Pozdravljeni!

S partnerjem se večkrat pogovarjava o temi, ali čustva določajo naše ravnanje ali razum.
Jaz trdim, da se ti kemija lahko zgodi in da si človek ne more pomagati, ko ga pošteno zadene Amorjeva puščica. Pr.: da se zaljubiš v precej starejšega, morda vezanega ipd. Čustva so čustva!
Moj mož pravi, da to ni možno, da on odloča, če se bo zaljubil ali ne.
Vem, da odločaš, če boš svoja čustva uslišal, se podal v razmerje ali ne.

No, po 12 letih zveze, ki je sedaj na bolj majavih nogah, ob otrocih, službi in vseh obveznostih doma, ni veliko časa za romantiko. Intimno sva se odtujila, saj zvečer padem v posteljo in imam najraje svoj mir.

Na službenem potovanju pa sem spoznala moškega, kjer sem po dolgeeem času oživela kot
ženska. Kar začutila sem neko privlačnost in ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi s tem moškim bila še nekaj dni v družbi. Bi se uspela ubraniti močni kemiji? Celotno svoje telo sem začutila zraven njega. In to se ti enostavno zgodi!

No, po kakem dnevu doma, je romantika ob vsakdanjih obveznostih seveda splahnela. Ostalo je delo doma, delo z otroki, delo v službi.
Ne vem, ali so otroci in obveznosti samo izgovor, morda pogrešam pri možu še kaj. Pogrešam občutek: da sva ustvarjena drug za drugega, da je moj najboljši prijatelj, ljubimec, sorodna duša – kot včasih kje preberem. Jaz tega ob svojem možu ne čutim. Ali idealiziram, sanjam? pričakujem preveč?

Spoštovani,

z možem sta si izbrala zanimivo, tako rekoč neizčrpno temo za debato. To, kdo ima »prav« oziroma do katere mere, lahko seveda doženeta s pomočjo številnih knjig, ki so jim strokovnjaki namenili dolga leta raziskovanja, preverjanja in preučevanja. Toda »izid« ne bo spremenil pogovora, ki neizgovorjen teče vzporedno z vajinimi besedami kot močan podzemni tok, dialoga, v katerem si govorita: Kako dolgo mi boš še zvest/a? Vi mu sporočate: Ob tebi želim čutiti »kemijo«, romantiko, izpolnitev sanj – doživljam pa samo puščobo sedanje rutine! Ne jamčim zase, če bom srečala koga, ki mi bo spodmaknil tla pod nogami! Mož pa vam odgovarja: Jaz pa sem ti pripravljen biti zvest ne glede na kemijo, ki bi me prevzela ob kaki drugi ženski. In vi: Lepo, ampak to mi ne zadošča!

Iz teh občečloveških hrepenenj se hrani umetnost, na njih služi ogromna večina holivudske, bolivudske in preostale filmske produkcije.

In ko smo že pri tem, bi bilo lahko plodno izhodišče za vajin pogovor znameniti Kubrickov film Široko zaprte oči. Vendar s tem nisem mislila še enega pogovora o tem, kaj počneta glavna lika in zakaj. Varno je namreč projicirati svoje mnenje na nekoga tretjega, sploh če je oseba iz filma. Kako bi bilo, če bi spregovorila neposredno, si priznala, kaj v zakonu pogrešata in zakaj? Verjamem namreč, da se v pogumni, včasih že kar drzni iskrenosti med dvema, ki mislita, da partnerja in odnos poznata do obisti, skriva največ kemije, včasih prav presenetljive. In strinjam se z vami, da so otroci in obveznosti pri vas samo izgovor. Na tistem službenem potovanju niste čutili nobene utrujenosti in potrebe po »svojem miru«. Je pa to iskanje vznemirjenja tudi signal, da si postavite še eno vprašanje: Koliko vznemirljivih reči pa še sicer počnete v življenju, namreč takih, ki niso vezane na moškega (vašega ali sanjskega)? Koliko reči, ob katerih se počutite živi in polni poleta?

Preden boste mislili, da ste v tem zakonu izčrpali vse možnosti, preberite še kako knjigo, ki govori o posledicah prevare, med katerimi je moralni maček še najmanj naporna; Skok čez plot ameriško pragmatične Mire Kirshenbaum ali Nezvestobo domače strokovnjakinje Veronike Seles.

Lepo pozdravljeni in srečno,

Na tole in tole…

Med nama z možem ni bilo tiste “nore” zaljubljenosti, sam on in midva…pa nama je zelo “zaškripalo v spolnosti, je ni več…. Kot da nama res manjka tista kemija, ki te skupaj vleče.
Je seveda tudi res, da se oba glede na najine zgodbe iz otroštva in preteklih zvez, bojiva bližine…

Ne vem, zmeda! Kaj naj svetujem hčeri. Kateri je pravi? Kaj je najpomembnejše pri zvezi z moškim?
Kaj pravite terapevti?[/i]

…je odgovor tole;

Bližina.

Najlepša hvala za odgovor.
Zadeli ste bistvo: res se z možem veliko pogovarjava posredno, o sorodnikih, otrocih in razpredava, pa je zadaj verjetno kakšno drugo vprašanje, na katerega vsak s strahom čaka, da ga drugi začne. Res je, da mi mož pravi, da bi mi bil zvest oz. mi najbrž je, čeprav nimava intimnih odnosov že 4 leta. DA meni to ni dovolj, da se je potrudil v spolnosti, pa se mi je zdelo preveč mehansko, da nisem zadovoljna, pa če naredi verjetno karkoli! Vedno mi nekaj manjka, neka globina, da je rad sam z mano in sem mu dovolj. Ne morem se otresti občutka, da morda nisva ustvarjena drug za drugega, čeprav se še kar skladava v pogledih, vrednotah, interesih. Mešajo se moja čustva do njega od tega, da mi je všeč, pa mi ni všeč, sem jezna nanj, sem žalostna, ker me sedaj telesno zavrača…
Strah me je načeti pogovor, ker je v meni negotovost v čustvih do njega. Ga ljubim? KAko bi se jaz počutila, če mi on reče, da ni prepričan, če me ljubi? Po drugi strani pa se sprašujem, če sploh vem, kaj je to ljubezen, sem sploh zares ljubila kakšnega moškega v svojem življenju? Res je, da sem bila dva ali trikrat močno zaljubljena (kemija?) Ko je zaljubljenost minila, to ravo niso bili moški za skupno življenje.
Ker sem v sebi negotova, se bojim načeti pogovor. Na začetku zveze sva imela kar nekaj težav v prilagajanju – alkohol, je nehal piti, bližina – hotel se je zame prehitro preseliti k meni, preveč seksa naenkrat…. Bila sem kar nekaj časa samska. Na začetku zveze sem se posvetovala s strokovnjakinjo, če naj grem v odnos, ker nisem noro zaljubljena vanj, in odgovor je bil da, vse je v glavi.

No, sedaj imava otroke in skoraj nič casa zase in je vse šlo še bolj navzdol, še to kar je bilo od najinega odnosa. ZA vznemirljive reči ne ostane kaj dosti časa: služba, otroci, gospodinjstvo in padem dol. Tisti dopust pa tudi ne reši problemov. Res pa je, da tudi v štartu nisva bila 100% gotova v odnosu.

Čakam, odlašam, strah me je, tišči me v prsih, trebuhu, občasno sem žalostna, v naslednjem trenutku bi ga zadavila, ko se mi on približa, se jaz umaknem….
Kako ven?

Ja, ko se partnerja pozabita ljubiti telesno, se med njima naseli zadrega … Kot če bi te hotel objeti sorodnik, ki ga ne vidiš par let, pa nisi čisto siguren, kaj so zdaj njegovi vzgibi, da se je pojavil, saj si nikoli nista bila preveč blizu.

Ljubezen ima različne oblike. Ne gre za to, da se nam mora ob partnerju bliskati od čustev in hormonov, ampak za odločitev, ali je dovolj dober za nas. Prav mogoče je, da bi ti bilo z drugim moškim bolje. Ampak še več možnosti pa je, da bi bila čez nekaj let na istem ali celo še na slabšem.

Zdravo Anja1 🙂 hja s temi vprašanji smo se ubadali včasih. Ali je res potrebna kemija za odnos? Ljudje smo si različni in različno ”padamo” na to kaj nas privlači na drugih. Meni se bolj zdi, da nisi izživela te kemije in od nje povzela bistvo- se nekaj naučila kaj je zate pomembno v odnosu. Da, pri vsaki kemiji se lahko naučiš kaj je bilo tisto kar te je privlačilo in kaj tebi tista privlačnost pomeni. Meni se bolj zdi, da je tebe privlačilo dejstvo, da ti je nekdo x dal pozornost in te lepo pogledal, ne pa samo fizična privlačnost. Torej nimaš nekaj zapolnjenega – izpolnjenega.
Tvoj mož pravi, da te ne bi prevaral pa bilo kakšna kemija…..očitno ima on drugačne poglede katere vrste kemije je njemu najpomembnejša v odnosu. V tem smo si različni.

O tvojem govoru, da se te ji na službenem potovanju takšna kemija enostavno zgodila …Ne, se ne zgodi enostavno, zgodi se, ker z možem nista poskrbela tudi za vaju dva in vajine romantične trenutke in vznemirjanja. Zgodi se, ker si na moža začela gledati le kot na drugi del sobivanja in vzgajanja ter plačevanja računov.

Glede na to, da omenjaš, da v štartu nisi bila 100% sigurna o vajinem odnosu – kaj pa v roku 1 leta, a ti je ta nesigurnost ostala? ali pa v 6tih mesecih vajinega odnosa? Ali si se poročila samo zato, ker je za to bil čas? Poišči si pomoč ali pa poišči si ljubimca za dvakrat, ne uničuj si zakona, če si ne razčistiš pri sebi, še prej si odgovori na ta vprašanja.

Človek v sebi čuti kaj mu ustreza pri partnerju in ali je partner zanj ali ne. Nekaj ljudi se še vedno lovi, ker ne ve kaj potrebuje v vezi…………………ampak če sta skupaj z možem že 11-12 let, potem bi zdaj bil skrajni čas za dodati romantiko v vajin odnos – torej to kar bi ti počela s tistim drugim na službeni poti.