regres poplacas kaksno zamujeno poloznico. Zase govorim, da sem s psiho skoraj na nuli.

Ko nekdo tako napiše in preberem in seveda prebral tudi zgornji članek avtorja me začudi, da se nihče ne oglasi in kaj pripiše.
Torej bom jaz napisal oz ne olepševal ampak kaj razberem iz besed.

Opazim že vsem poznano problematiko, ki se je nihče ne želi dotikat in pa še nekaj.
Opazim milino in dobroto notranjosti avtorja in spodnje diskutantke. Katere se oba zavedata saj opisujeta z izbranimi besedami, ki pomeni bogastvo v sebi. Ni materialna ampak še bogatejša in te skromnosti ni zaznati. Skromnost bogati in spodbuja rast v človeku, ki z leti raste kot modrost. Res je. S temi ne moreš nahraniti lačnih ali kupiti lačnemu. Je pa zadovoljstvo s katerim lahko živiš, ker je nekaj v nas in bo zmeraj. Nikoli ni za pozabiti, da dušo lahko nahraniš s skromnostjo, ki bo rasla.
Za slabokrvnost pa dobiš od mene eno čokolado, veliko