“vse narobe s tabo”
Da, poznam občutek, da je nekaj narobe z mano! Moja mama mi je kar naprej govorila: “Morala se boš spremenit!” Točno te besede, vsakič iste, kar naprej in naprej, ko mantra … Aaaaa! Dokler nisem enkrat popolnoma ponorela in ji dobesedno prepovedala to govoriti.
Kaj pa ona? Toliko težav je imela in jih še ima, ampak njej pa ni treba ničesar spremeniti? Kaj pravite, dragi forumaši, na to?
Ko se je oče ubil/samomor (on je bil totalni momovec, čustveno na stopnji osemletnika), je potrebovala je le nekaj dni, da se je spet začela dreti name. V bistvu je nekaj povzdigovala glas name že ISTO popoldne.
Kak teden po tem pa se je totalka zdrla, nisem namreč želela prevzeti očetovega avtomobila. Podedovale smo namreč le kuuuup dolgov (kdo od njiju jih je pridelal, še zdaj, po dveh letih, ne vem, pa sta oba tudi precej dedovala). Zato sem se vsemu odločila odpovedati (kar sem pozneje tudi storila). Ona pa me je hotela s tem avtom pa tudi z drugimi rečmi držati na povodcu. Torej: ko sem se javila na telefon, sem bila pri Drami, po treh minutah se začne dreti, jaz se napotim od Drame proti hotelu Lev. To je v Lj, kdor pozna. VES TA ČAS se je neprekinjeno drla.
Potem pa mi je kliknilo, vzela sem telefon (tisti je bil na tipke, ne zaslon na dotik), ga dala v torbico in šla na bus. Sploh ne vem, kdaj je ugotovila, da se dere v prazno.
Sestra mi takih reči sploh ali ne verjame ali pa kot mati reče, da sem jo jaz sprovocirala. Jaz pa mislim, da se nihče nima pravice na nikogar kar naprej tako dreti. Lahko je njej reči, njo je mati tako nadrla le enkrat! Pa sem bila pridna hči, dobra v šoli, čistila, kuhala doma … Za njiju sem bila zdraharca, res sta me strenirala, da sem njuno stalno jezo vselej usmerila nase.
Oče je bil bolj grozeč, kar naprej jezen ali kuhal mulo … Ampak jaz zamerim bolj mami, ne vem, zakaj?? Pri očetu sem imela občutek, da je nor, a da me ima globoko v sebi rad. Nje pa se mi zdi ena sama zloba.
Kaj naj si mislim o vsem tem? Pa še veliiiko več bi lahko napisala. Gotovo sta oba imela/oz. mati ima duševne težave. Tudi jaz sem se nalezla njunih bolh oz. nisem bila tako močna, da ne bi bilo posledic. Ampak včasih se mi zdi vse jasno, spet drugič ne vem, kaj naj si mislim??
Z mamo nimam stikov, živim sama, imam prijateljice, partnerja pa ne … Sem čisto zelena, kar se tega tiče, pa sem že Kristusovih let.
Ja, nevavivia nobene pravice nima, da bi se tako drla nate, pa naj se zgodi karkoli in super si storila, ko si mobi vrgla v torbo! Če bi ti to storila prijateljica bi jo verjetno ustavila že po prvi minuti, če pa je to tvoj momster s katerim si odraščal (in njegovo precej običajno obnašanje) pa je težje prepoznati kot nekaj, kar je nesprejemljivo in kar ne samo, da ti ni treba, temveč tudi zaradi spoštovanja in zaščite samega sebe ni prav, da trpiš.
Kdorkoli je odraščal v disfunkcionalni družini ( pa naj bo to zaradi moma ali katere druge stvari) ne more iz tega ven povsem nepoškodovan priti. Sestra je pač drugače poškodvana kot ti. Ona se je zaščitila z zanikanjem, ker ji je preveč hudo se s tem soočiiti, zna biti tudi, da jo je mama povsem “zlila” s seboj in jo bolestno priklenila nase in tega res ne vidi ali pa, da je enostavno, kot z Zlatim otrokom mama res povsem drugače delala kot s teboj. Vse troje je precej značilno mom družine in še posebej za tiste, ki imajo vlogo Zlatega otroka) S tistim, da Grdim se drugače vedejo in ga tudi tretirajo drugače, zato so tudi zaščitni mehanizmi takšnih odraslih otrok lahko precej drugačeni ( bolj uporniki , včasih tudi na lastno škodo, pa še drugi…)
Se pa da tudi “odpoškodovati” in se spet v en kos spraviti in na koncu te sicer precej naporne in dolge poti te čaka mnogo “zakladov”. Vse, kar se v tem času naučiš, ti kasneje omogoča veliko bolj kvalitetno življenje, kot pa ga živi večina drugih, katerim se ni zgodilo nič tako hudega, da bi se morali ustaviti in se pošteno zazreti vase in delati na sebi.
Sem trdno prepričana, da ima vsaka stvar več plati tako temne, kot svete…:-)
Drži se!
GittaAna, se strinjam. Takšna izkušnja ti da, če nič drugega ne, globlji uvid v življenje in značaje ljudi. Pa pozneje znaš veliko bolj ceniti vse okoli sebe, čisto vse: pogled na hribe s svojega balkona, sonce, petje ptic, prijazne sosede, celo nakup hrane je zame kot izlet! To je res hecno, ampak iti v Hofer ali Mercator in s svojim denarjem kupiti hrano po svoji presoji in iti nazaj domov, kjer mi NIHČE ne teži in me daje v nič … To je res fajn 🙂
Vožnja s kolesom pa je kot križarjenje z jahto … Hočem reči le, da če ni zraven nekoga, ki bi se drl nate, ali pa nekoga, ki bi 24 h na dan v vsem iskal slabo in te ves čas nadziral ter težil, kje si in kdaj prideš, se lažje diha in vidiš lepoto povsod okrog sebe. Ni ni vse lepo, to je res, ampak lepota pa je povsod okoli. Včasih pozabim na to in zaradi osamljenosti ali kakega nesramnega sodelavca/šefinje postanem zamorjena in takrat se poskušam opomniti, kako lepše mi je zdaj.
Nekateri duhovni učitelji govorijo o hvaležnosti in jaz menim, da je to prava stvar. Pa ne zato, da bi se zahvaljeval višji sili, ampak za to, ker taka hvaležnost pomeni veselje. In nimam vsega, kar si želim, res je, ampak kdo pa ima? Imam pa nov pogled, da spet vidim lepoto in veselje. Ne vedno, vsekakor pa veliko več kot prej, ko sem bila zaradi nenehnega stresa slepa za to.
Nevavivica, kako lepo si to napisala! Strinjam se z vsem, do zadnje pikice.
Predvsem s tem na koncu o hvaležnosti. Mene vleče ven točno to, da sem se večinoma s pomočjo budizma naučila biti hvaležna za vse, kar se mi je prej zdelo samoumevno.
Zdaj sem celo hvaležna za svoje izkušnje z narcisi, predvsem za zadnjo, ker mi je odprla oči, da zdaj vidim svet in ljudi okoli sebe čisto drugače kot prej. Predvsem bolj zrelo. In tudi sebe vidim zdaj v boljši luči kot prej. Seveda, življenje z narcisi nam totalno ruši samopodobo in na koncu že misliš, da sploh nisi vreden, da živiš.
Ti si v zgodnjih tridesetih in z delom na odpravljanju svojih bolh si lahko ustvariš še lepše življenje, kot ga že imaš. Tudi partnerstvo lahko pride – seveda, če si ga želiš. Jaz sem šla npr. v svoje prvo partnerstvo pri 34 letih (!). Verjetno iz podobnega razloga kot ti, ker so me doma tako zatolkli, da nisem imela dovolj samozavesti, da bi si sploh upala v zvezo, vse potencialne partnerje sem podzavestno odganjala stran.
Pa se da to vse zrihtat – najprej z vse večjim ozaveščanjem sebe, svojih vedenjskih vzorcev, svojih škodljivih prepričanj, potem pa s spreminjanjem le-teh, z veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in nežnosti do sebe.
Srečno! 🙂