Vprašanje
Moje sožalje! Resnično je še vse zelo sveže pri tebi, če je minil le en teden. Ne vem, kaj naj sploh svetujem, kako si naj pomagaš. Kot prvo, sprejmi vso žalost, jezo, razočaranje. Pri meni bo kmalu 8 mesecev, pa sem še vedno žalostna, včasih tudi jezna, vedno razočarana, občasno prestrašena, kako bo življenje brez nje. Moja je bila še mlajša (52 let), ampak vedno je prehitro, ko se zgodi.
Kje iskati tolažbo? Lahko se nam izpoveš tukaj na forumu (tukaj te sigurno vsi vsaj malo razumemo), lahko prebereš kakšno knjigo o posmrtnem življenju, se pogovoriš s prijatelji, ki so to že doživeli ali se morda obrneš na Hospic. Nekateri se vržejo v delo. Meni je življenje začelo nekako tečti spet “normalno”, vsaj navzven. Ampak nikoli pa ne bo več isto kot prej. Mamin odhod je spremenil marsikaj. Pogrešam jo, čutim, da ni več tiste osebe, ki me je edina imela brezpogojno rada, hkrati se že vnaprej bojim, kako bo, ko izgubim še koga, spominjam se trpljenja, skratka še vedno je zelo hudo.
Rada bi ti pomagala, pa ne vem, kako.
Tudi z moje strani iskreno sožalje.
Tako kot petra ti tudi sama ne znam dati nobenga pametnega nasveta. Pri meni je minilo osem mesecev in mislim, da je z menoj čedalje huje, z dneva v dan jo bolj pogrešam in se sprašujem zakaj tako mlada (47) in zakaj ona. Pride dan, ko si rečem “saj nekako bo šlo” in potem pride naslednji, ko mislim “zmešalo se mi bo, ne morem več”.
Vedno je prisotna žalost, praznina četudi navzven zgledam čisto v redu.
Kot ti je že petra svetovala obrni se na hospic, psihiatre, beri knjige, sprehodi in pogovori s prijatelji to pa je vse, kar ti tudi sama lahko svetujem.
Drži se!
Draga Petrra, sprejmi naše objeme. Moje sožalje.
Kot ostale predhodnice ti, tudi sama ne znam odgovoriti. Nakako 10 mesecev po smrti moža se mi je zdelo, da mi gre kar dobro. Po letu in treh mesecih, pa sem po moji oceni bolj na tleh kot lani po treh mesecih. Kot so povedale ostale, pogovor, sprehodi, tek, plavanje, nove zaposlitve, nove dejavnosti, Hospic, branje,……
A v posameznih delih dneva nič ne pomaga. Mislim, da sicer vem kaj bi potrebovala, ampak tega pač nimam. Nekoga, ki bi me prijazno vsak dan malo povprašal, malo priganjal, malo spodbujal, malo pocrkljal. Se pa vsak dan bolj praznim, ker to dajem 10 in 13 let starima otrokoma.
Tudi sama bi potrebovala nasvet kako zvoziti drugo leto po smrtni nesreči moža. Vsi pričakujejo, da bom počasi postala “normalna” , tako da imam letos večje težave, kot lani. Lani sem še našla kakšno pomoč in tolažbo, letos vsem okoli zmanjkuje nasvetov, pa tudi potrpljenja.
Vsem lep pozdrav,
Ana
Mogoče ti bosta kaj pomagali knjigi Potovanje duš in Usoda duš. Nekaterim pomaga, meni – iskreno povedano – niti ne preveč. Dolgo časa sploh nisem mogla brati knjig, ker nisem bila sposobna biti z mislimi pri stvari.
Napisala sem ti že v prejšnjem odgovoru za zeliščne tablete Hove za pomiritev. Ker so zeliščne, nimajo kakšnih posebnih stranskih učinkov. Vprašaj še v lekarni, mogoče obstaja še kaj podobnega.
Vse to, kar se je nabralo v odgovorih, pomaga. Ampak kljub temu pa mora človek največ storiti sam. Tudi, kadar je tako hudo, da se ne da povedati. Dobro je, če imaš koga, da moraš zanj skrbeti. Tudi jaz živim z dvema otrokoma po smrti moža. Če pa nimaš nikogar, moraš pa nujno med sorodnike in prijatelje. Upam, da te bodo poklicali oni. Če si sam s sabo, se žalost samo še povečuje in kar naenkrat sploh ne veš več, zakaj bi živel. Zato se je treba potruditi, pa čeprav zaenkrat ni v vsem skupaj nobenega smisla.
Ja, jaz sem bila prve tri mesece na pomirjevalih, lexavrin 3mg in sem po tri pojedla na dan, da sem nekako zdržala.
Sedaj pa intenzivno razmišljam o antidepresivih, ker se mi zdi, da to brezvoljno, nezainetresirano, živčno in žalostno življenje ne pelje nikamor.
Knjig pa je veliko na to temo: zdravljenje žalosti, usoda duš, na drugi strani, mah cel kup jih je. Pojdi na stran knjižnice: http://www.lj-siska.sik.si/ in greš na katalog/vsi oddelki pa vtipkaj “knjige o posmrtnem življenju” in boš dobila vse naslove.
Srečno!
Tudi meni je na začetku zdravnica predpisala neke antidepresive, ki so mi pa narediti več slabega, kot dobrega (vrtoglavica, tresenje, slaba koncentracija…). Potem sem jih nehaja jemati in začela sem obiskovati psihiatra…moram reči, da mi je kar pomagalo – predvsem mi je pomagala misel, da nisem edina in, da se moram vzeti “skupaj”. Največja podpora mi je bil fant – HVALA TI!!
Potem pa je sledila: hoja v naravi, tek, zastavljeni cilji (začeli smo graditi hišo)…vendar je bilo vmes še hudo…knjig oz. filmov na to temo dolgo časa nisem mogla brati oz. gledati, ampak se počasi vse izboljšuje.
Pridejo trenutki (skoraj vsak dan) oz. situacije, ko si želim, da bi bila mami zraven – potem se fajn zjokam in grem naprej. Rečem si, da si želim biti močna – zase, za svojega partnerja in kasneje za svoje otroke! Poskušam se postaviti v situacijo npr. fanta in si rečem, kako bi bilo, če bi on vsak dan jokal…ko ne bi vedela, kako mu pomagati…ko bi se pogrezal globlje in globlje…takrat bi ga verjetno “zvlekla” na Šmarno goro ali na en dolg sprehod in naslednji dan v kakšen bazen…v glavnem, zvlekla bi ga v “življenje”!
Zato, ženske, glavo gor!! Pojdite pod tuš, trenirko gor in juriš na kakšen hrib oz. na dolg sprehod!
Me kar srh spreleti, ko berem o antidepresivih…saj vem, da so situacije, ko ti samo tableti pomagajo, vendar vam naj ne bodo tableti prva pomoč, temveč zadnja. Bučka1 in ostale – pojdite raje v naravo ali med ljudi (kar med ene x ljudi, ki ne vedo, kako ti je hudo), kot pa na tablete. Joj, saj bi še kar pisala… 🙂 PA, SREČNO!!!! In enega smeška za vse vas! :))))
vse je res, kar pišeš Onina, vendar pa se stvar tudi kdaj tako zaustavi, ko ne vidiš resnično smisla nikjer, niti v tem, da bi vstal, šel na sprehod, ko bi te lahko zvlekli ven z ne vem kom, pa ne moreš, fizično. Stanje depresije je zelo hudo, sem sama doživela, sedaj že en mesec jemljem antidepresive Cipralex in diham lažje, živim lažje, sem bistveno bolje in sem sposobna misliti tudi na jutri, čeprav je kljub temu zelo težko.
Je pa velika nevarnost zlorabe vseh teh pomirjeval in antidepresivov, odvisno je pač od posameznika, na kaj se bo naslonil. Sama menim, da je najboljša kombinacija različnih vrst pomoči, da nekako gre, do zvečer, do jutri, daljših načrtov pa v težkih situacijah človek sploh ni zmožen
Res je Urška, da sem napisala stvari, ki se jih dela kasneje, ko si že malce opomoreš…na začetku si pa itak čisto na tleh in nimaš moči, da bi šel ven, kar naredil…
Prvo fazo moraš dati skoz in si preprosto pustiti žalovati.
Prav hudo mi je, ker vam ne morem še drugače pomagati, ker, ko berem vaša sporočila, se spomnim, kako je bilo takrat na začetku in, kako mi je bilo hudo, sedaj pa je toliko bolje, a ve še ne občutite tega.
Spoštovani!
Najprej iskreno sožalje ob smrti Vaše mame, ki Vam je vsem pomenila vse. Tudi moja je že pokojna, umrla je še mlajša, bila je bolehna. Letos bo že 12 let. Težko je opisati to žalost in žalovanje v eni sapi. Rad bi Vam rekel tole:
Žalovanje ima svoj čas. Tudi otrokom, ki izgubijo ljubljenega človeka, se to pozna. Za otroke je res drugače, kot za odrasle, toda pustimo, da gre po naravni poti. Pustimo času čas. Nikoli pa ne zadržujmo bolečine zase, tudi izjoka(j)mo jo, se razume.
Veliko se pogovarjajte, začenši s svojimi najbližjimi in s tistimi, s katerimi ste povezani ali ste si s kom bolj zaupni. Marsikaj se prečisti.
Tudi v družini se boste še srečevali, obudili kakšen spomin (se morda udeležili sv. maše), pa posvetimo se drug drugemu. Marsikaj novega se bo še spletlo med nami in še nam bo lepo. Ne bo več tako, kot je bilo, bo pa drugače in kakor si naredimo lepo, tako nam bo lepo.
Trenutki krize in žalosti bodo res še radi prišli, toda, ne utapljajte se v žalosti. Zdravila jemljite samo, kar je res nujno, ker vsaka reč ima poleg glavnega tudi stranske učinke, antidepresivi idr. pa gotovo ne zaležejo dolgo ali popolnoma. (Nisem zdravnik in ne farmacevt.) ODNOSI SO VAŽNI! ODNOS JE TISTI, KI ZDRAVI, ALI PA RANI, že ko mi služimo svoji družini in otrokom, če jih imamo, ali se posvečamo nekomu, ki nam pomeni.
Skušajte živeti čimbolj normalno življenje, red in rednost v stvareh, tudi dejavnosti – ne preveč, ampak pravšnjo mero, da ne trpijo druge stvari. Pogovorite se z nekom, ki vas dobro pozna in Vam bo čisto drugače svetoval kot nekdo, ki ga vidite prvič.
Upam, da sem Vam vsaj majčkeno pomagal. Sem duhovnik, star 39 let. Priporočam Vam, da se pogovorite tudi z duhovnikom, ki Vas dobro pozna, gotovo boste dobili še kakšno spodbudo.
Darko Ž.