Pozdravljeni!

Zelo rada se ukvarjam z vprašanji o vezeh med ljudmi, a včasih preprosto ne najdem odgovora, to bo verjetno zaradi moje mladosti ter neizkušenosti 🙂
Tukaj bom predstavila 2 realna primera in prosim, če mi lahko odgovorite na vprašanja.

1. primer: spoznaš osebo, ki se ti zdi kar kul. Ni neke wau privlačnosti prvič, a se ti zdi kul. To osebo spoznavaš naprej, gresta sem ter tja, se pogovarjata, pač običajno kot te stvari potekajo. Tekom tega spoznavanja ti postane jasno, da se s to osebo nikakor ne vidiš v zvezi. Kakor se to sliši smešno, a si napr. ne predstavljaš, da se poljubljaš, imaš spolne odnose. Ko si s to osebo na zmenku, je vse “mrtvo”, prav zavedaš se, da do te osebe ne čutiš nič in te odbija.
Na drugi strani pa ti ta oseba daje vedno bolj vedet, da si ji všeč z vsakim dnem bolj.

2. primer: situacija nanese, da se samo spogledaš z neko osebo, neznancem. V tistem trenutku te totalno odnese, ta oseba te močno prevzame in čuti se, da je obojestransko. Nato še kdaj vidiš to osebo in vsakič deluje nate magično, čeprav s to osebo nikoli ne spregovoriš. Nekaj te tako vleče k osebi, želiš si jo dotaknit, poljubit. Čeprav te osebe nikoli ne spoznaš, jo imaš še zelo dolgo v mislih. Lahko tedne, mesece,…

Zdaj me zanima naslednje:
– zakaj se v 1. primeru iz tega, da ti je oseba “kar kul” razvije to, da si rečeš: “niti pod razno”?
– zakaj je v 1. primeru tako, da se recimo eden ogreje za nekoga, drug pa sploh ne?
– kaj bi bilo, če bi se človek potrudil in se vsaj malo prisilil ter začel zvezo z osebo, ki ti ni kul, ti pa njej si? Bi te to kaj spremenilo in bi se sčasoma tudi zaljubil v to osebo?

– kaj se dogaja v 2. primeru?
– kako se lahko sprožijo vsa te čutenja, če z osebo sploh ne govoriš, spoznavaš?
– potemtakem tudi ni logike, zakaj še tako dolgo razmišljaš o tej osebi, če jo v bistvu sploh ne poznaš, ali ni tako?
– ali gre tukaj le za strast? Je možno, da se iz takšne privlačnosti na prvi pogled, razvije trajna ljubezen?
– je sploh vredno pristopit k tej osebi ter jo spoznati, če nisi ravno človek, ki želi le avanturo?
– kolikokrat v življenju se človeku sploh zgodi, da ga v hipu nekdo tako prevzame?

Zastavila sem res veliko vprašanj 🙂 Pa verjetno še niso vsa. Tako zelo me zanima ta tematika, a ne vem odgovoriti, zakaj to tako je.

Hvala že vnaprej za odgovore.

Lep pozdrav!

Spoštovana spring.flower,

verjamem, da se radi ukvarjate z nevidnimi vezmi med ljudmi, predvsem pa verjamem, da govorite o sebi, sicer res ne vem kam bi umestil strast, ki diha iz vašega pisma in vprašanj! Tako situacije kot vprašanja, ki si jih postavljate, so ključna, vendar je žal – ali pa na srečo – težko oz. nemogoče popolnoma odgovoriti na ta vprašanja. Že da obstajajo teorije in razlage, ampak so le-te za občutenje mitskega v romantičnosti čisto odveč, ker od njih ni neke koristi. Namreč veliko tega, o čemer pišete, je treba preprosto sprejeti. Zato ker gredo analize, racionalnost in vsa logika v »napačno« smer – to pri romanci odpoveduje. Dovolj je, da se prepustimo tem doživetjem z ljubljeno osebo – presunjeni v tišini se nič ne sprašujemo, ne govorimo, tako nam je ok…vse drugo je nekako odveč…v telesu pa vulkani. Znane reči.

Odtod tudi izvirajo medmeti: bum, paf, wow, dum, oh itn. – smo opiti, mehko zaslepljeni in zadeti od ljubezni, rožic in lepega. Zato je bolje prepustiti se srčnim »nasvetom« in (za)upanju ter v skladu s tem tudi ravnati, saj je narava poskrbela da ta dinamika deluje v naših odnosih, da si namreč partnerja ne izbiramo, marveč »se nam zgodi« (včasih iznenada, včasih postopoma). Šele sčasoma, ko se nek začet odnos razvija, se razvijamo tudi mi z njim in naše samozavedanje ter odčaranje, šele sčasoma pričnemo zares zavestno misliti in delovati odgovorno. Romanca je res edina družbeno sprejeta psihoza, ki je razvojne, nepatološke narave, ker je prehodna.

Zato se siliti res nima smisla. Na področju izobraževanja in usposabljanja je človek obvezno racionalen in logičen ter razsoden, sicer ni pravega miselnega razvoja, na področju odnosov pa je potrebno pogosto upoštevati srčnost, občutke, telo in intuicijo – pri teh ne koristijo doktorati, temveč le izkušnje v zavezujočih odnosih. Zato se partnerstva in starševstva nikjer ne naučimo, zanje se odločimo in jih preprosto živimo.

Romanca je sicer nujni, ne pa tudi zadostni pogoj, da se razvije trajna partnerska ljubezen. Zakaj? Ravno zato, ker se ob prehodu oz. takrat, ko pričnemo opažati vedno več minusev v zvezi, pričnemo zavedati tudi svojih pomanjkljivosti, in se moramo odločiti, ali bomo pričeli delati na sebi in partnerskem odnosu ali ne. Temeljno vprašanje je: ali sem zdaj pripravljen/-a na zavezujočo zvezo in na popolno predanost in iskrenost ali ne? Ali (si) zaupam dovolj? Itn. Pri tem pa seveda ne upati, da problemi že pričnejo izginjati takoj, ko iskreno pritrdimo – DA. Tam se šele dobro začnejo. Zato ljubezenski odnos, bolj kot romanca, magija ter zanašanje na drugega, sestavljajo odgovornost, zaupanje in samostojnost. Ena glavnih razlik med romanco in ljubeznijo je, da za prvo sploh ne potrebujemo celostne odločitve, ker se nam stvari pretežno preprosto zgodijo, počutimo se “vodeni od nekod”, v ljubezni pa moramo pričeti resno krmariti svoj odnos, sicer tvegamo precej odprto morje in kaj hitro tudi nevarne valove.

V upanju, da sem vam odgovoril vsaj na nekatera od vprašanj, vam želim prijetno plovbo v vaših romantičnih odnosih!

Tudi jaz se strinjam s tem, da je to ena izmed tistih stvari, ki jih ne moremo racionalno razložiti… Zato ne morem dodati nič pametnega, samo svoje razmišljanje…

Tudi meni se je dogajalo (nekaj časa kar redno), da sem spoznavala fante, ki so bili izrazito tip 1 ali 2. Stvar je ratala že kar moteča ravno zaradi dveh skrajnosti, ki pa nobena ni obrodila sadov. Teh tipa 2 sem doslej spoznala tri. Vsakič sem že v prvem trenutku začutila noro privlačnost, ki mi je bila včasih celo nerazložljiva, saj si z nekaterimi nisem sploh predstavljala resnejše zveze, z drugimi pa veza ni bila možna, ker pač z njihove strani ni bilo interesa za kaj več. Zakaj se zgodi ta nora zaljubljenost oz. privlačnost, ne vem… Ker dejansko, kot si rekla, v prvem trenutku jih še niti malo ne poznaš in pravzaprav ne veš, kakšni so… Z nobenim od njih nisem navezala tesnejšega stika od vsakdanjega pogovora, pa vendar sem se v njihovi družbi počutila živo kot še nikoli v življenju, da bi lahko gore premikala… Mislila sem si, če bi mi bilo dano, da bi lahko bila z njimi, bi moje življenje dobilo tisto vznemirljivo komponento, zaradi katere je vredno živeti,in bi bila res srečna… Pa bi bila res? Vprašanje, kaj bi bilo, ko bi tista prva zaljubljenost padla – in padla enkrat bi, ker vedno pade (in namesto nje nastopi pravi odnos).

Po drugi strani pa sem spoznavala fante tipa 2, ki so bili takšni, kot si napisala: fajn, simpatični fantje, zainteresirani za zvezo, pa vendar, z vsakim zmenkom je v meni želja po telesnem stiku upadala, čutila sem, da se silim k nečemur, do česar mi ni… Včasih sem se celo spraševala, da ni z mano kaj narobe, saj so se mi drugače zdeli fajn fantje… Vendar mi je primerjava s fanti tipa 1 dala vedet, da če ne čutim tistega (vsaj približno), to pač ni to.. Pa da ne bo pomote, tisti tipa 1 sploh niso bli kaki lepotci ali kaj podobnega, bili so pač le zame posebni ljudje, ki so me (ne vem pravzaprav s čim) v trenutku prevzeli, katerih družbe se nisem nikoli naveličala…

Glede vprašanja, ali navezati stik s fantom, do katerega začutiš tisto posebno privlačnost – ja. Morda se bo kaj razvilo, morda nič, morda boš ugotovila, da je čisto drugačen, kot si si predstavljala – a ti vsaj ne bo kasneje žal, da nisi poskusila. Jaz se tukaj ne bi spraševala, kaj pa če je samo za avanturo, ker itak na začetku ne moreš vedet, kaj se bo razvilo. Jaz sem onim trem dala vedet, da so mi všeč – sicer ni nič ratalo, pa vendar. Drugače bi se vedno spraševala, “kaj pa če”. Po moje trajna zveza s takim fantom je možna, ni pa seveda niti malo garantirana.

Glede fantov tipa 2 bi pa jaz rekla takole: tudi v svojega sedanjega fanta se nisem zaljubila v trenutku (v nasprotju z onimi zgoraj omenjenimi), nobenega spodnašanja tal ni bilo, pravzaprav bi najprej sploh ni bil posebej zanimiv. Je pa to postal kasneje, ko sva se bolje spoznala – vedno bolj zanimiv…In danes sem z njim zelo srečna. Tako da jaz bi rekla, da je včasih dobro pustiti fantu nekaj časa, mu dati možnost… Vendar če pa vidiš, da tudi po nekaj zmenkih stvar nikamor ne pelje, da te pušča hladno, pa se nima smisla silit. Po moje se ne moreš kar prisilit, da se zaljubiš v nekoga. To se zgodi ali pa ne.

Zakaj je vse skupaj tako zapleteno? Ja, to se vsi sprašujemo… po drugi strani pa ravno to dela življenje tudi zanimivo, a ni tako… pa veliko sreče v ljubezni;)