Pozdravljeni!
Že dalj časa razmišljam kako bi otrokoma obrazložila “drugačnost” otrok s PP. Upam, da me ne boste narobe razumeli, ampak stvar je v tem, da imamo v krogu svojih znancev tudi dečka z Downovim sindromom. Je zelo simpatičen, je pa tudi živahen in včasih grob, zato se ga moja hči(5 let) boji in se ga izogiba pri igri. Kar me še bolj moti je, da včasih pripomne kaj v smislu poglej kako se on grdo obnaša, pa je večji, zakaj pa on skače po stolih, če se pa ne sme,njemu pa ne bom dala bonbona,ker dela to in to…In tu bi rabila vaš nasvet;kako obrazložiti otroku to “drugačnost”, da pa obenem ne bi preveč povdarjala razlik, torej, da bi ga hči sprejela kot enega od vrstnikov, obenem pa razumela, da ni sam kriv, če se včasih drugače vede. Vem, zakomplicirano vprašanje, ampak jaz sem praktično odraščala ob otrocih s PP in se mi je njihova družba vedno zdela čisto samoumevna. Se pa bojim, da ne bi z napačno razlago kakorkoli prizadela dečka ali njegove mamice.

Ne vem, lej, moji otroci odraščajo s fantom s kar resno obliko cerebralne paralize. Fant skoraj ne govori, se pa zelo rad druži. Je fizično zelo močan, na čase zelo grob, pa ne ker bi hotel biti grob in nasilen, ampak ker enostavno nima občutka. Dokler nista sama vprašala, niti nisem kaj dosti razlagala. Potem je prišlo vprašanje, zakaj XY ne govori in sem povedala, da je deček bolan, da njegovi možgani ne morejo tako dobro delovati, kot zdravi. Da ga pa zato ne smemo odrivati in da se moramo potruditi drugače se sporazumeti z njim. Ob tem sem razložila tudi, da iz tega istega razloga XY težje razume pravila, težje razume omejitve in da mu moramo pri takih stvareh pomagati. Včash se je trba tudi umakniti, kadar je jezen in se ne zmore obvladati.

Hčerki pojasni tako, kot vpraša. Da se vsi ne rodimo zdravi, da pa zdravi nimajo pravice drugačnih oseb zasmehovati, žaliti, se norčevati ipd ter da jim lahko veliko pomagajo, če jim pokažejo, kako se obnašamo prav. Morda bi pojasnila še, da tisti deček ni nalašč grob, glasen itd, pač pa je tak zato, ker se drugače ne zna izraziti, ker ne zna drugače povedati in pokazati, da je jezen in da mu nekaj ni prav. Da dečkovi možgan delujejo drugače. Da naj se ob takih izbruhih vsaj zanekrat še raje umakne, da je deček nehote ne poškoduje. Ne vem, moje izkušnje so, da čimmanj kompliciranja in ovijanja v vato, ker otroci so direktni in ne glede na to, kako boš ti v vato zavila vse skupaj, bo deklica v svoji otroški neposrednosti naravnost rekla “pa daj že pospravi ta svoj jeziček, a ne veš, da ni lepo, da takole zijaš!” – videli in doživeli velikokrat. Večino staršev taka direktna pripomba seveda zaboli, hkrati pa vedo in vemo, da je majhen otrok brezpogojno iskren, ni pa hudoben in zloben, tega ne reče, ker bi se posmehoval ali žalil, ampak ker enostavno stvari tako vidi in se še ne obremenjuje s sto predpisi. V takih trenutkih je pač na staršu, da skuša biti enako iskren do tistega otroka in mu pojasniti, zakaj pač ne more zapreti ust ali zakaj nori, ko bi ne smel ipd. Bodi skratka čimbolj sproščena, tako kto boš jemala odrugalčne otroke sama, tako jih bo jemala tudi tvoja deklica. Odgovarjaj po pravici in iskreno.