Vse bi dala, da ne bi dala odpovedi takrat
Dala sem odpoved v Mercatorju, za delo za nedoločen čas. Šla sem v službo, za katero sem mislila, da je boljša. A tu nisem podaljšala pogodbe, ker se ni izkazalo za tako super.
Sedaj pa kako naj požrem svoj ponos in spet pišem na Mercator, da bi šla k njim nazaj delat? Bodo spet plačevali še enkrat zdravniški zame?
Ne, ni bilo lepo, psihični pritisk, stranke, nadrejeni … Ampak plača je pa bila redna in vsak mesec. Vsaj to sem imela in zdaj bi dala vse za to plačo. Ker sem na dnu finančno in psihično in ne vem, kako naprej.
Bivše sodelavke me vedno lepo pozdravijo, ko pridem in vse lepo.
Samo je pa nekaj tečnih strank, katerih muhe že poznam, pa tko.
Kaj naj naredim. V letaku sem videla, da zaposlijo takoj v Ljubljani, samo tako daleč pa ne bi šla, bila 13 ur od doma …
Nujno pa rabim denar in predvsem delat, tudi, da se zamotim, da pripadam. A me razume kdo?
Razumem, razumem. Jaz sem lani po dveh letih končal v Angliji pri Champneys Forest Mere. Ni mi bilo da bi tekal za 150 tečnih gostov, kuharji ki rabijo eno uro za ebeni panini a vedno hočejo kavo, nastanitev je 4km vstran, pa polovico stvari manjka in včasih nismo zmožni niti Prosecca v šampanjskih kozarcih vsakemu gostu postrežt… Pol pa še me šefe na zadnji dan svadi..
Nato sem šel na drugi konec sveta, 12 urni let, 11 stopinj severno od ekvatorja pa mi deklina začne tečnarit.. jo pošljem v tri krasne… Grem nazaj v Anglijo, delam v pubu med pijanci, nikakvi lajf v tem deževnem vremenu pa si nisem zamislil da bi šel nazaj tja v hotel pa da hodim 4km do hotela na delo. Hja, gremo nazaj! Vsi me sprejmejo, redni gostje so presenečeni da sem nazaj in ni boljše kot da delaš v fantastičnem teamu. Ponos ali poraz, ma kaj ima veze ko se režim dokler mi ne trebuh poči pa šefe je zdaj bolj easy? En ta francoski kuhar je poročen pa je prava komedija ko ga gledaš kak vsako deklino osvaja..
Idi nazaj. Vsi vejo da sem jaz bil skurjen od dela. Burned out. A ne najdem boljših sodelavcev ki bi me tak dobro podpirali.