(To sporočilo Tango soplesalke sem dala v novo temo, ker se mi zdi, da je zanimiva in da jo bomo tako lažje sledili. GittaAna)

Berem zgornje poste in če ne bi imela sama tovrstne izkušnje za sabo, bi jih štela kot plod prenapete bolne domišljije.

Moja mama je že nekaj let pokojna. Čas njene bolezni naju je dokončno ločil in to še pred njeno smrtjo. Ni me sprejela takšno kot sem, zavračala me je do zadnjega.
Ne sprašujte, skozi kakšen čustveni pekel me je nosilo tiste čase.

Zdaj je čas za zdravljenje ran in odlaganje prtljage.
Nekaj se bo dalo poceliti, vsega ne.
Za vedno ostajam zazamovana.
Kot je avtorica s prvotnim prispevkom napisala, z mrazom okrog srca. Doda hči. Mentalni in čustveni kripelj. Posledice so in z njimi moram živeti.
Na njen grob ne hodim. Ničesar ne čutim tam, samo eno veliko praznino.

Do bratov je bila drugačna. Bolj “skladna” sta bila z njenim značajem. Sama sem se počutila kot del puzzle sestavljanke z napačnimi robovi. Tujek v družini, neskladen s celoto oziroma kot kemijski element, ki je nespojljiv z ostalimi.
Brala sem biografijo Davea Pelzerja, zlorabljanega s strani matere. V družini je bilo več otrok, toda mati je trpinčila samo njega.

Morda kdo ve, po kakšnem ključu pade otrok v vlogo soplesalca v tango plesu, kot je to nazorno in slikovito opisala avtorica prvotnega posta?

Lep pozdrav in hvala za izčrpno opisane MOM družinske relacije.

Če tega nisi doživel na lastni koži ali če nisi izkušen psihater ali psihoaterapevt potem skoraj ni šans, da bi lahko razumel, kaj se v taki družini dogaja. Tisto, kar je še posebej grozljivo ( vsaj meni) pa je, da vsak v taki družini misli, da je samo njihova tako utrgana in da je v tem sam. V vsaki populaciji je cca 11 odstokov osebnostnih motenj, od tega približno 6 odstotkov mom ( to je minimalna ocena pobrana po Svetovni zdravstveni organizaciji, verjetno so številke še večje). Že v definciji osebnostne motnje je, da škodljivo vpliva na medsebojen odnose. V knjigi Čustveni vampirji je ena taka preprosta razlaga, da če se meša tebi imaš verjetno duševno bolezen, če se meša vsem okoli tebe pa osebnostno motnjo.

Torej je vsak 10 človek tak, ki po vsej verjetnosti ni sposoben biti kolikor toliko normalen starš ( partner, sodelavec..) Če bi bilo to prepoznano tako v stroki kot v javnosti, bi bilo lažje, tako za tiste, ki imajo osebnostno motnjo ( tudi to mora biti pekel) kot za njegove bližnje, ki bi se s tem lažje soočali, predvsem pa bi lahko rešili mnogo otrok, ki doživljajo stvari, ki bi bolj pasale v kakšno grozljivko ali srhljivko, kot pa v vsakodnevno življenje. Seveda je stopnja poškodovanosti ali izražanja osebnostne motnje različna in se kaže v različnih oblikah, vendar sem prepričana, da ne bi smel biti noben otrok v tem sam in nezaščiten.Pri nas do pred nekaj leti razen redkih strokovnjakov o osebnostnih motnjah ni imel nihče nobeneda pojma. Niti da to obstaja, kaj šele kaj s tem storiti.

Druga od značilnosti mejen osebnostne motnje ( pa tudi narcistične se mi zdi) je nekaj čemur pravimo splitting – razcepljanje. Stvari so zgolj črne ali bele in to velja tudi za otroke. Večinoma otroke porazdelijo v kategorijo Zlati otroci, ki nikoli ne morejo storiti nič narobe ( tudi če so serijski morilci) in Grde otroke, črne račke, krive za vse, ki nikoli ne morejo storiti nič prav, četudi so ravnokar prejeli Nobelovo nagrado na vseh možnih področjih. Včasih se te vloge tudi zamnejajo, če si pa edinec, pa izmenično kasiraš obe, odvisno od razpoloženja straša. To velja tudi za partnerje ali sodelavce in vso ostalo okolico. Torej, če srečate nekoga, ki ima pogosto v besednjaku NIKOLI ali VEDNO in za katerega so drugi zgolj IZJEMNO ČUDOVITI ali GROZNI HUDOBCI potem imate pred seboj verjetno nekoga z MOM.

Potem pa je še ena zakonitost disfunkcionalnih družin. V vsaki družini se vzpostavi nek sistem delovanja in vsak dobi ( sprejme hote al nehote) neko določeno vlogo. O tem je zelo veliko napisanega. ( family roles in dsyfunctional families, scapegoat child in dysfunctional family) jaz bom povzela eno izmed teorij, ki pa so si zelo podobne: Otroci v taki družini postanejo:
– družinski Heroji ( ki vse rešujejo, prevzemajo odgovornosti in postane straš svojih staršev)
– družinski Grdi raček ( ki je vsega kriv,in prevzame vlogo krivca, za vse hudo..ponavdi je to najbolj čusteno iskren otrok, ki še najbolj dojame, da nekaj ni v redu, zato ga je treba kaznovati tako, da se ga napade )
– družinski Klovn ( je odogovren za dobro počutje družine, socialni mediator in s svojim klovnostom ali totalnim prilagajenjem poskuša doseči mir v hiši)
– družinski Nevidnež ( otrok, ki poskuša dramo v hiši reševati tako, da postane neviden, se umakne v svoj svet, zaniak vse svoje potrebe)

Če si družinski vsega kriv Grdi raček, potem si verjetno že zelo zgodaj opazil, da je nekaj narobe ali pa so ti tako vlogo zgolj določili ( mom mame imajo pogosto raje sinove, kot hčerke, ker jih pogosto doživljejo kot tekmice ) in postaneš nekakšen koš za smeti za vsa negativna čustva družine, s katerimi se nočjeo soočiti. Otroci pogoso sprejmejo to vlogo ( in celo sami začnejo verjeti, da je nakj narobe z njimi , ne z okolico) ker so v pozciji šibkejšega in preglasovanega , ker se s tem, da se spravijo nanj sprošča napeost v družini, ki jo težko prenašajo in tudi zato, ker je lažje verjetni, da je s teboj nekaj narobe, kot pa si priznati, da so ljudje od katerih si povsem odvisen zlobni, škodljivi in da te ne marajo. To je za otroka tako grozljiva možnost, da raje sprejeme svojo vlogo.

Toliko na kratko in nekaj izmed teorij. Na interetnu je tega veliko , bolj malo ali skoraj nič v slovenščini, vendar se mi zdi, da obstaja tudi kakšna knjiga o tem v knjižnici, pozabila katere, ker večinoma berem v angleščini, morda mi bo kdo pomagal pri tem.

Dva na prvo žogo izbrana linka:
http://www.joy2meu.com/DysfunctionalFamilies.htm
http://lightshouse.org/lights-blog/outcast-scapegoat-or-black-sheep-of-the-dysfunctiona-family#axzz2atkrB2Ty

GittaAna

Hm, jaz sem bila neka kombinacija grde race, nevidneža in malo klovna.

Ogromno sem se spraševala o tem, zakaj jaz, zakaj se še zdaj ravno do mene obnaša toliko slabše kot do drugih?..
Mislim, da je tu ogromno dejavnikov- spol otroka, kateri po vrsti je itd.- kot punčka in 1. otrok sem se v nekem obdobju začela bolj navezovat na očeta, moja mati pa ni prenesla očeta, svoje agresije ni mogla sesut nanj, zato jo je name, zato je naslednji otrok – brat- postal zlati otrok, jaz pa grda raca.

Tole se mi zdi prav zanimivo…tudi pri nas je bilo tako. Sicer sva bili v družini midve s sestro, vendar je bila ona že od vsega začetka zelo fantovski tip, takšna je še danes….
Kolikokrat sem vprašala svojo mamo (kot majhna deklica in tega se še danes spomnim) zakaj me nima rada. Njen odgovor je seveda bil, da me ima in da se mi tako samo zdi, da naj neham s takšnimi vprašanji…..potem sem nehala s temi vprašanji, ker se pač to ni spodobilo in da sem jim nehala “težit”. Danes pomislim, kaj se mora dogajati v otroku, starem 6,7 let, da se o tem sprašuje. Imela sem občutek, da ima sestro raje.Ko sva s s sestro o tem enkrat pogovarjali je rekla, da ona ni imela takega občutka. Jasno da ne.
Moj prvorojenc je sin in že od vsega začetka ga je moja mati poveličevala v zvezde, mu pedenala spred in odzad, to dela tudi z ostalimi vnuki, vendar morajo biti fantje! Moja hči mi je že večkrat rekla, da nje babica ne mara tako, kot brata. Za njo ji je vse pretežko, ima trapasto frizuro,nemogoče obleke, vse je brezveze, kamorkoli gre je nekaj narobe….meni je tožarla, kako naporen otrok je moja hči…..takrat še nisem vedela za MOM.