Rada bi vas povprašala o vašem mnenju oz. me zanima če ima kdo podobne izkušnje in kako se lahko težava reši – če se sploh da rešiti.

Skupaj sva eno leto. Nekaj mesecev že tudi stanujeva skupaj. Prihajava iz različnih koncev Slovenije in iz različnih družin. Jaz sem imela bolj avtoritativno vzgojo – oče je bil glava družine in vsi smo se mu prilagajali, pa tudi vzkipljiv. Mama je bolj umirjene sorte in diplomatska. Zaradi očeta sem morda postala rahlo nesamozavestna, ampka ni hujšega. Drugače pa sem vajena, da vedno povem svoje mnenje (razen pred očetom ne, če sumim, da bo zaradi tega kaj narobe) in želje ter branim svoje interese.

Medtem ko je njegov oče bolj tih, vendar zahteven in načelen in se ni veliko ukvarjal z otroki. Njegova mama pa je vse vedno porihrtala za vso družino (otrokom ni bilo nikoli treba nič delati) in se veliko ukvarjala z njimi in jih tudi veliko hvalila za njihove uspehe (v šoli, kasneje kariera).Je bolj materialistka, vsi pa visoko cenijo ugled. Moj partner jima je zameril to, da potem, ko se je “osamosvojil” ni znal poskrbeti zase in ga je to stalo veliko napora, da se je naučil ter to, da so mu vsiljevali njune želje (kaj naj študira in podobno). Drugače pa ima lepe spomine na otroštvo.

No v glavnem težava je v tem, da se ne razumeva najbolje. Jaz sem bolj umirjena in skoraj vedno dobre volje, on pa se hitro razjezi za kakšno malenkost (če kaj rečem; npr če preveč pokomentiram in analiziram kakšno stvar ali naredim; npr. če ga grdo pogledam, ker zamuja – tudi če mu nič ne rečem). Moti me, ker ne morem v miru izraziti mojega nezadovoljstva, ker vedno preveč vzkipi. V takem primeru bi rada da se umirjeno pogovoriva in mu povem, da se ne dobro počutim npr. če zamuja ali ne naredi tako kot sva se zmenila (če se je tudi on strinjal s tem kar se zmeniva, pričakujem, da se potem tega tudi drži). On pa preveč burno reagira in me podi stran ter reče, da ga samo kritiziram (kar sploh ni res) in da pametujem.

Podala bom par primerov:
– včeraj je bil malo “čuden” in ko me je kaj vprašal (npr. da zakaj sem dala sušiti perilo na balkon namesto v sušilni stroj in sem mu pričela razlagati da zato, ker je volna in bi se v sušilnem lahko skrčila je kar grobo odvrnil da saj ga ne zanima in naj bom tiho?! Ja, zakaj me pa potem sprašuje???) ali pa sem nekaj komentirala pri enem filmu ki sva ga gledala in je rekel, da se z mano sploh ne more nič pogovarjati (ne vem kje je imelo to zvezo z njim, če sem film komentirala?)….no, na koncu ko sva šla spat sem mu pa rekla, da sem opazila da je malo slabe volje in če mi pove kaj ga muči. Pa je odvrnil, da sem taka kot njegova sestra in da mu vedno pri vsem nasprotujem (ne vem od kje je to pobral, ker je po večini vse po njegovo in ga vedno pri vsem vprašam če se strinja). In sem mu rekla, da če mu nisem všeč, da zakaj je sploh z mano….in sem bila žalostna. No, potem je končno izdavil, da je živčen ker ima nekaj za naredit za službo in ne ve če bo zmoge in da sem mu jaz v redu in da nisem nič kriva in naj ga ne poslušam. To je bilo prvič da je povedal zakaj se tako počuti (tako da to štejem za napredek, saj ga potem bolje razumem).

– še en primer; nekega dne sva planirala kako bova preživela dan. Sredi dneva je poklical moj brat, če lahko pride na obisk. Mojega sem vprašala če se strinja in je rekle da naj bratu rečem da lahko. Naj omenim, da je obisk trajal samo kakšno urico zvečer. No, čez 2 dneva mi je pa rekel, da mu ni bilo prav in da naj mu naslednjič rečem naj ne pride. Pa se je razburjal zaradi tega in bil siten. Moti me, ker če mu ni bilo prav, ni že takrat rekel da raje ne.

– pa še en: sva se zmenila da greva nekam po službi in tik pred zdajci je najin zmenek odpovedal, češ da ima v službi res veliko dela in da pride domov kasneje. Dobro, sem se sprijaznila s tem. Šla sem domov in na internetu videla, da se je zafrkaval po internetu kako uro namesto da bi delal in me je seveda razjezilo, da ne opravi dela v času in da raje surfa po netu, kot da je z mano. Ko je prišel sem bila malo jezna in sem ga samo grdo pogledala in umirjeno rekla, da zakaj se ne potrudi raje prej opraviti dela v službi. Nakar je vzrojil in pričel kričati name, da kakšna sem in da sem jaz najbolj pametna in da imam previsoka pričakovanja in da smo vsi tečni in visoki in da njega noben ne razume in da se samo zafrkavamo in da se ne bo več pretvarjal in se prilagajal drugim (v takem primeru mi tudi očita za vse stvari, ki jih je moral spremeniti zaradi mene – čeprav je vedno spreminjal samo stvari, ki jih je sam hotel in ga nisem v nič silila, ampak očitno on tega ne dojema tako) itd….No, v glavnem iz 2 mojih besed je nastal cel halo.

Ne vem, ali je krivo samo to, da se ne znava pogovarjati ali je res tak tip človeka, da pač vzkipi za vsako malenkost. Že njegova mama me je opozorila na to, da je vzkipljive sorte ampak da se takoj pomiri in da mu je žal. Ampak mene to izmuči in sem po tem popolnoma brez energije. Ne vem, kako bi ga lahko pripravila do umirjenega pogovora in reševanja težav (aja naj omenim še to, da sta njegova starša reševala spore na glasen način – morda je prevzel njun način). Jaz samo hočem, da si lahko poveva, če naju kaj moti in nato to razčistiva da bi bilo obema prav (in da mi kasneje ne bi očital za nazaj) in da me pri sporih ne žali ampak, da bi se raje osredotočil na težavo.

Karkoli mu rečem se počuti užaljenega, saj sam pravi (potem ko se kesa) da ima velik ego in se zaveda, da ne dela prav. Vem, da imava težavo in bi jo res rada rešila ali je to že brezupna situacija? Drugače on ni slab človek in ga imam res rada in mislim, da on mene tudi.

In res ga imam rada in poskušam sprejeti tudi njegove slabe strani, ampak hočem, da sva v zvezi enakovredna in da lahko svobodno izražam svoje mnenje (pozitivno ali negativno) ne da bi se za to bilo potrebno stalno boriti in kregati.

Moti me pa še ena stvar, namreč to, da bi on rad seksal samo oralno in skoraj nikoli ne da pobude da bi tudi na običajen način. Izrazila sem željo, da bi rada tudi drugače in se z njim o tem pogovorila, pa je rekel, naj mu dam čas. Sprašujem pa se kako da nima želje seksati z mano (razen oralno)? Pa naj še to povem, da če seksava običajno mu namesto da bi doživel orgazem po določenem času uplahne ud (ne vem, če bo stalno tako kako bova sploh otroke imela?).

Krpam to zvezo kakor pač znam….in ne vem koliko časa še bom imela voljo in moč….zdi se mi, da sem nemočna, ker karkoli naredim ni dovolj, da se bi on počutil sprejet in svoboden (ampak tega ne čuti le ob meni – pravi, da če je takšen kot je da ga nihče ne sprejema in ga vsi zapuščajo oz. kritizirajo). Se mi zdi pa normalno da ti kakšna stvar pri osebi ne ustreza in da imam tudi jaz kakšno željo oz. pričakovanje do njega in da se ne v vsem strinjam z njim ali ne? Zaradi tega ni treba da se počuti nesvoboden in nezaželjen – saj ga večkrat tudi hvalim in mu kažem da ga imam rada in da je sprejet. Jaz se trudim biti kar se da tolerantna in razumevajoča z njim ampak zakaj ni potem še on tak do mene? Stalno ga hvaliti in biti z vsem zadovoljna in vedno dobre volje pa tudi ne morem, če se ne dobro počutim.

Ali lahko to rešiva, saj on ima tudi željo delati na najini zvezi ali bi bilo bolje, da se razideva, čeprav ne bi rada (ne on ne jaz)?
Kaj mi (nama) svetujete?

Hvala že vnaprej.

Spoštovana Simona,

najprej tole: če sta se oba pripravljena truditi za odnos, kar pomeni biti iskrena drug do drugega in še prej do sebe, tvegati nove stvari (ranljiv pogovor, nov odziv, ki je sicer bil tvegan kje drugje, mogoče tudi pomoč strokovnjaka, če bosta uvidela, da sama ne zmoreta oz. gre prepočasi in vama zmanjkuje moči…), potem ne vidim razloga, zakaj vama ne bi uspelo. To pomeni, da odnosa ne boste »zakrpali« le vi, saj je to prvič nemogoče, drugič krivično do vas. Verjetno smo že velikokrat zapisali na tem forumu, da je zaljubljenost skoraj nezmotljiva, ko te združi z nekom: vedno obstaja potencial, da iz nje nastane dober odnos, če sta se seveda oba pripravljena truditi.

Seveda pa je pri tem velikokrat potrebno iti skozi različne faze spoznavanja in zbliževanja, ki so včasih precej burne. Po enem letu je par ponavadi še zelo na začetku. Meni se pri tem zdi najpomembnejša stvar ustvarjanje intime v odnosu (pa tu ne mislim na spolnost), ki pa se lahko zgodi le preko pogovora in odprtosti. Pomeni, da se lahko res predava drug drugemu, si zaupava, se počasi iz izkušenj drug ob drugem učiva, da sva sprejeta tudi z napakami, tudi s slabimi »dnevi in urami«, da partnerjeva »kritika« ni nujno ogrožujoča zame, učimo pa se tudi povedati »kritiko« na način, ki je čimmanj boleč – ki ne govori toliko o drugem, kot o mojem počutju ob drugem. To ustvarjanje intime pa je vedno povezano tudi s strahom, ki ga moramo premagati, ko se odločamo za nov način reagiranja, za tveganje, da bomo ranljivi drug ob drugem, da ne bomo obsojali, čeprav »bi lahko« ipd.

Da pa to zmoremo, pa je najprej potrebna zavestna odločitev – zaveza: ne glede na vse, se bom vedno pripravljen o vsaki stvari pogovoriti (če ne zmorem takoj, pa z zamikom, a bom dal partnerju vedeti, da sem pripravljen na pogovor čez xx minut/ur). In predvsem se morava oba odločiti, da bo najin pogovor ostal na spoštljivi ravni – ne bova govorila drug drugemu namerno stvari, ki prizadenejo, ki niso resnične (žalitve, neprimerne primerjave, izogibala se bova »ti stavkov«), ali na način, ki je nespoštljiv do drugega (vzkipljivost, nasilje, izogibanje pogovoru). Govorila bova torej o sebi, o svojem doživljanju, o svojih stiskah, strahovih (čisto partnerskih in službenih in drugih), ranjenosti, ki se prebuja ob drugem, a je drugi ni povzročil, se pa ob njem prebuja. To ne pomeni, da ne bova govorila o bolečih stvareh, le na spoštljiv in sočuten način. (»Spet se počutim kot ob svoji sestri« – a vem, da nisi kriva ti, le občutja so ista, so se prebudila, a zmoreva jih zdržat skupaj, ne da se »pobijeva med sabo«.)

Pot do tega pa vodi le preko osebne odgovornosti vsakega partnerja: da se oba zaradi sebe (in ne toliko zaradi drugega, ker potem hitro začnemo drugemu očitati, kaj vse smo naredili zanj, on pa o tem sploh nič ne ve, še manj pa je za to kriv) odločiva, da bova ostala spoštljiva do drugega, saj bi z nespoštljivostjo le pokazala svojo nemoč in prizadetost in prizadela tudi drugega, ne bi pa dala drugemu bistvenega podatka – kaj naj naredi zame, kaj potrebujem, kaj me boli, česa se bojim ipd., da se bom in bova lahko na koncu oba bolje počutila. Tako bi le rušila odnos.

Prevzeti odgovornost za odnos pomeni v prvi vrsti prevzeti odgovornost zase in za svoje dobro počutje na način, da vedno povem resnico o sebi in svojem počutju. To pomeni tudi začeti verjeti, da mi pripada, da lahko o sebi govorim resnico in se mi ni treba skrivati za drugimi, na druge prevaljevati odgovornost za svoje počutje. Pomeni tudi, da mi ni potrebno pristajati na stvari, ki me ponižujejo ali so nespoštljive do mene ali mi preprosto ne »pašejo« v tem trenutku. (Praktično bi to pomenilo npr., da se zavedam, da sem zdajle tako besna in globoko prizadeta, da bi lahko nadrla partnerja in ga okrivila za to, kar je naredil ali pa česar ni, a se hkrati zavedam, da je tisto, kar me v resnici spravlja v stisko čisto nekaj tretjega (npr. službene težave ali rane iz moje domače družine), zato ne bom in ne želim prizadeti partnerja z izbruhom. Je pa odgovorno od mene in pošteno do njega, da mu povem na spoštljiv način, kako se počutim in zakaj – če že vem. )

To pa je vsaj za mnoge od nas zelo tvegano – vsaj na začetku, če tega nismo bili vajeni od doma. A odločitev za to tveganje je edina pot do zdravega odnosa. In bolj ko prihajamo iz ranjenih družin, bolj ko je bil naš »ego prizadet«, več napora bomo morali vložiti, več strahu premagati. Pa to ni izgovor, da nečesa ne spremenimo. In ne vem, če obstaja kak drug način kot preko poskusov in napak, ki si jih na koncu vedno lahko sočutno ovrednotimo in se tako iz njih nekaj naučimo. In večkrat ko ponovimo »vajo«, vedno hitreje nam gre in je manj boleče. Ob strokovnem vodstvu (skupine za predazakonce in/ali partnerske terapije) je to možno doseči v manj korakih, z manj ranami. Edini način, kako nam lahko ne uspe, je, da niti ne poskušamo oz. da »neuspele poskuse pometemo pod preprogo« in si tako ne dovolimo, da bi se iz njih kaj naučili (in tako sami sebe obsodimo na ponavljanje in izčrpavanje).

Pa še stavek o spolnosti: ta je le najgloblji odsev odnosa – tega kako varen se počutim. Velik del te varnosti prinesemo (ali pa ne) že iz domače družine, a vedno se da varnost tudi graditi v partnerskem odnosu. Zato mislim, da ko bosta vzpostavila dovolj varen odnos, bosta tudi o tem problemu lahko odkrito spregovorila in prišla do rešitve, ki bo za oba sprejemljiva. Do takrat pa nobenemu od vaju ni potrebno pristajati na stvari, ki mu niso všeč ali mu niso dovolj varne in spoštljive.

Naj vaju ne bo strah začeti premagovati strahove in tako ustvarjati nove, bolj zdrave vzorce odnosa, ki vama obema lahko prinesejo občutke sprejetosti in ljubljenosti in novo samozavest, saj bosta vedela, da sta si nekaj prigarala.
Naj vas, Simona, ne bo strah to pričakovati v odnosu in pri tem vztrajati.

Pogumno naprej!