Veselica ob smrti otroka
Sosedi je prejšnji teden umrl otrok. Vzrok neznan. Pogreb je bil v petek. Včeraj zjutraj pa me je soseda poklicala in mi vsa vesela povedala, da bo zvečer veselica – ob smrti njenega sinčka! Kasneje, ko sem jo videla zunaj, sem videla, da ni oblečena v črno. Ravno nasprotno: oblečena je bila v živobarvna oblačila, kot da bi se pripravljala na kakšno zabavo… Najprej sem mislila, da je vse skupaj le neokusna šala. Na veselico nisem šla. Toda zvečer sem slišala, kako iz sosedove hiše prihaja bučna glasba, nekako proti polnoči pa je počilo še nekaj pirotehničnih sredstev….
Kaj pravite na to? Jaz sem zgrožena!
Meni se zdi čudno. Jaz, ko sem splavila, sem skoraj teden jokala in bila neizmerno žalostna. Šele po slabem mesecu sem malo prišla k sebi, vendar še dostikrat razmišljam o izgubljenem otroku. Za novo leto sem se jokala, ker sem decembra splavila, in mi ni bilo do veselja, kaj šele do veselice. Drugi so se veselili(kar pozabili so na moj slab dogodek) in se mi je zdelo čudno. Kako se lahko veselijo novega leta, jaz pa sem izgubila otroka. Zdelo se mi je boleče, kot da to ni nič. Še sedaj, ko kdo omeni, kako je imeti otroke, mi se zdi, kod da me izzivajo. Govorijo mi, da to ni nič. Smrt otroka je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi materi. Za svoje starše že nekako misliš, da bodo prej umrli, ker so starejši od tebe, ampak za otroka to nihče ne pričakuje, da bo umrl prej kot starši, zato je ta izguba huda. Izgubiš del sebe. Ne moreš kar pozabiti na smrt in se že zabavati, ker ti je v duši zelo hudo, vse bi dala, da bi otrok bil zdrav, a ne gre. Če se zabavaš ob smrti otroka, nekaj ni vredu z razumom. Jaz se ne bi mogla zabavati.
normalno je vse kar ti pomaga preživeti svojo žalost. zgražanje, ki ga izražate je zgolj znak nerazumevanja in nestrpnosti. Zadeva je res nenavadna, ampak če je nesojeni mamici tako ponovno uspelo zaživeti in se počutiti bolje, zakaj ne. Saj kolikor razumem nikogar ni silila zraven.
Sicer pa, kaj pa so sedmine po pogrebih drugega kot žuri?!
Spoštovane (-i).
Če je Zgrožena to napisala kot provokacijo, res ni najbolj okusno, vendar vseeno mislim, da to ni napisano s tem namenom. Verjetno je res zgrožena, zagotovo pa ne ona, ne mi ne vemo točnega razloga in namena omenjene zabave.
Vsekakor želim, da bi nas spremljal mir in ne grenkoba ter zgražanje na teh straneh. Žalosti je že tako dovolj.
Bodimo strpni, saj si lahko mislimo, kako bi bilo, če bi naše resnično sporočilo dobilo take odmeve. Če pa ni resnično, pa tako ali tako ni vredno našega obremenjevanja z njim!
Samo moje mnenje, pa brez zamere, prosim.
drage moje,
kakor koli že, provokacija ali ne, vsak ima pravico svoja čustva pokazati na svoj način… poglejte samo, kako v New Orleans-u recimo temnopolto prebivalstvo pospremi svojega dragega pokojnika… s pesmijo in plesom…
ne bom rekla, da je to za naše norme normalno… ali pač? kaj je normalno?
vse ki smo zgubile naše sončke verjamemo (ne glede na verska prepričanja), da so odšli nekam kjer jim je lepo, kjer ne poznajo bolečin, trpljenja, nevoščljivosti, gorja, teme in solz… in če pomislimo realno je to dejansko vzrok za veselje…
je pa seveda po drugi strani tudi dejstvo, da nobeni od nas ni prišlo na pamet, da bi si zavrtela “alpske poskočnice” in veselo zapela… več ali manj smo se utapljale v solzah, bolečini, se mučile z vprašanji, itd…
ampak ali to pomeni, da nekdo pa tega ne more doživeti drugače…
če je res kar je napisala Zgrožena, moje sožalje njeni sosedi… mislim, da je verjetno bila v šoku, ki se je odražal na način kot se je… tudi moja teta je ob nenadni smrti svojega moža (kap) reagirala tako kot da se to nje ne tiče… ko je po nekaj tednih dojela kaj se je zgodilo pa jo je zlomilo in pristala je na psihiatriji… zatorej nikoli ne obsojajte!
če pa gre za potegavščino, pa moram reči, da je prav tako Zgrožena ena uboga oseba…
pa brez zamere…
Vse “zgrožene in ogorčene” – vidi se vam samo omejenost in nič drugega.
Odnos do smrti ni univerzalen. Vse toženje in “črnina” je omejeno na naš prostor oz.predvsem zahodni. Zato ker je tu smrt sprejeta kot dokončna, ideja, da imaš eno življenje in to se je končalo.
S tem, da skačete v luft, ker nekdo praznuje – ja,praznuje! – smrt, kažete samo to, da ne vidite dlje od svojega nosa.
In vem, da tega nikakor niste pripravljene niti slišat, a vsa ta dolgotrajna in mukotrpna žalovanja (več letna itd) so odraz miselnih vzorcev, ne pa resnične bolečine.
Vem, kaj govorim, ker sem tudi jaz že izgubila zelo bližnjo osebo in vem, kaj je šok in žalovanje. A vse ima svojo mero in veliko ljudi to svoje žalovanje razteguje in nateguje, ker preprosto uživa v bolečini, se čuti nekaj posebnega, ali pa ima dober izgovor, da mu ni treba več vlagati v življenje. Ljudje preprosto nočejo ozdraveti in iti dalje, ker jim je v tisti stiski pravzaprav zelo fino in udobno. Ker za radost in srečo se je treba potrudit, če pa trpiš, si pa itak bogi, vsi te pomilujejo in s tem dobiš oz.zahtevaš neznansko pozornost, ki jo imamo vsi tako radi. Če si srečen in zadovoljen, se nihče ne zmeni zate, če pa grozno trpiš, je pozornost takoj na tebi oz.se čutiš kot nekaj izjemnega. To so dejstva in zato se veliko ljudi noče odreči svojim problemom in bolečinam. Bolečina vsekakor ima svoje mesto, a tudi svojo mero.Naravno mero. Vztrajanje več kot toliko pri njej, je oklepanje, ne pa žalost.
Tako da je večina vzorkov za tako huda in dolga žalovanja vse drugje, kot pa v dejanski izgubi.
Samo kot sem rekla, mi je jasno, da tole ne bo padlo na plodna tla.
Pa tudi ni važno; kar sem hotela reči je to, da vaše zgražanje nad praznovanjem smrti le odseva to, da ste ujeti v zelo ozke miselne vzorce. V veliko kulturah, ki so v duhovnosti mnogo bolj razvite od naše, se smrt dejansko praznuje, ker pomeni prehod v novo, s tem se dušo pospremi in se ji pomaga, da se lažje odlepi od telesa. Pot nadaljuje s spodbudno popotnico, da je življenje lepo in radostno.
In to nikakor ne pomeni, da človek ne čuti bolečine. Ne zamenjujte tarnanja in pritoževanja z žalostjo. To so čisto različne stvari. Sama sem bila na takšnih praznovanjih smrti in je oseba, ki je bila najbližje pokojnemu jokala in tulila od bolečine, čeprav so ostali plesali in peli. Marsikdo je imel solze v očeh in cmok v grlu, a smrt se je praznovala kot prehod v novo. S tem se človeku psihološko pomaga odlepiti od pokojnika in tudi pokojnikove duše se ne zadržuje z občutki krivde.
Samo, saj še živih ljudi ne znamo spustit z vrvice, kaj šele mrtve. Na sploh se oklepamo vsega, odnosov, stvari, prepričanj. Ne znamo spustiti in sprejeti novo. V bistvu se bojimo sprememb. Strah pred smrtjo in nesprejemanje smrti je v bistvu strah pred spremembo.
Pospremiti pokojnika s plesom in praznovanjem ne pomeni izključiti žalosti, ampak pomagati sebi in njemu sprejeti neizogibno. To povem iz lastnih izkušenj. Solze tečejo, a hkrati imaš podporo v tem, da sprejmeš dokončno spremembo. Kar smrt je. Nič drugega kot to.
Rojstvo in smrt sta del enega in istega procesa in praznovati je treba oba. Smrt je izguba, a smrt je del življenja, ne le fizična smrt, ampak smrt v vseh oblikah. In če tega ne znamo sprejeti, ne znamo sprejeti življenja. Ker življenje je sprememba in male smrti doživljamo vsak dan. In tudi nova rojstva. Tu ne znamo biti tekoči. Bolečina in žalost sta del tega, to je neizogibno, a ju je treba sprejeti, doživeti, potem pa opustiti.
Vse je ciklus, rojstvo, smrt, veselje, žalost. Problem je v tem, ker ljudje ne znajo tega sprejemati. Pridejo trenutki radosti, pridejo trenutki žalosti…in kolo življenja gre dalje.
Praznovanje smrti je globoko čaščenje življenja, zavedanje, da si del cikla, da je narava večja od tebe, da si njen del in da jo sprejemaš v vseh vidikih. In s tem hkrati sprejemaš tudi veselje in bolečino, ki jih ta cikel prinaša. Iz enega se rojeva drugo, in zavedanje tega je modrost. To je zrelost.
In praznovanje je lepo slovo. Jaz bi si vsekakor želela takega! Če so praznovali moj prihod, naj praznujejo tudi moj odhod. Oba imata svoje mesto v toku življenja. Ko odhajaš po poti dalje, je vsekakor lepše in lažje oditi s spodbudo in radostjo, kot pa s pritoževanjem, zakaj je življenje tako kruto. Mnogo lepše je, da te pozdravijo v slovo, kot da ti nalagajo težo krivde, zakaj jih zapuščaš.
In še enkrat: to ne pomeni, da bolečine, kot naravnega procesa, ob tem ni. Da ni solz, da ni stiske. A hkrati je ob tem tudi globlje zavedanje in sprejemanje življenja.
A marsikdo seveda sploh ni sposoben niti začeti razmišljati na tak način. In reči, da pa nekdo ne žaluje, ker je praznoval smrt, je čista bedarija in samo dokaz, da ne znate videti dlje od svojih vzorcev, ki jih imate za edine prave.
Zima, odličen post si napisala! Tudi midva z možem sva se bila primorana v mesecu dni soočiti s smrtjo najinih dvojčic, potem pa prenašati še nadležno žalovanje in trpljenje ljudi, ki so se že vnaprej pripravljali, da bodo v njunem življenju pač odfurali pomembno vlogo. Namesto, da bi se veselili mesecev, ki smo jih prebrcali skupaj, so poudarjali svojo bolečino in strašno nesrečo deklic, ki ne moreta deliti z njimi svojega življenja. Od naju so pričakovali, da se nama vsaj zmeša, od vseh navzočih pa nenehno podoživljanje po svojih edinopravih in posvečenih občutjih. Fej, in to naj bi bili celo nekakšni kristjani, ki so prepričani, da je življenje po življenju še žlahtnejše in edino pravo… Vse za čimer so žalovali, so bile njihove predstave o tem, kako se jim bo življenje, ki se jim zdi preprazno, izpolnilo z dvema pikicama, deklicama, ki sta šli pač malo prej na lepše kot mi ostali. O tem, kakšno slovo je človeško in primerno, naj se pač vsak odloči sam in če ne more razumeti, zakaj je nekomu drugemu drugačen način bližji in bolj svet, naj še bolj premišlja in poskuša razumeti, gotovo mu bo kapnilo kaj novega in se mu bodo odprle poti v spoznanja, ki mu bodo v tolažbo.