Precej sem zmedena in neodločena. S fantom sva skupaj pol leta. Ponudila sem mi je odlična možnost za službo na drugem koncu Slovenije in sem jo sprejela, ker družboslovcem se taka možnost le redko ponudi. Do te službe še nisem nikoli delala kaj s svojega področja. Problem je pa v tem, da sem se morala tudi preseliti, ker je predaleč, da bi se vsak dan vozila.
Fant pa je sicer rekel, da je to ok, ampak se mi zdi, da mu v resnici ni ok. nekako se mi zdi, da mu ni prav. Nekako se mi zdi, da se mi odtujuje. Pa tudi tu in tam reče kako pikro na temo, da me tako ali tako ni nikoli pri njemu, da mi je vse služba.
Sprašujem se ali sem prav naredila. Po eni strani imam občutek, da sem izigrala fanta po drugi strani pa imam včasih občutek, da s tem, ko je tak malce manipulira z mano.
Prej sem bila celo večnost samska, ko končno spoznam ok moškega pa bom očitno vse jaz zamočila.
Pri službi gre pa predvsem zato, da sem si vedno želela delat na tem področju, v bližini domačega kraja več let nisem dobila službe primerne svoji izobrazbi. Imela sem jo, ampak ne takšno z mojega področja.

Dvom je razumljiv, saj ti fant ne daje podpore pri odločitvi, ki ti veliko pomeni, po drugi strani pa si se ti odselila od njega, kar njemu ne daje občutka, da je pri tebi zaželjen. O takšnih stvareh se je potrebno prej pogovoriti. Če je fant rekel, da je ok, da greš, zdaj pa mu več ni ok, potem se slabo pogovarjata. Morda si tudi ti takrat opazila, da njemu ni ok in si stvar pustil pri miru in te niso dovolj zanimali njegovi občutki. Sprašujem se, koliko sta pripravljena res naredit zase in drug za drugega in če je to dovolj, da vama uspe. Mislim, da bi lahko drugače izpeljala, če bi se o vsem prej iskreno pogovorila.

Kakšna pa je ta prevelika razdalja? Poznam precej ljudi, ki se v službo vozijo več kot 100 km v eno smer. Ja, definitivno so višji stroški, vzame več časa, ampak vse je stvar volje in želje. Če ti rečeš po službi, “veš, se mi ne da/splača vozit k tebi”, bo kljub temu da imaš ti čisto dober razlog (utrujenost, cena bencina, pomanjkanje časa), to kaj hitro lahko slišati drugače.

Če si bila celo večnost sama, si se pač navadila na to, da tvoje odločitve večinoma vplivajo samo nate. Zdaj pa ta odločitev vpliva na oba. Če si mu odločitev predstavila na način: “Veš, super ponudbo sem dobila, odlična priložnost zame, sem se odločila da grem. A je to OK?”, kaj misliš da lahko reče. Če bi rekel ne, a mogoče ne bi šla?

Rešitev po mojem je predvsem ta: najprej pogovor, vse to kar si napisala, pa verjetno še kaj, je treba dati na mizo in potem gresta skupaj čez, korak po korak. Verjetno niti ne ve, da ti je ta služba tako pomembna, če dobiš višjo plačo, si morda misli, da si jo sprejela zaradi tega in ima občutek da postavljaš denar pred njega…. Takih dvomov je očitno veliko, tako na tvoji kot na njegovi strani.

Se pravi najprej predelajta vse to, definirajta prave probleme (dostikrat tisto, kar misliš da je problem, sploh ni, ampak je nekaj povsem tretjega) in potem SKUPAJ najdita rešitve. Slovenija je tako majhna, da ta daljava pri “vezi na daljavo” vsekakor ni nerešljiv problem in se meni zdi da tudi ni srž problema.

ronka, za kakšno v razdaljo (v kilometruh) gre?

Nisva živela skupaj. Jaz sem prej živela pri starših. Tako ali tako sem imela se namen selit na svoje. Samo sem se pač v kraj službe.
Ne gre za boljšo plačo, ok, 100€ je res višja. Gre zato, da gre za službo, ki me veseli, gre za to, da prvič v življenju delam v službi, ki je z mojega področja. Prej sem vedno imela službe, ki niso niti malo imele veze z mojim želenim področjem.
O vsem tem sva se seveda pomenila.
Gre za vožnjo 1:45 ure v eno smer, torej 3,5h skupaj. Preveč. Časovno preveč, finančno preveč. Včasih pride on k meni, drugič jaz k njemu. Večinoma ob vikendih. Včasih tudi med tednom.

On pa ne more/ne želi najti službo v istem kraju? Sta se pogovarjala os kupnem življenju. In se preselita nekam na polovico, kjer bi se vsak vozil 50 minut? Če je služba dobra in ti prizna potne stroške, itak ni problem. Če živita skupaj in si delita stroške, tudi prihranita. Namesto da se 3x na teden vozita po 3,5 ure, se vozita vsak dan slabe 2 urci…

Rešitev je ogromno, kjer je volja je tudi moč, ampak kot rečeno, včasih so problemi povsem drugje…

Midva sva skupaj le pol leta, zato še ne razmišljava o skupnem življenju in stanovanju. Tudi ne morem pričakovat, da bo on zdaj pustil svojo službo in šel iskat drugo. In tudi mu ni interes se nekam daleč selit, ker ima sedaj službo pred nosom. In tudi nima take izobrazbe, da bi si lahko kar izmišljeval. Sva pač oba v taki stroki, kjer je težko dobit službo.
Služba ne daje dovolj potnih stroškov, sem v JU, kjer so močno znižali te stroške.
Saj se ne voziva 3x na teden. Enkrat na teden, včasih 2x. POnavadi grem jaz domov, ker grem tudi k staršem, kolegom na obisk. Nikoli ne grem jaz več kot 1x na teden, včasih tudi nikoli, pride on.

Ronka, prav si storila, da si sprejela službo. Take priložnosti ne dobiš dvakrat.
Tam si poišči še stanovanje. To bo pač preizkušnja za vajino ljubezen, ki pa se mi po tvojih besedah ne zdi ravno neka sanjska.

Potiho ti povem, da te tam v paketu z novo službo in stanovanjem, čaka še nekaj – češnja (bombonček) na torti. Saj veš; vse dobre stvari so vedno tri 🙂

Kar pogomno in veselo na pot.

Težava je seveda v tem, ker med vama še ni pravega zaupanja in se zato ne upata prialgajat drug drugemu. Čeprav, vseeno mi je nenavadno, da se po pol leta še nista pogovarjala o skupnem življenju. Ne vem, če je tako velika previdnost dobra za zaupanje. Če oba štopata enako, je še nekak ok, če pa samo eden, pa lahko postane težko. Drugi lahko hitro dobi občutek, da prvemu (ki štopa) ni preveč do te zveze.

Kakšen diplomatski odgovor. Jaz sprašujem po kilometrih, ne po času. Sodeč po času gre za razdaljo od 150 do 200 km?

Če se to sprašuješ, preračunavaš, in ga nimaš zadosti rada, torej si prav naredila, da si dala prednost službi.

Prav si naredila. Ljubi bog vzela si kar ti je bilo dano. Tukaj pa te še prepričujejo, da ga nimaš dovolj rada. Pravi ljudje, ki stojijo realno na tleh bodo dali sebi priložnost pa veste zakaj zato, da bo potem z partnerjem bolje. Ona ima službo, ki jo veseli iz srca ( kaj je to lepšega v življenju ) in avtomatsko bo energična, vesela, zadovoljna. In to bo prenašala tudi na partnerja.

Konc koncev če si bosta želala ostati skupaj bosta našla rešitev mogoče najem, nakup stanovanja na pol poti. Vse je možno, če človek ne išče ovir.

Ampak tudi fant je tam in se ji v tem trenutku zdi, da ji je bil dan, se ga veseli. Ali se je treba za to kaj potrudit ali pa pričakovat, da bo kar sam od sebe priletel za njo? Verjetno se to sprašuje. Tudi služba se v tem trnutku zdi, da ji je dana, ampak bo treba delat in se prilagajat in morda bo spoznala, da niti ni tako sanjska, kot si je predstavljala. Že to, da se je odselila, je bil velik korak. Mogoče bo nekoč spoznala, da je to potezo naredila, zato, ker se je bala bližine. Mogoče se tega po malem zaveda že sedaj. Seveda se ji lahko enako zgodi s fantom, če bo ostala. Gre se za te dileme, ampak če v nekaj nismo pripravljeni vložit del sebe, je velika verjetnost, da tega ne bomi dobili, imeli. Treba je pač preprosto vedeti, kaj si želimo in se za tisto borit. Ko se gre za odnos, je pač potrebno gledat tudi na drugega, ne samo nase. To ja pa za nekatere lahko preveč odrekanja.

Kako pa veš, da se ne trudi. Samo zato, ker je vzela sanjsko službo. To zate pomeni avtomatsko se ne trudi za partnerja.

In kakšen pesimizem. Samo če-je pišeš. Kaj bo če služba ne bo tako o.k. In mogoče se boji bližine? Kakšne bližine? Ne razumem tega. Bližine partnerja zato ker se je odločila za službo.
Tisti, ki imajo probleme z bližino ponavadi zelo zelo tišijo v nasprotni spol ali v vsakega to ni važno…. In potem dobivajo kontra, odmike. Ker nimajo razčiščeno pri sebi kdaj je potrebno stopiti korak nazaj. Sami pa se čudijo zakaj nobeden ne ostane ob njih.

Saj nisem napisal, da se ne trudi, to naj njen partner oceni. 🙂 Seveda pišem če-je, saj nisem njen prerok, da bi ji napovedal prihodnost. 🙂 Po moje so pomembni njegovi občutki in z njim bi se morala o tem odločat, v kolikor se vidita skupaj v prihodnosti. Če se bo vsak sam po svoje odločal, tukaj ne vidim pravega smisla.
Tisti, ki imajo probleme z bližino, navadno bežijo stran. Tišijo pa navdno tisti, ki imajo težave z razdaljo. Treba je vzet takšno mero, da obema ustreza, to je tako da se nihče ne čuti zapostavljeno in hkrati ne ujeto.
Mogoče ti moje razmišljanje vidiš kot pesimizem, jaz pa tvoje vidim kot lahkoverno. Mogoče pa imaš ti težave z bližino in ti je njena odločitev sprejemljiva. Kako bi pa potem bilo tebi, ko bi se partner kar sam od sebe odločil, da se preseli k tebi?

Pametna, hvala. Vem, da sem prav naredila. Je pa včasih vseeno malce nelagoden občutek. Sicer se pa tolažim, da če je pravi, bo vesel zame, če pa ni pravi pa se bo to prej pokazalo.
Katenjka, tvoji sklepi so zelo zelo čudni. Jaz nisem občudovalka cankarjanske matere.
Marko, ne sklepaj o stvareh, ki jih ne poznaš. Pri tebi in Katenjki imam občutek, da si partnerstvo predstavljata tako, da se mora ženska odpovedat svojim ciljem, željam, da je s tem pokaže, da zaupa partnerju, da ga ima rada.
Drugače pa, če bi mi moški po tako kratem času skupaj, predlagal, da živiva skupaj, bi se čutila ujeto oziroma, da me hoče prikleniti.
Pri takih stvareh jaz nerada hitim.
Jaz verjamem v to, da če sva se prava dva našla skupaj, da nama bo uspelo.