Vonj po njej…
…..zgodilo se je pred dvanjastimi dnevi. Po dveh operacijah, dveh letih kemoterapij in obsevanj je dotrpela moja mami.
Skoraj vsak dan sem na njenem grobu….ampak tam imam občutek, da to ni njen, tam je košček zemlje prekrit z uvelim cvetjem in kupom sveč – košček zemlje pač. Ne, tam ni ona.
Včeraj sem uveli žarni venček zamenjala s sveže posajenimi rožami v lončku. Dalije in še neke bele drobne cvetice. Rože, ki jih je imela rada, čeprav bi jaz po svojem okusu zasadila kaj drugega. S palcem sem naredila križec na grobu in zmolila za njeno dušo. Čudno! Kot da gledam nemi film o neki tujki v črnini sredi svežih grobov….. bolečina v prsih je otopela.
Prišla sem domov in takrat me je zadelo, kot bi me presekal z mečem skozi prsa. V predsobi sem jo zavonjala. Bil je njen vonj! Začela sem globoko vdihavati zrak skozi nosnice in ga dolgo zadržala v prsih. To je ona! Tu je! Da bi se prepričala ali zrak res diši po njej, sem odšla v sobo kjer sem shranila njeno odejo s prevleko, kamor sem zložila ruto in nogavice, ki jih je imela na sebi dan pred smrtjo. Isti vonj! V predsobi je ONA!
Ali se mi blede? Kako je mogoče, da se je po toliko zračenjih in različnih vonjavah iz kuhinje preteklih dni, včeraj v predsobi čutil samo njen vonj? Mogoče se mi je na ta način zahvalila, da sem na grob prinesla njene pribljubljene cvetlice? Me je želela opozoriti, da sva še vedno skupaj čeprav tako daleč?
Se je tudi komu od vas zgodilo, da ste čutili svoje drage ob sebi čeprav jih niste videli?
Ja, tudi meni se je zdelo nekaj podobnega, ko mi je umrl dedek. Šla sem v splanico in nekaj brkljala po starih slikah v njegovi nočni omarici. Potem sem se spomnila, da ima v mizici z ogledalom, ki stoji zraven, en kup glasbenih čestitk, ki so se mu zdele imenitne in sem mu jih pošiljala za vsak rojstni dan. Ko sem se približala mizici, da bi odprla predal v njej, pa se je ena sama od sebe aktivirala in začela igrati melodijo, še preden sem se sploh dotaknila predala. Ne vem, takrat se mi je zdelo, da me je hotel potolažiti. Obenem pa, glede na to, da v nadnaravno ne verjamem in sem popoln realist, mislim, da obstaja za to čisto racionalna razlaga. Ne vem… vsekakor sem ga pa takrat čutila ob sebi.
Iskreno sožalje ob izgubi; vem, da je to slaba tolažba, pa vendar: tvoja mama se je rešila trpljenja, tako kot se je pred meseci moj dedek. Življenje pa gre naprej…
meni je mama vsako leto za rojstni dan spekla kolač… za prvi rojstni dan po njeni smrti sem si ga pekla sama. v tem sem začutila tako močno njeno fizično prisotnos (kot da sedi za mizo, za mojim hrbtom), da sem na glas vprašala”kako, gospa, a bova kavo spile?” to je bila najina ‘skrivnost’ – kadar sva kavo pili, sva si rekli ‘gospa’
drugi tak dogodek je bil lani, ko mi je umrla mami… nisem bila doma, vendar sem občutila grozno slabost, kake 10 minut, potem pa je prenehalo v momentu. kasneje sem zvedela, da je mami umrla ravno v tistem času. pravijo, da se je prišla poslovit…
Jaz sem v življenju popoln realist,ampak vseeno verjamem v nadraravno,magijo,višjo silo…
Meni je pred skoraj 3 leti umrl stric s katerim sicer nisva imela tesnih stikov čeprav je živel 150 metrov od naše hiše!Bil je bolan,imel je raka na pljučih ki je zelo hitro napredoval in še dobro se spomnim kako sva se 14 dni pred njegovo smrtjo sporekla zaradi neke brezvezne stvari!Bila sva ¨skregana¨ko ga je babi našla napol mrtvega in so ga peljali v bolnico kjer je naslednje jutro umrl!Dolgo časa sem si očitala da sem bila zadnje dni z njim sprta,dolgo časa me je preganjal občutek krivde in dolgo časa sem ga povsod čutila vse dokler nisem rodila čudovite hčerke!Stric mi je umrl 3.10.2002 ob 08.30 jaz sem pa rodila 3.10.2004 ob 08.30 hčerko!
To je bil zame dokaz da mi je oprostil in dokaz da je šel na večni počitek!
Meni pa je mama umrla pri mojih 22 letih. Tega je sedaj ze 20 let. V prvih dveh letih po njeni smrti mi je bilo zares hudo, ker tedaj nisem imela nikogar, ki bi skrbel zame. Sele kasneje sem si ustvarila druzino. To osamljenost sem tako mocno cutila, da se tudi sedaj izogibam praznim dnevom. Moj moz v sali pravi, da bi me rad malo privezal na dom. Vedno letam okoli z otroci na obiske in vedno tudi vabim k sebi ljudi. No in takrat sem v svoji osami in zalosti dozivela cudno izkusnjo, ki sem jo povezovala z mamo.
Nekega popoldneva sem se ulegla na kavc v dnevni sobi, da bi minile bolecine v trebuhu (hujsi predmenstr.sindrom). Zaprla sem oci in popolnoma v budnem stanju zacutila na licu obris tople dlani, ki je nekako vedno bolj postajala toplejsa, skoraj pekoca in mocneje pritiskala na moje lice. Strahoma sem odprla oci in obcutek je izginil. To sem si razlagala kot mamino tolazbo oz. bozanje. Po tem dogodku je minilo pol leta, ko se mi je enako ponovilo ponoci vendar se v budnem stanju, ko sem ravno nameravala zaspati. Sem pa bila v dnevu pred tem vecerom zelo zalostna. Tretjic in zadnjic sem to dozivela kmalu za tem, vendar sem se dogodka posteno prestrasila. To mi je postajalo nekako nadlezno, cudno in strasljivo. Kar na glas sem zavpila “ne vec!” in prizgala luc. Stari ljudje pravijo, da s svojim jokom klices mrtve k sebi, ko pa nehas zalovati ali pa jim jasno narocis naj te pustijo pri miru, te ne obiskujejo vec. So pa se nekateri, ki trdijo, da so obcutljivi ljudje dovzetnejsi za take pojave, drugi pa tolmacijo to kot plod njihove bolne domisljije. Kakorkoli, na vse skupaj raje gledam kot na mamino prisotnost.