Pozdravljeni!

Danes je vesel in hkrati žalosten dan. Marsikdo bi rekel, da sem čisto zmešena. Danes sem dobila službo (kar je danes redkost). Imam sina, starega tri in pol leta. Do danes sem bila doma. No ja. Hodila sem v šolo (ob delu) in delala sem štiri ure dnevno (kot pomoč na domu). Danes oz. jutri pa začnem dopoldanski in popoldanski “šiht”. Super! Ampak kaj bo z mojim otrokom. Tako zelo sva navezana en na drugega. On bo že nekako prebolel. Jaz pa ne vem. Namesto da bi skakala do stropa, sem nekako žalostna. Kako se bo znašel brez mene? Kaj če me bo potreboval? Kako bo šel spat? ITD…. Sicer je še vedno moj mož,njegov oče, tukaj. Dela na smene in obenem še hodi v šolo. Večinoma je zvečer doma. Saj ga lahko da on spat; ali pa babi ali pa dedi. Živimo namreč v isti hiši. Vem, da si delam probleme brezveze. Ampak vseeno mi ni lahko. Pa ne vem zakaj?! Pogrešala bom mojega malega sončka. Tako zelo, da mi gre kar na jok. Ampak bomo že. Bo pa ena plača več.

Hvala, da sem lahko nekomu to povedala. Pa brez zamere.

Lepe pozdrave
Knjigobuba

eno obdobje se končuje, zato si žalostna. Bila sta zelo povezana, ker sta bila veliko skupaj.
Glej pa tudi še z druge strani. Vsak otrok odraste. Zato se počasi ločuje od staršev in postaja vedno bolj samostojen. Še vedno bo tvoj mali fant, v njegovo življenje pa bodo stopali drugi ljudje, pri katerih se bo dobro počutil. Prehod olajšaš sebi in njemu tako, da je postopen.
Srečno.

Spoštovana

poznam ta občutek. Ko sem sama peljala svojega prvega otroka v vrtec sem imela podobne občutke. Bili so tako močni, da je vplivalo name tudi pri delu. Vem, da se je občutkom težko upreti, pa vendarle poskusi. Zaupaj, za tvojega sončka bodo dobro poskrbeli. Če mu ne bo dobro, bo to pokazal in zahteval sam, tako, da bo dobil tisto kar potrebuje. Verjemi, da se bo znašel.

adela