Spoštovani! Zaradi spleta okoliščin sva se z možem šele lani, po desetih letih od prvega poroda, odločila, da bova postala starša še v drugo. Na žalost sva delala račun brez krčmarja. Moj sin, sicer povsem neproblematičen otrok doma in v šoli, hoče ostati edinec. Pravi, da ga bova onesrečila in da bi se morala za drugega otroka odločiti prej, ne pa zdaj, ko se je navadil na to, da je sam. Pri tem grozi, da bo kar pobegnil od doma, če bo dobil bratca ali sestrico. Vem, da ne misli resno, me pa te besede vseeno bolijo, ker kažejo na resnost njegove stiske. Sicer je zelo prijeten fantek in nima težav pri navezovanju stikov z drugimi otroki. Se mi pa zdi, da najbolj uživa takrat, kadar se lahko igra sam doma v svetu svojih igrač in domišljiskih iger. Razpeta med željo po vnovičnem materinstvu in stisko svojega otroka, s katerim sva se z možem o tej zadevi že velikokrat pogovarjala in ga prepričevala, pričakujem vaš odgovor.

Spoštovana Anita,
razumem vsš dvom, pa tudi sinovo bojazen, da bi moral vašo izljučno pozornost in naklonjenost poslej deliti še s kom, vendar izkušnje kažejo, da z nekaj diplomacije in dosti priprave (dovolite mu, da na vašem trebuhu otipa gibanje ploda,oba z možem sinu posvečajta tako pred porodom, ,kot po njem več pozornosti, preslišite njegove sovražne izjave in ga ZELO pohvalite za konstruktivne)Če boste dosledni, bo sin po prihodu novega družinskega člana, navdušeno oznanil prijateljem, da je v svoji socialni funkciji napredoval ( postal je namreč “starejši brat”)