vožnja v avtosedežu
Pozdravljeni,
zanimajo me predvsem podobne izkušnje, morda kak nasvet, namig, ideja. Imam približno dve leti staro hčerko, za katero bi rekla, da je “dolgotrajno boln otrok”, saj sem z njo pogosto na pregledih, preiskavah in posegih v bolnici.
Na splošno je zelo bister, radoveden, priden in ubogljiv otrok. Zatakne pa se pri vožnji z avtosedežem. Včasih ima obdobja, ko ne prenese sedenja v avtosedežu, včasih pa so obdobja, ko to ni noben problem. V varstvo jo vozim z avtom. Sicer delam polovični delovni čas in ji namenim veliko časa in pozornosti.
Razmišljam o možnih razlogih za težave (na njih skušam biti čimbolj pozorna):
– sedež sam (neudoben, pasovi neprilagojeni otroku, vanj so padle stvari, ki pikajo ali bolijo – se je že zgodilo, da sem iz sedeža kaj pobrala ven),
– trma, uveljavljanje lastne volje (v tej starosti je to skoraj pravilo),
– rada bi preživela več časa z mano, noče, da grem v službo, zato noče k babici (čeprav so na kmetiji živali, sestrična, s katero se bo igrala, babico ima rada),
– stiska, travme (preiskave, posegi, pregledi v bolnici puščajo psihične posledice: včasih, kar na vsem lepem, se spomni, omenja, da je imela “kanalček na nogici”; da je bil v bolnici medvedek Pu – na rentgenu so ga imeli; da so jo privezali; ko vidi tobogan v prospektu, reče, da je to v bolnici – takega imajo tudi tam) …
Pa še nekaj: otrok je pravi detektor razpoloženja: kadar se mi mudi in hočem nekaj na hitro, se bo hči skoraj zagotovo uprla ali našla nekaj, da bom upočasnila svoj tempo … 😉
Kaj menite o tem vi? Zaenkrat mislim, da moram s hčerko glede avtosedeža ravnati “v rokavicah”, skušati priti do dna njenemu odporu in temu, kaj se v tistem trenutku dogaja v njeni mali glavici. Mislim, da težava ni zgolj posledica njene trme in samovolje. Sem poskusila enkrat s “simulacijo” sedenja v avtosedežu, sva se igrali, da se usede in priveže v avtu, pa ji je bilo všeč. Pa je bilo potem v avtu redu. Trenutno pa sem brez pravih idej in imam urejeno varstvo na domu.
Hvala za odgovor in lep pozdrav,
mami mami
Jah sedeži sami po sebi znajo bit neudobni. Moj sin je imel obdobje, ko ni hotel sedet v sedežu oz. se je med vožnjo izmuznil iz pasa in potem stal zadaj na sredini. Kriza. Na ta način sem se enkrat skoraj zaletela, ker mi je začel plezat po avtu, bila sva pa na obvoznici in nisem mogla ustavit. Nimam pojma kaj ga je motilo, ker takrat še ni govoril-ima avtizem.
Tudi drug sedež smo nabavili, pa ni bilo nič bolje.
Rešitev se je pokazala čisto slučajno. Enkrat sem šla kupit en kos pohištva in sem morala podret zadnjo klop-dve tretjini, da sem lahko škatlo spravila v avto. takrat sin ni imel druge izbire kot da se usede v svoj sedež, saj ni bilo prostora, da bi kolovratil okoli. Od takrat naprej se vedno usede v sedež. Morda probaj tudi ti nastaviti neko oviro na zadnje sedeže, pač toliko, da bo imela hčerka prostor samo na svojem sedežu. Ali pa poizkusi s kakšno igračko, ki jo uporabljaj samo za avto, nimam pojma kaj….mogoče kakšno tako pojočo zadevo, da jo zamotiš.
A misliš, da obstaja možnost, da tvojo hči kaj boli in se zato noče/ne more usesti? Ne vem, recimo, da jo boli noga ali ritka, peče spolovilo? Samo ugibam…….brez zamere. Jaz sem pri sinu ugotavljala vse živo in se spraševala kaj če ga boli/peče lulček in mu je neprijetno. Saj pravim, pri nas je bilo težko, ker ni govoril niti ni znal pokazat.
Upam, da boste zadevo čimprej uspešno uredili
Srečno
Mami_ca, hvala za ideje.
Ja, res bi jo lahko kaj bolelo. Mislim pa, da gre bolj za to, da se spomni neprijetne izkušnje v avtosedežu, ko jo je bolelo ali ji je bilo neprijetno. Res vedno pazim, da je sedež čimbolj udoben, da je vse tako, kot mora biti. Tudi ko smo sedež kupovali, sem bila pozorna na to, da je čimbolj udoben za otroka in nisem kupila najcenejšega … Pa kadar sva z možem oba v avtu, eden za volanom in eden zadaj pri njej, je lažje. Se mi zdi, da je ena od težav ta, da ne mara tega, da je sama na zadnjem sedežu, privezana in da ne more nikamor.
Res se v otroku (na zavedni ali nezavedni ravni) nabere cel kup izkušenj. In take iz bolnice včasih res puščajo hude strahove, travme. Prejšnji teden sva bili na enem posegu v splošni anesteziji, ki se izvaja sicer ambulantno. In res ni bilo prijetno zanjo. Je imela tisto noč večkrat nočne more in kričala. Pa še dva obiska zdravniške ambulante sta minila v joku, čeprav se to ponavadi sploh ne dogaja.
Se mi zdi, da lahko res samo pozitivne izkušnje in čas pomagajo …
Lep pozdrav,
mami mami
Se spet oglašam. Moram povedat, da smo trenutno že približno 3 mesece brez težav, kar se tiče avtosedeža (moram potrkat). No, ugotovila sem, da hči ne prenese, če jo v sedež posedem v bundi in kapi. Obvezno jo moram sleči, pa če je zunaj minus 10. Potem pa ni nobenega problema. Zgleda, da se je prej počutila neudobno, da jo je tiščalo. Potem pa na poti poslušava in pojeva otroške pesmice in je vse OK. Ali pa je samo eno bolj težavno obdobje za nami, ne vem.
Če bo tole slučajno pomagalo še kaki drugi mami… 😉
LP,
mami mami