Imam vprašanje za dr. Dernovškovo,

Imam moža, ki ima MOM in NOM, s katerim sva trenutno zaradi nevzdržnosti njegovega obnašanja na distanci. Trdi, da hodi na psihoterapije in dela na sebi, da želi spremeniti svoje obnašanje, obljublja, da bo sedaj drugače. Vendar na te obljube ne padam več, ker so že večkrat bile in je bilo potem vse po starem, poleg tega vem da kar tako čez noč ne bo zmogel drugačnega obnašanja, zato vztrajam na distanci. Resnično si ne želim nazaj v takšen odnos kakršen je bil, poleg tega so tu tudi otroci. Zanima me ali je “napredek” pri teh motnjah sploh možen? In kako vidiš ta “napredek” v obnašanju in da to ni le vaba, da me dobi nazaj. Nekje sem prebrala odgovor od dr. Dernovškove, da je potrebno držati v distanci, da naj si dobi dobrega terapevta in potem čez 6 mesecev pa da vidimo. Na kaj sem lahko pozorna?

Vprašanje sem zaradi dela s takšnimi ljudmi, strokovnih izkušenj postavila gospe Dernovškovi.

Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem.

Pozdravljeni!
Najlepši opis okrevanja je mogoče najti v knjigi Reilandove z naslovom Get me out of here.
Napredek – vidimo iz tega, da je vedenje zrelejše. Če je prej vse skupaj potekalo na ravni 5 letnih otrok, se po pol leta prestavimo na 7 letnike in tako dalje.
Zrelejše vedenje vidimo na ravni zmanjšanega egocentrizma, odgovornosti do drugih, upoštevanje dogovorov, … cela vrsta zadev je pomembnih.
Ljudje so veseli že, če ni več izpadov. A to je šele prvi korak.
Svojcem svetujemo, da postavijo meje sebi, kaj so še pripravljeni tolerirati s strani okolice in od tega ne odstopijo.
Psihoterapija . zelo primerno in ustrezno. Trajanje – tudi 3 leta. V tem času boste opazili, da bo najprej terapevta idealiziral – končno nekdo, ki ga razume, posluša, ima občutek za njegove rane, … potem sledi realnost razočaranja nad razpadlimi iluzijami, saj že sama terapija pelje v boleče vsebine. Takrat se bo nad terapevtom pritoževal čez vse mere, dvomil v terapijo, se spraševal, ali mu je vseh teh bolečin sploh treba, … in to pomeni, da gre zares. Podprite partnerja in mu recite, naj kar nadaljuje, saj je to prava smer.
Pritoževanje že po 3 terapijah je sumljivo, da ne gre zares. Navdušenje na začetku (takšno, da boste kar ljubosumni) in potem pritoževanje (da boste čisto zmedeni, češ kako je mogoče to po začetnem navdušenju) čez kakšne pol leta – to je v redu.
LP
M

Hvala vam za odgovor.
Ja najbrž se bo pokazalo čez čas, če se še drži dogovorov, če upošteva naše potrebe, itd, ker trenutno je empatičen, priznava svoje napake, želi popraviti nekatere stvari, upošteva tudi moje želje, nekako vidim da me sliši. Problem pa je vedno bila njegova nestabilnost, ko je prišlo do določene “stresne” situacije, ali so se stvari enostavno nakopičile, in potem se je začelo vse podirati in je po mojem mnenju postal prav “nerazsoden” v dojemanju realnosti, preobčutljiv in zelooo egoističen. Čez terapevta se zaenkrat še ni pritoževal. Ob prebiranju tega foruma nekako nimam veliko upanja na spremembo, pa vseeno mislim, da možnost obstaja, če jo bo le resnično želel izkoristiti.

Moja izkušnja je, z žensko, ki ima MOM in je začela obiskovati terapije, da se je po nekaj mesecih ta njen trud obrnil proti meni, kakor da sem jaz izvor vseh njenih težav. Kaj se z njo dogaja ne vem, ker je prekinila stike z menoj, s terapevtove strani pa tudi ni bilo začutiti, še ko sva bila skupaj, da bi hotel kaj slišati od mene o najinih težavah. Zdelo pa se mi je celo, da ona noče, da bi terapevtu jaz sploh kaj govoril, verjetno ker bi imel veliko za povedati, kar bi porušilo zgodbice, ki jih je nekaj mesecev morala sestavljati. Sklepam, da je zato tako kot je. Ko je terapevt postal človek, ki ji verjame, kateremu lahko zaupa, sem izgubil vrednost v njenih očeh. Tako si razlagam to dogajanje jaz. Vsekakor bi bilo dobro o terapijah, znakih napredka in podobno, več pisati tu na forumu, saj je teh informacij zelo malo.

Bila sem z momovcem, ki se je zavedal svoje diagnoze (sodi v drugo skupino, kot jih je opisala G. Dernovšek, torej pogojno funkcionira z občasnimi hospitalizacijami in zaostritvami konfliktov z okolico), ni pa hodil k terapevtu. Motnja je z leti menda bolj obvladljiva, izbruhi so manj burni, vseeno je pa psihično mučenje bilo zame preveč in prehudo. Nikoli nisem vedela, kaj me čaka. Je pa izrazit MOM.
Nimava več stika, občasno mi napiše kaj na mail, vsega niti ne preberem, včasih na pol, včasih samo kak stavek, in je vedno čutiti nekakšno razdraženost nad mano – še vedno -, ker ne plešem, kot bi on hotel. Mojster manipulacije, če se tega zaveda ali ne …
To vajo, kot ti pišeš, da vse razume, da ve, kaj ni naredil prav, da skuša to popraviti, izboljšati – vse to sem dala skozi. To je večni vlakec smrti, gor in dol, gor in dol. Na koncu sem se sama sebi zazdela totalna trapa, da sem se pustila zaplesti v tako igro.
Skratka, jaz osebno ne verjamem, da je s temi osebami mogoče živeti kolikor toliko normalno življenje.Vprašanje je, koliko si ti pripravljena žrtvovati sebe. Jaz se nisem bila, nič. Ampak midva nisva imela (na srečo) še nič skupnega, ne otrok, ne stanovanja in podobnega.

Pred nekaj meseci sem končal vezo z dekletom ki sem jo imev resnično rad… Na koncu je na moj ljubim te odgovorila: to ne bo več dost za mene :/ kar se mene tiče sem spremenil vse od A do Ž. Naredo vse da bi bila zadovoljna in srečna.. Celo spustiv študij za to, da bi šla po skupni poti :/ njen odgovor na koncu: to ni dost za mene. Sam imam otroka od prej in seveda nisen znav postavit otroka na pravo mesto, ko sem končno to uspel sem ugotovil da je tudi to brezpredmetno… 🙂 na koncu mi je očitala da vse naredim, pol pa sem isti 🙂 men se je dobesedno mesalo v glavi, nisem vec razumel kaj delam narobe… Enostavno nisem razumel zakaj nekdo joce preden greva na obisk, čes da je tam neko dekle ki je zelo lepo.. Nisem razumev zakaj se nekdo razburja ko podaš neko dobronamerno kritiko in to jasno poveš, zakaj nekdo vsakič ko pride od očeta (od katerega je precej odvisen) zeli da je pri nama tako kot je reko oče. Enako je veljalo za vse druge ljudi s katerimi se je druzila. Npr. Moja mama je tej punci, ker jo je imela zelo rada, ustregla v vsem, na koncu se je zacela enako oblacit enako pogovarjat z menoj itd. Nisem smev rect da juha ni okusna, da me je nekaj uzalilo… Na koncu nisem vec smev odpreti ust 🙂 nenehno je sprasevala ali se mi zdi lepa, govorila da je popolna in ima prav…pri zadnjem pogovoru je dejala da je delala vse prav, da od mene ni nič itd. Bila je arogantna in ponizevalna! Še dovgo po tem sem ji pisal, klical.. Mešalo in bledlo se mi je! Enostavno nisem razumel kaj sem naredil narobe, zakaj je takšna do mene ce sem vse spremeniv in popravil,ce jo imam rad itd…. Nic ni slo skupaj!!! 1+1= -3,45 tak je to zgledal!! Nisem razumel zakaj me je odrezala v trenutku brez da bi trznila z ocesom. Hodla pa je k mojim sorodnikom(seveda so jo vsi obcudovali) in govorila kaksen sem do nje.. V glavnem nisem razumel nic!! Nic ni slo skupaj!!! Od kar sma sla narazen je 8 mesecev.. Dobre 3mesece nazaj sma se nakljucno srecala in seveda sem jo oprasal zakaj je bila pri zadnjem pogovoru tako arogantna, zaljiva in ce je vse resno mislila:) si predstavljate njen odziv, ko je blo treba videt sebe kaksen si biv??? Punca je ponorela20 min se ni ustavla. Zalitve, obtozbe in seveda ona ima prav.. Hoto sem denar, ji metav polena in jo izkorisco :)…. Seveda po tem pogovoru, ce lahko temu recemo tako 🙂 ponovno nisem spav cel mesec.. Enostavno nisem mogu verjet in razumet. Biv sem jezen na njo na sebe, kok je lahko nekdo tako nizek in jst tako naiven, zelel sem ji samo najslabse. Konec koncev sem se odpovedu faxu za naju in njo!5 dni nazaj sem slucajno imev prizgan tv! Govoril so o zenskah, pri zadnji so mi skoraj izpadle oci saj sem ugotovil da govorijo tudi o zenski ki sem jo imel zelo rad.. Vceraj sem si vzel cas in prebral nekaj clankov o NOM… Seveda se je moj pogled na vse v trenutku spremenil, danes razumem vsako njeno reakcijo, vsak njen odziv in problem. Vse pretekle situacije so mi popolnoma jasne! In tudi jeze ni vec, obrnala se je v neko sočutje! Je pa dejstvo da v tako vezo ne bi stopil nikoli vec!

Pozdravljen danes razumem!
Ni treba razumeti bolnega vedenja, da mu postaviš meje. Ni treba razumeti zakaj se nekdo vede kot se ( ker v resnici drugega človeka nikoli ne moreš res razumeti) da rečeš sam pri sebi, da takega vedenja ne boš več dovolil.

Napisal si, da nikoli več, zato bi ti svetovala, da se bolj kot z njo sedaj ukvarjaš sam s seboj, zakaj ti alarmi, kadar se nekdo znaša nad teboj in se tako zelo očitno vede grozljivo ne delujejo, da bi vedel, da to ni dobro zate in da moraš stran. Kaj je tisto, da si še vedno vztrajal? Če ne boš rešil tega se zna zgoditi, da boš dobil isto, samo v različni pakungi…

GittaAna