Ne popusti! Otroka naj hodite v tvojo šolo.
Ex naj kar toži, predno se bo kaj na sodišču zgodilo,se bosta tamali že navadili nove šole in jima bo ok, in ju ne bodo več pošiljali nazaj.
Ne daj se dedcu. Vstrajaj !
Če boš popustila, te bo naslednjih 15 let buzeriral pa zaradi drugih stvari, ker bo vedel, da popustiš, ko je gusto.

Ne delaj se močno brez potrebe. Bodi močna, vendar se tudi zjoči, pa magari je to pred malima dvema – naj vidita, da tudi ti čutiš, da tudi ti ne zmoreš vsega. Nič ni narobe s tem, dokler ne bi bil jok sredstvo izsiljevanja. Pa odkritro jima povej, da to kar počne oče je zelo grdo in ni bogi, apmak nesramen do njiju in če ju ima resnično rad potem bo sprejel njuno novo življenje in jima stal ob strani. Neglede na vse. (in to ne pomeni, da ga ti šimfaš, ampak so to samo realna dejstva – končno mnenje prepusti njima).

Tjaša, puncama se je poruši ves njun svet – preselili sta se, “izgubili” sta očeta, dom, sošolce… In to ne po njuni volji. Nekateri otroci težko prenesejo preselitev in spremembe, če pa to trenutno ranljivost izkorišča še oče, skoraj ne more biti drugače.
Je pa fajn, da vsaj kaj povesta, lahko bi bili tiho, trpeli in bi se jima po glavah pletlo bogve kaj. Pogovarjaj se z njima, jokaj z njima, razloži jima, da se je tudi tebi podrl svet, da si tudi ti nisi predstavljala, da bo kdaj tako – saj če pogledaš z njunega stališča, gre za neko tvojo muho, ki si jo lahko uresničila, ker si pač odrasla, oni dve pa pri tem sploh nista imeli besede.
Žal se je življenje obrnilo, kot se je obrnilo, in seveda ni lahko, niti njima niti tebi. Večji so stvari malo bolj jasne, ta mala se pa tako kot vsak normalen otrok obnaša, kot bi ji vzel najljubšo igračo. Ampak to je normalno. In bo pripravljena očetu jesti z roke, če ji bo pač obljubil tisto, kar bi ona rada imela. Sem prepričana, da si pri tem niti ne predstavlja, da recimo življenje z njim in stara šola pomeni – da ne bo tebe. Ona si slika nekaj čisto drugega, četudi ji ti stokrat rečeš, da tebe tam ne bo. Predvidevam, da sta tako kot v skoraj vseh slovenskih družinah hčerki bolj navezani nate kot na očeta…. Ko bosta nekajkrat prespali pri njem, bosta ugotovili tudi sami, da jima je še vedno veliko lepše s tabo.
Držim pesti.

Tjaša222, zdrzi. Ti pri sebi ves, da to zmores. In tudi ostali vemo, da bos prebrodila to krizo. Glej, jutri je nov dan. Bo drugacen. Mora bit. Ti ga bos naredila boljsega.

Sama sem sla in se vedno hodim skozi taksno kalvarijo, kot jo imas ti. Tudi jaz sem zahtevala ZO, ker se nikakor nisva mogla dogovorit o nicemer. Vse kar sem predlagala, mi je kontriral. Grozil, ne samo grozil, klical policijo, me ovadil, ne samo enkrat. Nic drugega nisem vec delala, kot se samo branila. Seveda sem popuscala, za voljo otrok, ampak kot vse ostale, ugotovila, da on to veselo izkorisca za hranjenje svojega ega.

Po devetih mesecih je ugotovil, da mi vec ne more do zivega, niti s policijo, niti s pisarjenjem o moji psihofizicni kondiciji, se je spravil na sina. Ubogo dete, ki ga ima rado, ki mu je idol. Kaj vse mi sin prinese domov od njega. .. Srcno ti predlagam. Pogovori se z otroci. Odkrito, njihovim letom primerno. Ne samo enkrat. Vsakic, ko bos zacutila, da nekaj ni vredu. Pa ce je potrebno desetkrat na dan.

Zelim ti veliko moci, ker jo bos se potrebovala!

Točno to, samo pogovor bo pomagal. Jaz sem tudi dolgo skrivala resnico o tem kakšen je oče, pa zavijala v celofan,…dokler si nisem rekla, dovolj! Oče je sinu vedno obljubljal, sin je vedno verjel, a zgodilo se ni nikoli (niti morje, niti izleti, niti igračke, niti nič od nič).

Ko pa sem sinu enkrat odkrito razložila, da pač niso vsiljudje pošteni in niso vsi ljudje iskreni in da tudi njegov ati veliko obljublja in tega ne izpolni in da to je grdo in da včasih naj ne verjame vsega. Sin mi je odgovoril: “Saj vem jaz vem, da ati laže, ampak rad ga imam pa vseeno.” Ne morem povedat kakšno bolečino sem čutila skupaj s sinom v tistem trenutku. In kakšno nemoč! Da sin vse ve in vse razume, a čustva so še vedno čustva….

Tjaša, ne popusti in ne misli, da je to kar si hčerki želita prepis na staro šolo. Kot si napisala bi prej rekla, da hočeta družino nazaj (saj se drugače pri pouku počutita dobro…punce spomnite se otroškega joka pred vrtcem, pa so se otroci počutili dobro po našem odhodu cel dan), kar pa je popolnoma normalno. Pogovarjaj se z njima, to da Ti zaupata je že dober znak, sčasoma bosta morda le razumneli, da je v odraslem svetu pač tako, da se ljudje nimajo več radi, vendar onidve lahko imata oba radi, čerpav ne živite več skupaj…da jima bo celo bolje brez prepirov in obtoževanj.

Glede skoraj bivšega pa…igra moči in izsiljevanj je neznosna, bodi močna, tudi njemu ni lahko in se prav tako lahko zlomi. Upam, da čimprej v dobro hčerk.

Tjaša, zakaj tako vztrajaš na novi šoli? Kaj pa želje tvojih hčera? verjamem, da situacija ni bleščeča, samo zasledila sem, da bi z veseljem se vozili do stare šole in da jima je tam bolje, torej… zakaj vztrajaš, zakaj ju ne poslušaš?

PS: ni treba zdej vsem skočit pokonc, pa nič slabega ne mislem, samo zanima me, zakaj se upošteva otrok.

Sej je že enkrat razlagala, da mora toliko prej vstajat, ju peljat neko razdaljo do stare šole, potem v drugo smer v službo in …….

Čist primerno vprašanje, sem si ga sama zastavljala dan in noč in še danes si ga.
Vendar je situacija taka, da večino oz. skoraj vse za šolo delam sama z njima in ko sem od januarja do konca junija vsak dan vozila tja v šolo, po službi šla tja ponje, smo zelo veliko časa vrgle stran. Včasih smo nalogo delale pozno v noč, tudi tamale je ta vožnja in zgodnje vstajanje zelo utrudilo in sta hodili s podočnjaki…
Zavedam se, da je to za njiju težko, vendar se mi zdi, da se bosta navadili in bo za njiju tudi lažje.
Včeraj je tudi njun oči prišel k nam na kavo in smo se vsi 4 pogovorili. On je rekel, da mu je prav, da sta tukaj v šoli in s tem sta se tamali čisto spremenili. Danes sta šli čisto lepo v šolo, brez problemov.

Včeraj sem še prejela njegovo tožbo in so res bedarije notri. Ko sem ga prašala zakaj to počne, je rekel, da mu je žal in da ve, da ni naredil prav.
Kar se še šole tiče smo dogovorjeni, da v primeru, da sodišče odloči pri začasno odredbi, da sta tam v šoli, jih bom dala nazaj in jih tam tudi pustila. Ne bom jih begala. Še vedno se mi pa zdi boljša varianta, da sta sedaj tukaj v šoli, ko je začetek šol.leta,kot pa da jiprepisujemo sredi leta.
Upam, da bo vse vredu s tamalima.

lp

As vidla, da je nehal.Očitno je vprašal kakega, ki ima kaj soli v glavi.

V bodoče mu tudi ne popuščaj.
lp

Ta velika se je prav lepo navadila v tej novi šoli in gre z veseljem vsako jutro, ta mala pa ne. Joka, prosi, da bi šla nazaj, danes je jokala 3 ure, potem jo že drugi sošolci zmerjajo naj bo tiho…v glavnem, ne vem kaj naj naredim?
Zdej sva se končno z bivšim zmenila, da je tako najbolje, je pa tamala čist na koncu.
Men se srce trga ko jo gledam, ima me, da jo peljem kar nazaj tja…
Vendar nevem, kaj bom s tem nardila….lahko je potem še slabše. oz si sploh ne predstavlajm še 6 let vožnje in vsega tega kar potegne za sabo.
Včasih premišljujem naprej in delam danes da bo dobro čez teden dni, vendar ali je cena previsoka? Kakšne posledice ima to lahko za njo?

Mogoče se zdi, da najprej nekaj tišim,potem pa takole. Ampak si niti v sanjah nebi predstvljala, da bo zanjo tako.

Lp

zdaj vztrajaj, pa pogovrajaj se z njo. še tavelika naj se pogovarja z njo. pa kakšen dan jo lahko tudi doma pustiš, zakaj pa ne.

Koliko je že stara tamala?
Ti, pri nas je imelo kar nekaj drugarčkov in tretjarčkov prvi dan šole blazno krizo in so jokali pred razredom. Nekateri spremembe res težko prenašajo.
Se strinjam s Katarino, naj magari kakšen dan ostane doma, mogoče kak ponedeljek, ki je itak kriza – pri nas je tako že od vrtca (in se mi bo en dan samo zmešalo, res).

Stara je 8.
Jaz 24 ur premišljujem kaj naj.
Čeprav, ko pomislim nazaj, je tudi za v vrtec jokala, pa skoz joka, sam da mal glas dvignem al pa da ji kakšen kaj malo bolj ostro reče…taka je. In če bo skoz taka, bo kar boga v življenju. In ker je moja naloga, da ji čimbolj pomagam, se sedaj sprašujem, kako sem ji lahko kaj tazga nardila.
Ali pa jo mogoče malo utrdi vse skupaj. Ne vem!
Hvala za nasvete in ker mi stojite ob strani, res pomaga.

Lp

Joj, Tjasa, pa kako lahko sploh pomisliš, da si ji ti kaj hudega naredila! Po mojem bi bilo isto, če bi se preselili vsi skupaj in bi morala na novo šolo.
Je pač občutljiva dušica in morate bolj na rahlo z njo. Pri mojem sinu v prvem razredu so lani eni otroci imeli tako krizo…. Ne moreš verjet, res. In to ne nekaj dni, ampak kar nekaj mesecev. Letos je bil prvi šolski dan za nekatere tudi težak. Moj sine je prišel z rdečimi očmi iz šole, pa sem rekla, pa ja nisi ti tudi jokal… Je rekel, ta pa ta punčka je jokala, pa je šlo še meni na jok.
Čim več jo crkljaj, če le lahko urediš, naj vzame kakšen dan dopust.

Veš kaj, tamala verjetno joka zaradi vsega skupaj. Predvsem ker se je spet začela šola, ker ji je verjetno hudo ker sta se vidva razšla, ker je zanjo to nekaj novega (mogoče rabi več časa, da se navadi na nove razmere), …. Ko bo to obdobje mimo, bo pa vse OK, ker pri teh letih se nimaš kaj obremenjevat zaradi menjave šole. Bi bilo pa verjetno vsako leto težje.

Deklica se bo navadila, le več časa rabi. Pa saj se moramo celo življenje navajati na spremembe.
Ne priporočam dopusta ali izostankov iz šole, saj ji bodo potem novi sošolci še bolj tuji. Morda bi pomagalo, da organiziraš “spoznavni dan”. Kakšen popoldan povabiš otroke iz razreda recimo na otroško igrišče, da se skupaj igrajo, jim postrežeš s sokom in kakšnim manjšim prigrizkom in jo na ta način vključiš med njih. Seveda bo to delovalo le, če se deklica strinja. Starejšo pri tem posebej pohvali, kako je znla navezati stike z novimi sošolci in jo poprosi, da kot starejša sestra pomaga mlajši. Predvsem pa ti ostani čim bolj mirna, tudi tvoj nemir se prenaša nanjo. Zmogle boste!

Hvala vam za nasvete!
Danes sem bila v garderobi in čakala do prvega odmora tamalo. In celo ni prijokala in je rekla, da je še kar.
Zjutraj sem ji posodila eno mojo verižico in ji rekla, naj jo prime če ji bo hudo in bo takoj bolje. No, na koncu pouka je rekla, da ji je verižica pomagala.
danes ni imela podočnjakov in vse rdeč okoli oči. Res mi je polepšalo dan.
Lp

No, vidiš, da gre.Samo vztrajaj.Jaz sem skoraj 4 leta.In se je izplačalo.Zdaj je mir.
lp

Danes sva imela za začasno odredbo v Lj. Dogovorila sva se, da jih ima od torka po šoli, do srede do 19h (jaz delam v sredah do 18h) in pa vsak drug vikend. To mi je kar vredu.
Skrbništvo imam jaz.
Edino zarad preživnine se nisva mogla dogovort. Jaz sem delala specifikacijo spomladi in takrat sva v tožbo napisali 335€ za obe. On je bil pripravljen dati 250€. Sodnik me je prašal kolk sem pripravljena spustit in sem rekla da do 300€. Ko je sodnik predlagal 290€, je pa njegova odvetnoica rekla da ne, da je še vedno preveč. No v glavnem…po obravnavi sva šla na kavo in je rekel, da več kot 250€ ne more dat, da ma kredite, dolgove…(kredite mam tud jaz). Na koncu sem rekla, da bi mogoče šlo 250€ in pa da vsak mesec da tamalima vsaki po 10€ žepnine.
Sprašujem vas, kako se vam o zdi? Moja odvetnica pravi, da lahko mirno vztrajam na 335€ oz max spustim na 300€.
Če pa računam da da 250 in tamali po 10, je to 270€, kar pa samo 50€ manjka od napisanega, se mi zdi čist ok?
Kaj pravite?
Aja on ima cirka 800€ plače, jaz pa 600€.
Lp