Pozdravljeni,

ob službi sem lansko leto doštudirala 8 stopnjo izobrazbe (iz višješolskega programa do magisterija znanosti) po želji do boljšega življenjskega standarda in službe. Bolje plačano delo še iščem, čeprav je v krizi težje.
Sem poročena stara 45 let. Mož si želi otroka z menoj. V vseh študijskih letih sem odlašala z materinstvom in upala, da si zboljšam življenjski standard in potem zanosim. Med študijem sem spoznala mlajšega moškega, prijatelja (v zakonu sem kmalu začela pogrešati spolne odnose v katerim bom zadovoljena, mož je »hitri strelec«, vsi moji poskusi za izboljšanje so bili neuspešni), ki mi je kasneje izkazal čustva in željo po otroku z menoj. Sama čutim in imam strah, da sem prestara za otroke in da z možem preslabo zasluživa. Ne morem tudi preko tega da bi si sama želela otroka, samo zaradi moškega ga ne bi imela. Imam nerešljive probleme iz težkega otroštva, nepodopre staršev skozi moje celotno življenje. Poročila sem se delno tudi zaradi tega, da grem čimprej stran od staršev, čeprav se nisem poročila mlada.
Moja čustva glede obeh moških so mešana, oba skupaj bi bila za enega. Ta trikotnik me izčrpuje, težko se odločim ker sem zelo čustvena, razdvojena med obema moškima….na koncu pa lahko pride do tega, da bom ostala sama….
Sama živeti – ne vem, če bi denarno zmogla. S strani staršev nimam čustvene, denarne podpore niti se ne bi mogla preseliti k njim, ker so pri njih nevzdržni pogoji za bivanje.
Pri možu živim v stanovanju v starejši dvostanovanjski hiši (z starši, ki so zelo težki) v katerega sem vlagala in sem 1/8 lastnica. Koliko mi bo lahko izplačal od mojega vložka v primeru ločitve – če mi bo, iz svoje majhne plače – ne vem, verjetno niti toliko da bi si lahko kupila stanovanje. Najem stanovanja z mojo majhno plačo – si ne znam predstavljati. Mlajši prijatelj od mene 8 let (trenutno si išče službo, s.p. je v zapiranju) pravi, da mi lahko ponudi možnost, da živim pri njemu v hiši.

Ko pogledam na moje življenje vidim večinoma nepravilne odločitve in zmešnjavo, ter nobene podpore oseb s katerimi se družim, živim. Vsak vidi in zasleduje samo svoje interese. Sama se moram prilagajati in biti večinoma tiho, če ne se samo prepiram za svoje želje. Čutim se kot nekaka služkinja, delavka, ki mora »delati kar je želja in kao »pravilna ocena moškega v dani situaciji« na direkten ali zelo skrit način«.
Ne glede na okoliščine v katerih sem, si želim samo podpore, pravih čustev (če so), odkrite besede….
V tej zgodbi smo vsi vpleteni na en način izigrani kako pa narediti situacijo, da bi bili vsi zadovoljni – ne vem, verjetno to ne obstaja….

Kaj lahko storim? Kaj bi vi naredili v mojih okoliščinah? Ste bili kdaj v podobnih?

Čeprav si dokončala magisterij, nimaš pa po mojem razdelanih ciljev kaj sploh hočeš. Tako kot si opisala boš šla samo iz dežja pod kap, saj tudi drugi ti ne more nudit kaj več, ker nima. Trenutno sediš na dveh stolih in glej da ne boš na tleh. Situacija glede služb in dobrih plač še dolgo ne bo ugodnejša. Poskusi gledat malo dalje v življenju od tvoje trenutne situacije. Saj s sedanjim sta verjetno že nekaj časa skupaj. Verjetno pa sta gledala samo na materialne stvari zato nimaš čustvene opore in besed pri njem. Poskusi najprej to popraviti, ker odideš še zmeraj lahko. Ta novi pa ti je izziv, ker je mlajši zanimiv (samo sedaj), ima nekaj posebnega na sebi…, ampak tudi on bo postal isti oz. tebi bo sčasoma postal kot prvi. Zato predelaj v sebi, šele nato ukrepaj. Podpore doma nisi imela ne kot otrok in je nimaš tudi sedaj ampak nisi ti kriva. Nikogar ne sodim, ampak tudi dobre popotnice za življenje, vrednote, spoštovanja, ljubezni, odrekanja, doseganje ciljev….nisi dobila. (Glede na to koliko si stara in kaj imaš materialno in nematerialno).
Ampak ti si glavna igralka tvojega življenja, ki je samo tvoje in ne glede na to kako se boš odločila, ga boš ti živela. Samo glej, da ne po starih vzorcih.

Poročila si se da odideš od staršev? Mož je hitri strelec.. itd itd.. iskanje izgovorov da se opogumiš in odlepiš od moža ki niti ne sluti kaj mu pripravljaš.. Temu se reče varanje brez olepšav.. Če si zdaj zmedena, boš mogoče še bolj ko dojameš da nov prijatelj s časom ne bo kaj drugačen.. Morda celo slabši.. In tudi možnost da se vse obrne proti tebi.. To je realnost..

Ja, mogoče mi je situacija delno znana. Ampak v obdobju, ko mi je bilo 20 let, ne 45. 🙂
Človek je socialno bitje, ampak bil naj bi tudi samostojno bitje. V kontekstu tvojega problema je tvoja izobrazba čisto nepomembna. Ne pove kaj dosti o tebi. Navsezadnje ni skrivnost, da so fakultete narejene za “povprečne” ljudi, da torej ni vsak, ki nekaj doštudira, genij, je samo neko normalno in razmeroma vztrajno bitje. Morda celo človek, ki ni imel drugih obveznosti v življenju in je večino časa posvetil študiju. To pove faks o človeku. Tudi o meni. 🙂 Vključno s starim znanstvenim magisterijem. V Sloveniji imamo cel kup magistrov brez služb, tako da… Pa pustimo to, ker ni pomembno.
Pri tem, kar ti pišeš, me ne moti toliko vsebina kot dejstvo, da si stara 45. In pišeš kot da bi pisala najstnica ali neka še razmeroma mlada študentka, ki se še išče v življenju.
“S strani staršev nimam čustvene, denarne podpore niti se ne bi mogla preseliti k njim, ker so pri njih nevzdržni pogoji za bivanje. “
“Ko pogledam na moje življenje vidim večinoma nepravilne odločitve in zmešnjavo, ter nobene podpore oseb s katerimi se družim, živim. Vsak vidi in zasleduje samo svoje interese. “

Ženska, stara si 45. Kakšno podporo pa pričakuješ od staršev pri teh letih? Sedaj bi pravzaprav kvečjemu oni lahko pričakovali podporo od tebe. Ali pa recimo kakšna 20-letna hčerka, ki se šele postavlja na noge in poskuša samostojno zaživet. Bi ji zmogla finančno pomagat? Ker po letih bi bila lahko brez težav mama 20-letnici. Ti pa se sama obnaša kot 20-letnica.
Poglej, problem ni v ljudeh okoli tebe. Ljudje so takšni kot so. Ne bodo se spremenili. In tudi ni fer, da za svoje neuspehe v življenju iščemo krivca v drugih. Enim je v žviljenju lažje, drugim težje, ampak vsak je zase odgovoren. Normano, da druge skrbi zase. Tudi tebe bi moralo! Ni problem kaj drugi počnejo, kaj drugi hočejo. Problem je, kot se mi zdi, blj v tem, da TI ne veš kaj hočeš od življenja, od zveze. In ta čustva… Ni problem v tem, da si čustvena. Problem je v tem, da si zmedena, da ne veš kaj hočeš in na to čustveno odreagiraš. Hočem reči… lahko bi bila tudi bolj odločna v življenju, imela bolj jasne cilje, pa bila še vedno tudi čustvena. Nezadovoljna si s svojim življenjem. To je jasno. In iščeš uteho za to, po mojem na napačnih koncih. Potrebuješ tolažbo, da lažje zapolniš praznino v sebi, da lažje shajaš sama s sabo in vsakim novim dnevom. Ampak to ni rešitev. Je 8 let mlajši moški rešitev? Ne vem, a zdi se mi, da ni.
Če je tvoj zakon farsa, če ne zdržiš v tem zakonu, odidi. Boljše se boš počutila. In bolj ti bo jasno kakšno vlogo ima v resnici tisti 8 let mlajši.
Poskusi poiskat službo, ki ti bo omogočala samopreživetje, torej plačevanje najemnine. Postavi se na lastne noge in zaživi sama. Četudi v 20 kvadratov veliki garsonjeri. In razmisli kaj želiš narediti s preostankom svojega življenja. Če ga želiš preživeti z 8 let mlajšim, ok. Super. A ne rini takoj z njim pod isto streho, da se ne bo na koncu izkazalo podobno kot pri možu, da si z njim samo zato, ker je tako po finančni plati lažje. Jasno predelaj pri sebi kakšna čustva gojiš do oseb iz tvojega življenja in se temu primerno obnašaj. Verjamem, da morda nisi imela idealnih staršev, ampak oprosti, pri teh letih bi že morala predelati otroške travme. Če želiš imeti otroka, moraš biti močna osebnost, da boš lahko v oporo otroku. Ne da bo otrok opora tebi, nekaj kar bo zapolnilo tvojo čustveno praznino. Za kaj takšnega si lahko omisliš psa, pa še to ne bi bilo pametno. Če je bilo tvoje življenje polno napačnih odločitev, poskrbi vsaj, da bodo naslednje odločitve pametne. Ne hodi z glavo skozi zid. Počasi. Korak za korakom. Tudi glede partnerja. Tistega mlajšega. Spoznavaj ga kot svobodna ženska. Kot ženska, ki je sposobna ljubiti in biti ljubljena. Kot ženska, ki ima nekaj soli v glavi in je lahko ne le uspešna ampak tudi zadovoljna v življenju. Zgleduj se po ljudeh okoli tebe. In postavi sebe na 1. mesto. Ne bo kar čez noč bolje. Ne bo življenje v luksuzu. Morda bo celo rpekleto težko. Ampak nekje globoko v sebi boš precej bolj srečna kot si sedaj.

Prva in edina misel, ko prebiram tvojo zgodbo: pa ti si še otrok!

Mislim, da je tvoj glavni problem v tem, ker čakaš na nekaj ali nekoga, ki bi čudežno odpravil tvoje težave. Odgovornost za svoje življenje polagaš v tuje roke, rezultati pa ravno zato ne morejo biti boljši kot so.
Manjka ti zaupanje, vera vase, da zmoreš storiti kar si iskreno želiš. Pa te sposobnosti vendarle imaš. To si dokazala tudi z uspešnim študijem.
Odnos z možem je itak že propadel in brez vrednosti. Tolažbo si morala iskati pri drugem moškem. Zaupanje, ljubezen in spoštovanje takšnega preizkusa ponavadi ne preživijo. Namesto, da bi reševala odnos, si se odločila za bližnjico…. in ugotovila, da tudi to ni tisto, kar bi te lahko zadovoljilo. Z življenjsko modrostjo, ki jo trenutno prakticiraš, bi na smrt obsodila tudi odnos z moškim št.2.

Lahko še naprej takole životariš in se smiliš sama sebi. To se mi zdi najslabša izbira.
Lahko pa priznaš možu, kaj se ti je zgodilo in potem se bo itak začelo dogajati z astronomsko hitrostjo. Meni se to zdi veliko boljša možnost kakor samo čakati, da se nekaj zgodi samo od sebe.