Vozniški izpit sem šla delat že več kot 10x, vendar ga do zdaj še nisem položila. Med običajnimi urami vozim kot je treba, mogoče v določenih situacijah samo malo počasno reagiram, na izpitih pa se mi vse sesuje. Vsakič padem na takem triku, ki ga sicer obvladam. Ko grem proti avtu s komisijo, se mi želodec boleče skrči kot bi se blazno ustrašila, situacija se poslabšuje iz trenutka v trenutek med izpitno vožnjo. Začnem se pretirano potiti, tresejo se mi roke in noge, totalno sem razživcirana in za pomiritev po izpitu rabim več kot uro, da pridem na normalno počutje (brez bolečin v želodcu in živčnosti). Odkar jemljem prozac, so se mi ti znaki še okrepili, celo z zobmi sem šklepetala. Med vožnjo večkrat pomislim, da bi kar zapeljala nekam s poti in izstopila, potem pa si spet in spet prigovarjam “zdrži še malo…” Poskusila sem skoraj vse metode, ki so mi jih svetovali različni ljudje, razen pomirjeval (ne bi rada imela kakih čudnih učinkov zaradi kombinacije s prozacom).
-Vsak dan sem cel mesec vzila po eno uro in izboljševala svojo vožnjo. Dan pred izpitom sem bila prepričana, da mi bo tokrat uspelo. Isto je bil prepričan tudi inštruktor, ki sicer pravi, da vozim super, samo ne razume, kaj mi je na izpitu. Včasih imam občutek, da ga moji padci še bolj žrejo, kot mene, saj ima sicer pri njem večina kandidatov izpit samo enkrat.
-Vozila sem z različnimi inštruktorji in na črno.
-Na vožnjo sem večkrat vzela s seboj brata, da je sedel na zadnjem sedežu, kot komisija.
-Pred izpitom sem razmišljala o drugih zadevah (brala revijo, šla na sprehod, počasi pila vroč čaj, klepetala po telefonu s kako znanko, ki ni vedela, da bom kmalu šla spet na izpit…)
-S kolesom sem prevozila razna posebna mesta na cestah, križišča, ipd.
-Kot sovoznica sem se čimvečkrat vozila po avtocesti in v mislih počela to kar bi kot voznica (po avtocesti me je malo strah vozit).
-Po prijateljičinem (ukvarja se s športnimi tekmami) nasvetu sem prebrala “Avtogeni trening” ampak ne verjamam, da mi bo to pomagalo, ker mi nekako ne uspe zbrati dovolj volje/koncentracije/? , da bi se naučila vaje. Ona je glede tega precej bolj disciplinirana.
-V knjižnici sem si sposodila literaturo o klinični standardizirani meditaciji, ampak menda to ne deluje dobro na ljudeh v “posebnih čustvenih okoliščinah” in se jim zato uporaba KSM odsvetuje. Sklepala sem, da mi tudi to ne bo pomagalo, ker zahteva še dosti več discipline in miru (!)
-Res pa nisem poskusila pred vožnjo spiti “enega ta-kratkega” ker sem absolutno proti alkoholu (in cigaretam). Vem, da je alkohol lahko tudi pomirjujoč, ampak mislim, da ni primerna metoda zame.

Zdi se mi, da mi ostane samo kako ustrezno pomirjevalo, ki bo ukrotilo ves tisti adrenalin ali karkoli že trga moje prenapete živce med izpiti. Govorila sem z zdravnico, ki mi je predpisala prozac (zaradi depresivnosti) in pravi, da bi mi predpisala tudi kako pomirjevalo ampak, če bi vedela katero. Mi lahko kakega svetujete vi?

Zahvaljujem se vam za vaš čas in pozornost.
S spoštovanjem
Metka

Spoštovana Metka,

Načelno jemanje vseh pomirjeval, ki imajo v svoji deklaraciji rdeč trikotnik odsvetujemo med vožnjo motornih vozil, zato vam priporočam metodo preplavljanja, o kateri sem že pisal na forumu, naj jo na kratko ponovim: V zavetju vašega najljubšega fotelja si poskušajte zamisliti najbolj zoprno izpitno komisijo, najbolj zoprne vozne pogoje in svoje naslabše razpoloženje. Vse te dejavnike skušajte v mislih stopnjevati do ekstrema, za objektivno presojo intenzivnosti pa si sproti merite pulz. Skušajte doseči čim višje vrednosti. Če boste pri sebi dosegli občutek strahu, tesnobe, potenje rok in vse tisto, kar vas sicer spremlja na izpitu v večji meri, kot se to dogaja na izpitu, boste dosegli nekakšno imunost na te obremenitve. Vaditi je treba dovolj pogosto.

Pozdravljeni! Tudi sama imam podoben problem, saj krpucam izpit že drugo leto, čeprav sm padla samo enkrat. Ob misli na izpit me popade grozen strah in predstavljam si vse najslabše – od tega, da sploh ne znam voziti, do … Drugače nisem slaba. Tudi na splošno mi ne primanjkuje samozavesti (sem precej uspešna študentka). Morda so me frustrirali drugi, moji prijatelji, ki so o vozniškem izpitu govorili kot o nečem najlažjem na planetu, in ga tudi uspešno naredili …Morda je problem v tem, da res verjamem, da ne znam voziti, ceprav baje ni tako. Ne vem, kaj naj naredim, da bom drugic uspešna. Ali mi svetujete isto kot Metki, ali je moj problem drugačen?
Hvala za odgovor.

Spoštovana Nikki,
prav imate, metoda preplavljanja bo uspešna tudi pri vas.Le na delo!

pozdravljeni!
Tudi sama imam enak problem, samo če pomislim na vozniški izpit mi postane kar slabo, pa vem da je nujno zlo, samo ne vem kako naj ga opravim.
Sem mislila, da imam samo jaz take probleme, pa vidim , da je nas sotrpink več.
Zaradi tega je že prav omajana moja samozavest, ker imam nenehno v glavi kako sem nesposobna, da nimam izpita, ko pa ga imajo vsi okrog mene. Čeprav sem drugače študentka tik pred diploma, pa vendar,..
Kaj naj storim?
LP

Spoštovana Maja,
v načelu velja za vas enak nasvet, kot za Metko, vendar bi še dodal, da je vožnja v bistvu pogojni refleks visokega ranga; bolj ko boste vadili manj strahu in negotovosti boste prestajali.Bolj ko boste DEJANSKO motivirani ( ne le deklarativno), prej boste izgubili strah, vgptrašajte se torej po motivaciji z izpit in jo po potrebi oktrepite.